VSL sklep I Cpg 1075/2011

Jedro

Tožeča stranka je bila v postopku odločanja o upravičenosti odsotnosti delavke z dela vezana na odločbi tožene stranke, s katerima je bilo ugotovljeno, da je delavka tožeče stranke od 22.4.2006 dalje zmožna za delo. Odločbi sta bili dokončni v upravnem postopku. Dokončnost odločbe pomeni, da lahko stranka začne izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Tožeči stranki tako ni bilo treba čakati na pravnomočnost sodne odločbe v socialnem sporu.

Tožeča stranka se je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi svoji delavki upravičeno zanesla na dokončno upravno odločbo tožene stranke. Ker je bila delavka odsotna z dela, je tožeča stranka ravno na podlagi odločb tožene stranke zaključila, da njena odsotnost ni bila upravičena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 23.213,85 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem sporu zahteva, da ji tožena stranka povrne škodo, ki ji je nastala, ker se je zanesla na odločbe tožene stranke o neupravičeni odsotnosti delavke z dela in na tej podlagi svoji delavki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, po sodbi v delovnem sporu I Pd 83872006 pa ji je morala plačati nadomestila plač, pogodbeno kazen in regres skupaj s pripadki.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, je protipravnost pri odločanju po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila) podana zaradi odločitve imenovanega zdravnika (ki jo je potrdila zdravniška komisija), s katero je ta odločal o pravicah delavke za nazaj (z odločbo z dne 24.4.2006 za obdobje od 22.4.2006), in glede odločanja zdravstvene komisije po poteku 8 dnevnega roka. Če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, njegova ugotovitev lahko velja le za naprej (244. člen Pravil). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da izdaja odločbe, ki se kasneje (v morebitnem sodnem postopku) izkaže za nepravilno, ne pomeni vedno tudi podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ta je podana šele takrat, ko je njeno ravnanje (v konkretnem primeru kršitev predpisov pri izdaji odločbe) mogoče opredeliti kot hudo malomarno ali naklepno.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje tudi glede tega, da bi zdravstvena komisija morala odločiti v zakonsko določenem 8 dnevnem roku: pridobivanje ustrezne dokumentacije mora biti prilagojeno kratkim rokom, določenim v ZZVZZ in Pravilih.

8. Po oceni pritožbenega sodišča pa ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka pri odločanju o odpovedi delovnega razmerja svoji delavki ni vezana na odločbo izbranega zdravnika in zdravstvene komisije. Kot je v sodbi III Ips 75/2011 navedlo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je delodajalec ( tožeča stranka) v postopku ugotavljanja upravičene odsotnosti z dela vezan na dokončno upravno odločbo tožene stranke, s katero ta ugotovi zmožnost oziroma nezmožnost delavca za delo. V ZZVZZ je bilo v 81. in 82. členu sprva določeno, da tožena stranka v postopku ugotavljanja delavčeve (ne)zmožnosti za delo o tem poda oziroma presoja zgolj mnenje. 83. člen ZZVZZ je določal, da lahko zavarovana oseba (delavec) ali delodajalec v primeru, da z mnenjem zdravstvene komisije tožene stranke nista zadovoljna, ali če ta svojega mnenja ne sporoči v danem roku, od tožene stranke zahtevata izdajo odločbe, ki je dokončna v upravnem postopku. Sodna praksa, ki se je oblikovala na podlagi teh določb, je zastopala stališče, da delodajalec pri odločanju o (ne)upravičeni odsotnosti delavca z dela ni vezan na tako mnenje tožene stranke, temveč da je mnenje le eden izmed dokazov, ki ga pri svoji odločitvi lahko uporabi. Z novelo ZZVZZ-F leta 2002 (uporabljati se je začela s 1. 1. 2003) sta bila 81. in 82. člen zakona spremenjena, 83. člen pa črtan. Na podlagi te spremembe sta prvostopenjski in drugostopenjski organ tožene stranke o istem vprašanju odločala s sklepom. Leta 2003 sta bila z novelo ZZVZZ-G, ki se je začela uporabljati 1. 1. 2004, 81. in 82. člen ponovno spremenjena in sedaj določata, da o svoji odločitvi glede delavčeve (ne)zmožnosti za delo imenovani zdravnik izda odločbo, zoper katero je mogoča pritožba na zdravstveno komisijo. Za ta postopek se na podlagi 85. člena ZZVZZ uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v 224. členu določa, da je odločba tožene stranke dokončna in jo je mogoče izpodbijati le še v sodnem postopku. Zakonodajalec se je s sprejetjem novele ZZVZZ-F odločil za slednje in zdravstvenim komisijam tožene stranke podelil status upravnega organa.

9. Tožena stranka ima javno pooblastilo za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja (prvi odstavek 69. člena ZZVZZ). Kot upravni organ njene zdravstvene komisije sprejemajo upravne akte, ki so zavezujoče odločitve o pravicah in obveznostih zavarovancev v postopku. Tožeča stranka je bila tako v postopku odločanja o upravičenosti odsotnosti delavke z dela vezana na odločbi tožene stranke, s katerima je bilo ugotovljeno, da je delavka tožeče stranke od 22.4.2006 dalje zmožna za delo. Odločbi sta bili dokončni v upravnem postopku. Dokončnost odločbe pomeni, da lahko stranka začne izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 224. člena ZUP). Tožeči stranki tako ni bilo treba čakati na pravnomočnost sodne odločbe v socialnem sporu.

10. Zaradi navedenega je utemeljen pritožbeni očitek o nepravilnem stališču sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožeča stranka se je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi svoji delavki upravičeno zanesla na dokončno upravno odločbo tožene stranke. Ker je bila delavka odsotna z dela, je tožeča stranka ravno na podlagi odločb tožene stranke zaključila, da njena odsotnost ni bila upravičena.

11. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožeče stranke, ki ni ugotavljala resnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja, vzročno zvezo pretrgalo. Ker je tožeča stranka vezana na dokončno upravno odločbo, jo mora spoštovati tudi takrat, ko je kršitev predpisov pri izdaji odločbe tako očitna kot v obravnavanem primeru. Ne more namreč kljub odločbi tožene stranke, ki je o tem vprašanju že odločila, ugotavljati, ali je delavka zmožna ali ni zmožna za delo in presojati zakonitosti in pravilnosti postopka, ki je tekel pred toženo stranko.

12. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo in po tem, ko zaradi napačne ugotovitve, da ni podana vzročna zveza, ni ugotavljalo (poleg že ugotovljene protipravnosti) obstoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti , v tem delu ni ugotavljalo dejstev, ki so pravno pomembna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem primeru ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je sodbo prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

13. V ponovljenem postopku se bo prvostopno sodišče moralo opredeliti tudi do dejstev in dokazov, o katerih se prej zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni opredelilo, saj se zaradi navedenega o bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka zaradi svojega (napačnega) materialnopravnega stališča sploh ni izreklo in ni ugotavljalo obstoja višine škode in krivde tožene stranke.

14. Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo tožene stranke in stroških tožene stranke, priglašenih v odgovoru na tožbo, je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.07.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 219/2010
• Sodba III Ips 75/2011
• VDSS sodba Psp 397/2008