VSL sklep I Cpg 1241/2012

Jedro

Od uveljavitve novele ZIZ-I mora dolžnik, ki ugovarja obstoju obligacijskega razmerja z upnikom, računati tudi na možnost zavarovanja upnikove terjatve z izdajo predhodne odredbe kot sankcijo dolžnikovega neutemeljenega in pavšalnega ugovora. Dolžnik ob pavšalnem ugovoru mora prevzeti nase „tveganje“, da bo upnik po vložitvi dolžnikovega ugovora predložil listine, s katerimi bo verjetno izkazal obstoj obligacijskega razmerja, nadaljnji ugovori dolžnika v zvezi s slednjimi pa bodo predmet meritornega obravnavanja spora, ne pa presoje v postopku izdaje predhodne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor zoper sklep z dne 07. 02. 2012 zavrne (I. točka izreka) ter da pravdni stranki nosita sami svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijani sklep razveljavi in predlog tožeče stranke za zavarovanje denarne terjatve s predhodno odredbo z dne 30. 01. 2012 zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi sklepa II Pg 5157/2011-21 z dne 26. 03. 2012 in ob upoštevanju navodil v razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 570/21012 z dne 14. 06. 2012 (v nadaljevanju razveljavitveni sklep) ponovno zavrnilo ugovor tožene stranke. Ugotovilo je, da je izpolnjena domneva po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, saj je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa je predložil listine, iz katerih izhaja verjetnost obligacijskega razmerja. In sicer je upnik predložil Pogodbo o upravljanju poslovnega objekta S. z dne 07. 11. 2007 (v nadaljevanju pogodba o upravljanju, A5), izstavljene račune toženi stranki (A6-A14) skupaj s kartico kupca, seznam veljavnih lastniških deležev (A19), zapisnik sestanka sveta lastnikov z dne 30. 01. 2008 (A21) in dopis tožene stranke tožeči z dne 22. 04. 2011 (A22). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da navedene listine s stopnjo verjetnosti potrjujejo obstoj obligacijskega razmerja, t.j. da je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, pri čemer pa bodo ugovori tožene stranke o tem, da podpisniki pogodbe niso bili zemljiškoknjižni lastniki poslovnih prostorov, predmet nadaljnega meritornega obravnavanja spora. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja.

6. Zmotno je pritožbeno opozarjanje na neupoštevanje navodil sodišča prve stopnje po razveljavitvenem sklepu. S slednjim je namreč Višje sodišče „zgolj“ opozorilo na pomanjkljivost obrazložitve sodišča prve stopnje v razveljavljenem sklepu II Pg 5157/2011-21 z dne 26. 03. 2012 v zvezi zaključkom o verjetnem izkazu obligacijskega razmerja, ni pa sodišču prve stopnje naložilo sprejetja zaključka o utemeljenosti ugovorov tožene stranke, kot to zmotno razume pritožba. Pomanjkljivost je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odpravilo, saj je natančno pojasnilo, katere listine verjetno izkazujejo obligacijsko razmerje in zakaj ni potrebna presoja ugovora tožene stranke v zvezi s slednjim.

7. Neutemeljeno je tudi nadaljnje pritožbeno opozarjanje na zemljiško knjižno stanje v zadevni poslovni stavbi in posledično na pomanjkljivo soglasje lastnikov prostorov k pogodbi o upravljanju. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, bodo dolžnikovi ugovori predmet nadaljnjega meritornega obravnavanja. Pri tem je namreč potrebno upoštevati namen in smisel ureditve zavarovanja terjatve s predhodno odredbo. Zakonodajalec je (prav) z namenom, da bi preprečil nepotrebno zavlačevanje postopka z očitno neutemeljenimi in pavšalnimi ugovori dolžnika o neobstoju poslovnega razmerja med strankama, z novelo ZIZ-I (Ur. l. RS, št. 26/2011), domnevo nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, razširil tudi na situacije, ko se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Od uveljavitve novele ZIZ-I mora torej dolžnik, ki ugovarja obstoju obligacijskega razmerja z upnikom, računati tudi na možnost zavarovanja upnikove terjatve z izdajo predhodne odredbe kot sankcijo dolžnikovega neutemeljenega in pavšalnega ugovora. Navedeno nadalje pomeni, da mora dolžnik ob pavšalnem ugovoru prevzeti nase „tveganje“, da bo upnik po vložitvi dolžnikovega ugovora predložil listine, s katerimi bo verjetno izkazal obstoj obligacijskega razmerja, nadaljnji ugovori dolžnika v zvezi s slednjimi pa bodo predmet meritornega obravnavanja spora, ne pa presoje v postopku izdaje predhodne odredbe.

8. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da se za presojo zadevnega primera, kjer tožeča stranka vtožuje stroške upravljanja in obratovanja v poslovni stavbi, ne uporablja Stanovanjski zakon (glej peti odstavek 2. člena SZ-1), pač pa Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ter Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Navedeno pa ne spremeni pravilnosti zaključka, da za veljavnost pogodbe o upravljanju zadostuje večina po solastniških deležih na skupnih prostorih. Določba 118. člena SPZ namreč v drugem odstavku določa, da je določitev upravnika posel rednega upravljanja, za sklenitev katerega zadostuje navedena večina in ne soglasje vseh solastnikov, kot to zmotno navaja pritožba.

9. Ob ugotovljenem verjetnem izkazu obstoja obligacijskega razmerja iz naslova upravljanja se preostale pritožbene navedbe o neizkazani podlagi zahtevka po neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika) izkažejo kot neodločilne in se zato pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (360. člen ZPP).

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1547/2012
• VSL sklep I Cpg 154/2012
• VSL sklep I Cpg 730/2012