VSL sklep I Cpg 1204/2012

Jedro

Dopolnjevanje navedb šele v pritožbi je prepozno. Stvari brez ustreznih navedb niso očitne že na prvi pogled, posledice te opustitve, ko je upnik ustrezne povezave med C. d.o.o. in šestim dolžnikom navedel šele v pritožbi, pa bo moral upnik nositi sam.

Za nedobrovernost ni pomembno, ali so bile delnice plačane, temveč je pomembno zgolj to, da sta se zavedala, da so bile delnice z upnika na drugega dolžnika prenesene na podlagi ničnega posla, česar pa nista niti zanikala niti ni jasno, zakaj naj tega ne bi vedela.

Izrek

I. Pritožbi upnika se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne ugovor četrte dolžnice in petega dolžnika zoper sklep o zavarovanju Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. Z 10/2011 z dne 12.7.2011 in se ta sklep o zavarovanju potrdi:

- v 1. in 2. točki I. točke izreka v delu, ki se nanaša na prepoved izplačila dividend četrto dolžnici in petemu dolžniku, in nakazilu le-teh na posebne račune,

- v II. točki izreka v delu, v katerem je bilo četrti dolžnici in petemu dolžniku naloženo plačilo stroškov upniku

II. V preostalem delu (glede šestega dolžnika) se pritožba upnika zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožba drugega in tretjega dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep v I. točki izreka potrdi.

IV. Četrta dolžnica in peti dolžnik sta nerazdelno dolžna v roku 8 dni povrniti upniku njegove pritožbene stroške v znesku 856,44 EUR.

V. Upnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor druge dolžnice in tretjega dolžnika (I. točka izreka), ugodilo je ugovorom četrte dolžnice, petega dolžnika in šeste dolžnice in zanje razveljavilo izdano začasno odredbo (II. točka izreka), drugemu in tretjemu dolžniku pa je naložilo v plačilo stroške upnika (III. točka izreka).

2. Zoper ta sklep so se pravočasno pritožili upnik ter drugi in tretji dolžnik.

3. Upnik se je pritožil z navedbo, da je izkazana verjetnost terjatve do četrte dolžnice ter petega in šestega dolžnika in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in potrdi sklep o zavarovanju tudi zoper njih. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

4. Drugi in tretji dolžnik sta predlagala, naj višje sodišče začasno odredbo nemudoma zavrže.

5. Upnik je na pritožbo dolžnikov odgovoril in predlagal, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Prav tako je na pritožbo odgovoril prvi dolžnik in predlagal, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

7. Drugi in tretji dolžnik sta kasneje podala še dodatne navedbe in dokaze, ki pa jih višje sodišče ni smelo upoštevati, saj so bili podani po poteku pritožbenega roka (333. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, in 3. odstavek 9. člena ZIZ).

8. Pritožba upnika je delno utemeljena, pritožba drugega in tretjega dolžnika pa ni utemeljena.

O pritožbi upnika

9. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe je upnik navedel, da J. P. prenaša svoje premoženje na svoje družbe in družinske člane ter povezane družbe, da bi tako preprečil uspešnost vrnitve nezakonito odtujenih delnic, na koncu II. točke navedb v predlogu pa je tudi pojasnil, kakšne so povezave med 6. dolžnico, J. P. in tožečo stranko. Upnik je torej jasno trdil, da ti dolžniki niso bili dobroverni glede prenosa delnic in jih zato zadenejo posledice ničnosti, zaradi ničnosti pogodb pa po mnenju upnika ti dolžniki niso upravičeni do dividend, katerih izplačilo je z začasno odredbo zadržano. Šesti dolžnik pa je v zvezi s tem navedel, da je delnice odkupil od C. d.o.o. in ne od drugega dolžnika, tako da ni njegova stvar, kako je C. d.o.o. pridobil delnice in od koga, ampak je zaupal v podatke centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev. Upnik je v zvezi s tem odgovoril, da je očitno, da je tretji dolžnik zato, da delnic ne bo več mogoče prenesti nazaj na upnika, prenesel delnice s svoje družbe (drugega dolžnika) na še eno družbo in od te naprej na šestega dolžnika, vendar pa naj bi zaradi ničnosti prvega prenosa bili nični vsi nadaljnji prenosi. S takimi navedbami je upnik priznal dejstvo, da je res prišlo do prenosa delnic z družbe C. d.o.o. na šestega dolžnika in da ni teh delnic nanj prenesel drugi dolžnik. Pri tem pa ni upnik navedel ničesar o nedobrovernosti družbe C. d.o.o., zato je zaenkrat verjetno izkazana le njegova dobrovernost. Glede na navedeno pa je v skladu z 2. in 3. odstavkom verjetno izkazano, da je s tem postal zakoniti imetnik spornih delnic in s tem tudi pridobil pravice iz tega vrednostnega papirja. Ker je zaenkrat verjetno izkazano, da je bil C. d.o.o. zakoniti imetnik teh delnic, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti 3. odst. 16. čl. ZNVP. Zaenkrat je namreč verjetno izkazano, da je bil prepis delnic z družbe C. d.o.o. na šestega dolžnika opravljen z nalogom prejšnjega zakonitega imetnika vrednostnega papirja – družbe C. d.o.o. S tem pa je verjetno izkazano, da je šesti dolžnik zakoniti imetnik delnic in tudi imetnik vseh pravic iz teh delnic. Dopolnjevanje navedb glede povezanosti C. d.o.o. in šestega dolžnika šele v pritožbi pa je prepozno (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ima upnik sicer prav, ko trdi, da sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva osebi, ki nezakonito prenese delnice, in osebi, ki take delnice pridobi. Vendar pa stvari brez ustreznih navedb niso očitne že na prvi pogled, posledice te opustitve, ko je upnik ustrezne povezave med C. d.o.o. in šestim dolžnikom navedel šele v pritožbi, pa bo moral upnik pač nositi sam.

10. Z navedbami do izdaje izpodbijanega sklepa torej ni izkazano, da šesti dolžnik ni zakoniti imetnik delnic in s tem pravic iz teh delnic, zato je v tem delu sklep sodišča prve stopnje pravilen. Ker je tako pritožba upnika v tem delu neutemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Nezanikana je navedba, da je J. P. (tretji dolžnik) delnice prenašal preko svoje družbe na družinske člane. V zvezi s tem je upnik trdil, da je šlo za nezakonito ravnanje J. P. ob pomoči in sodelovanju navedenih oseb. Dolžnika (četrta in peti) sta v zvezi s tem v ugovoru navedla, da so bile upnikove delnice s strani upnika prodane drugemu dolžniku in ne njima, pri čemer nikakor nista sodelovala, od drugega dolžnika pa sta delnice kupila in jih tudi plačala, zato naj ne bi bilo podlage za prepoved izplačila dividend njima. Dejstvo, da sta četrta in peti dolžnik družinska člana tretjega dolžnika, se šteje za priznano, saj tega nista zanikala (2. odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). To dejstvo pa verjetno kaže na to, da sta vedela za verjetno nezakoniti prenos delnic z upnika na drugega dolžnika in tega tudi nista zanikala. Dejstvo, ki ga zatrjujeta, da sta delnice kupila od drugega dolžnika in mu jih plačala, česa drugega ne izkazuje. Za nedobrovernost namreč ni pomembno, ali so bile delnice plačane, temveč je pomembno zgolj to, da sta se zavedala, da so bile delnice z upnika na drugega dolžnika prenesene na podlagi ničnega posla, česar pa nista niti zanikala niti ni jasno, zakaj naj tega ne bi vedela. Njuna dobrovernost torej ni izkazana, zato višje sodišče zaključuje, da je glede njiju podana verjetnost terjatve, kot jo uveljavlja upnik s tožbo.

12. Četrta dolžnica in peti dolžnik sta v zvezi z zatrjevano neznatno škodo v ugovoru navedla, da ni res, da zaradi izdane začasne odredbe ne bosta trpela nobenih posledic, če upnik z zahtevki ne bo uspel, temveč jima bo nastala škoda najmanj v izgubi vrednosti sredstev, ki jima pripadajo iz naslova dividend in bodo položena na računu, za katera ni nobenega zagotovila, da jim jih bo prvi dolžnik izplačal. Iz sklepa o zavarovanju jasno izhaja, da je bilo prvemu dolžniku naloženo, da znesek dividend, ki jih ne sme izplačati ostalim dolžnikom, nakaže na posebne račune, ki jih prav za ta namen odpre za vsakega od dolžnikov posebej. sodišče prve stopnje je v izdani začasni odredbi razložilo, da bodo dolžniki utrpeli le neznatno škodo, nikakor pa ni trdilo, da ne bodo utrpeli nobene škode. Pri tem je jasno, da se sredstva na računu obrestujejo vsaj po obrestni meri za vloge na vpogled, saj prvi dolžnik računa sploh ne more odpreti kje drugje, kot pa pri organizaciji, ki izvaja plačilni promet, torej pri banki. V obravnavanem postopku zavarovanja pa tudi ni podlage, da bi sodišče prvemu dolžniku naložilo izplačilo dividend ostalim dolžnikom, če upnik z zahtevkom zoper dolžnike ne bo uspel. To namreč ni stvar tega postopka in razmerja z upnikom. Dolžnika (četrta in peti) pa tudi ne navajata ničesar, kar bi kazalo na to, da bosta utrpela škodo, ki bi bila večja od neznatne, tako da je njun ugovor v tem delu dejansko le pavšalen, kot je že razložilo sodišče prve stopnje.

13. Ker torej ni izkazano, da bi bila četrta dolžnica in peti dolžnik zakonita imetnika spornih delnic, temveč je verjetno izkazano, da to nista, poleg tega pa je tudi verjetno izkazano, da bosta utrpela le neznatno škodo, je njun ugovor neutemeljen in bi ga sodišče prve stopnje moralo zavrniti (270. člen ZIZ). Zato je višje sodišče v tem delu ugodilo pritožbi upnika in izpodbijani sklep v tem delu spremenilo tako, da je ugovor teh dolžnikov zoper izdani sklep o zavarovanju z začasno odredbo zavrnilo ter potrdilo sklep o zavarovanju (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi drugega in tretjega dolžnika

14. Upnica je sklep o zavarovanju z začasno odredbo, s katerim ji je bila naložena vložitev tožbe v roku 30 dni, prejela 13.7.2011. Rok je začel teči 14.7.2011, nato pa zaradi sodnih počitnic rok ni tekel od 15.7.2011 do 15.8.2011 (83. člen Zakona o sodiščih). Drugi dan roka je bil zato 16.8.2011, zato je jasno, da do 29.8.2011, ko je sodišče prejelo tožbo, 30 dnevni rok še ni potekel. Ta pritožbeni razlog zato ni utemeljen.

15. Glede verjetnosti terjatve dolžnika nista podala relevantnih navedb. Sedanje lastništvo drugega dolžnika in kazenske ovadbe na to ne vplivajo, prav tako ni pomembno, ali in kakšne račune je odprla prva dolžnica. Prav tako predmet pritožbenega preizkusa ne more biti ravnanje prve dolžnice in morebitna odškodnina do upnika, saj to ni predmet tega postopka in bosta to morala upnika uveljavljati v drugih postopkih, ne pa v tem postopku zavarovanja. Dejstvo, da naj J. P. ne bi smel prodati spornih delnic I. H., ker bi bilo to nično, poleg tega pa naj tudi ne bi vedel za tako pogodbo, ne more vplivati na verjetnost terjatve, ki je zavarovana z začasno odredbo. Tudi če je neka prodaja nična, to še ne pomeni, da je vse ostalo dovoljeno. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo glede izkaza verjetnosti zavarovane terjatve, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na njegove razloge in jih povzema kot svoje.

16. Višje sodišče se tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi z izdano začasno odredbo dolžnikoma nastala škoda, ki bi bila večja od neznatne. Pri tem se sklicuje na svoje razloge glede tega v delu obrazložitve, ki se nanaša na četrto in peto dolžnika (12. točka obrazložitve). Glede na pritožbene navedbe pa še dodatno pojasnjuje: Tudi glede teh dolžnikov sodišče ugotavlja, da so bile njune navedbe pavšalne, premalo substancirane, kar pa velja tudi za dodatne navedbe iz pritožbe, saj so zgolj navržene, ni pa niti opredeljeno, kakšna bi lahko bila ta škoda. Poleg tega pa v izpodbijani začasni odredbi ni določeno, da bo znesek dividend hranila prva dolžnica, temveč je določeno, da jih mora nakazati na posebne račune, kar pomeni, da se bodo obrestovale vsaj v višini obrestne mere za vloge na vpogled. Povrnitev morebitne škode, do katere bi lahko prišlo zaradi neutemeljeno izdane začasne odredbe (če bodo zahtevki upnika v pravdi zavrnjeni), pa nikakor ne morejo biti predmet obravnavanja v tem postopku zavarovanja, pri čemer višje sodišče ponovno poudarja, da so te navedbe zgolj pavšalne. Navedbe glede tožbenih zahtevkov, ki jih je upnik umaknil v drugih postopkih, za odločitev niso pomembne.

17. Prav tako ni najti podlage za zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe, pri čemer 277. in 278. člen ZIZ za kaj takega sploh ne dajeta podlage, tudi če bi bila tožba res prepozno vložena, kar pa ni; določilo 264. člena ZIZ, ki se nanaša na predhodno odredbo, pa v obravnavani zadevi, ko je bila izdana začasna odredba, prav tako ni uporabljivo.

18. Odločitev sodišče prve stopnje glede teh dolžnikov je torej pravilna, zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnikov zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Stroški

19. Upnik je uspel s pritožbo zoper dva dolžnika, zato je v razmerju do njiju upravičen do povračila stroškov za pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi.

20. Ni pa upnik upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo dolžnikov. Pritožba zoper sklepe v postopkih zavarovanja se sicer v skladu s 4. odstavkom 9. člena v zvezi četrto alinejo drugega stavka 4. odstavka 6. člena ZIZ vroči v odgovor. Vendar pa upnik s svojimi navedbami ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato njegovih stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 197/2013
• VSL sklep II Cp 2146/2015
• VSL sklep I Cp 3574/2011