VSL sklep I Cp 795/2013

Jedro

Če se v postopku izdaje začasne odredbe verjetnostno ugotovi, da oseba, ki ji je bila odvzeta posest, nima namena stalnega bivanja v stanovanju, zgolj izguba posesti, kjer je imela prijavljeno stalno bivališče, še ne predpostavlja nastanka nenadomestljive škode in s tem pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke proti sklepu o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 3201/2012 z dne 14. 12. 2012 in navedeni sklep razveljavilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnice, ki se glasi: „Tožene stranke so dolžne tožeči stranki nemudoma izročiti ključe od vhodnih vrat v stanovanje v 1. nadstropju, ključe od shrambe v kletnem delu ter elektronsko napravo (daljinec) od garažnih vrat stanovanjske hiše na naslovu N. 42. (ID znak 000), in ji omogočiti nemoten vstop v to nepremičnino ter na ta način dopustiti neovirano izvrševanje soposesti na predmetni nepremičnini. V primeru, da tožene stranke ne bodo ravnale v skladu s prejšnjo točko, se jim izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, hkrati pa bo toženim strankam vsakokratno postavljen nov tridnevni rok za izvršitev obveznosti in izrečena nova višja kazen za primer, če tožene stranke tudi ob vsakokratnem novem roku ne bi izpolnile te začasne odredbe. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži izvršitve. Ta sklep o začasni odredbi velja še 30 dni od pravnomočne rešitve v postopku motenjske pravde, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I P 3201/2012.“

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju navaja, da se zadeva nanaša na skupno stanovanje zakoncev tožnice in prvotoženca, ki sta živela skupaj v hiši s starši prvotoženca (drugotoženko in tretjetožencem), ravnanje toženih strank pa je usmerjeno v trajno odstranitev tožnice iz skupnega prebivališča. Tožnica po motilnem ravnanju ne more bivati svojem stalnem bivališču, kjer je bivala vse od začetka zveze s prvotožencem od leta 2000. Stanovanje zakoncev uživa posebno pravno varstvo. Izguba lastnega dolgoletnega stalnega bivališča predstavlja težko nadomestljivo škodo. Nobeno alternativno bivališče ne more nadomestiti lastnega bivališča. Tožnici sta priskočila na pomoč prijatelja S. S. in G. C., pri katerih tožnica sedaj začasno prebiva, enkrat pri enem, enkrat pri drugem, saj imata prijatelja svoji življenji. Gre zgolj za začasno rešitev. Tožnica ima namen vrniti se v stanovanje in v njem bivati. Iz seznama, ki ga je tožnica dala sodišču izhaja, da se v stanovanju še vedno nahajajo njene osebne in za življenje nujno potrebne stvari: predmeti za osebno higieno, oblačila, več kosov obutve, očal in pokrival. Teh predmetov nobena oseba ne pusti v stanovanju, v kolikor se iz njega izseli. Tožena stranka je priznala, da se v stanovanju nahajajo vsaj nekatere stvari iz seznama tožnice, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima tožnica na voljo osebne predmete in da ji v zvezi s tem more nastati nenadomestljiva škoda. Izpovedba tožnice, da v stanovanju ni ostalo finančnih sredstev in da je za finance skrbel prvotoženec, še ne pomeni, da tožnica razpolaga s finančnimi sredstvi. Morebitna škoda, ki bi jo utrpele tožene stranke z morebitno neupravičeno izdajo začasne odredbe je neznatna v primerjavi s škodo, ki je tožnici nastala in ji še grozi zaradi nezmožnosti uporabe stalnega bivališča. Neutemeljeno sodišče ugotavlja, da ima tožnica na voljo drugo ustrezno stanovanje, finančna sredstva in potrebne osebne predmete.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku je bilo verjetnostno izkazano, da ima tožnica ustrezno stanovanje za bivanje, finančna sredstva (ki ji tudi niso ostala v stanovanju) in osebne predmete, zato ji ne more nastati nenadomestljiva škoda, prav tako pa ni verjetnostno izkazano, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Verjetnostno je bilo ugotovljeno, da se je tožnica konec novembra 2012 izselila oziroma iz stanovanja odnesla: njej ljube stvari iz potovanj, oblačila, obutev, kozmetiko, v obsegu, kar je lahko spravila v pet oziroma šest škatel velikosti 70x50x50 cm in v pet oziroma šest velikih zelenih plastičnih vreč za smeti ter v dva manjša kovčka, ostale osebne stvari so ostale v stanovanju. Vzela je tudi (del) športne opreme (vodno desko, desko za smučanje, golf palice). Verjetnostno pa je bilo hkrati ugotovljeno, da so tožene stranke nedopustno odvzele tožnici posest na stanovanju, ker je bilo verjetnostno ugotovljeno, da je tožnica vse do motilnega dejanja tožene stranke dne 10. 12. 2012 vstopala v stanovanje in na ta način izvrševala (so)posest. Sodišče prve stopnje zato pravilno verjetnostno ugotavlja, da tožnica na stanovanju posesti ni izgubila, saj je v stanovanje občasno prihajala in na ta način izvrševala posest na stanovanju in si zagotavljala posestno varstvo. Tožnica je verjetnostno dokazala obstoj terjatve, ni pa dokazala nastanka nenadomestljive škode oziroma da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala škoda oziroma bi bila manjša, kot bi nastala tožnici, če začasna odredba ne bi bila izdana oziroma bi toženi stranki nastala neznatna škoda (primerjaj 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju(2)).

5. Tožnica je iz stanovanja vzela večje število predmetov, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju, kar verjetnostno kaže, da ni imela več namena stalnega bivanja v stanovanju, hkrati pa njena ravnanja kažejo, da ni imela namena opustiti posesti na stanovanju, saj toženim strankam ni izročila predmetov, ki so ji omogočali vstop v stanovanje, iz stanovanja ni odnesla vseh stvari, kar kaže na njeno voljo, da je želela stanovanje uporablja tudi v prihodnosti. Za posest namreč ni nujno, da bi s posestnikom in stvarjo obstajal trajen fizični kontakt, bistveno je, da ima posestnik kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati in jo uživati (3). Zato ni pomembno, če je tožnica uporabljala stanovanje občasno ali redno. Opustitev stanovanja bi bila izkazana, če bi tožnica iz stanovanja odnesla vse stvari, oddala ključ od stanovanja in opustila voljo, da uporablja stanovanje za kakršen koli namen oziroma bi takšno voljo posredovala v vednost toženim strankam, kar pa verjetnostno v tej fazi postopka ni bilo izkazano.

6. Izguba posesti stalnega bivališča (stanovanja) zahteva posebno pravno varstvo (tudi v postopku motenja posesti v katerem je predlagana regulacijska začasna odredba) in (običajno) verjetnostno že izkazuje nastanek nenadomestljive škode za tistega, ki mu je bila takšna posest protipravno odvzeta z motilnim dejanjem, vendar le, če se v postopku izdaje začasne odredbe verjetnostno izkaže, da je stalno bival v stanovanju. Ali povedano drugače, če se v postopku izdaje začasne odredbe verjetnostno ugotovi, da oseba, ki ji je bila odvzeta posest, nima namena stalnega bivanja v stanovanju, zgolj izguba posesti, kjer je imela prijavljeno stalno bivališče, še ne predpostavlja nastanka nenadomestljive škode in s tem pogojev za izdajo začasne odredbe. V takšnem primeru mora oseba, ki je izgubila posest, navesti konkretne okoliščine, ki izkazujejo predpostavke iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ in za utemeljenost začasne odredbe ne zadošča že sama izguba posesti stalnega bivališča oziroma pravilneje izguba posesti, kjer ima takšna oseba prijavljeno stalno bivališče.

Tožnica ni dokazala obstoja nastanka težko nadomestljive škode. Verjetnostno je bilo izkazano, da je tožnica opustila stalno bivanje v stanovanju, saj je iz stanovanja vzela večje število osebnih predmetov, obleke in obutve, vzela je športno opremo in tudi golf palice v obdobju, ko je golfistična sezona (praktično) končana, kar verjetnostno potrjuje, da tožnica ni imela več namena stalnega bivanja v stanovanju. Fotografije, ki jih je predložila, po eni strani verjetnostno potrjujejo, da je tožnica ohranjala posest na stanovanju, hkrati pa tudi, da že takrat ni več stalno bivala v stanovanju, saj glede na že opisana ravnanja tožnice, ni najti razumnega razloga, da bi se nekdo npr. slikal v kopalnici ali kuhinji ob priloženem časopisu, ki potrjuje datum fotografije, če je v stanovanju stalno bival. Fotografije verjetnostno potrjujejo navedbe tožene stranke, da si je tožnica na ta način želela zavarovati posestna upravičenja, s tem, da pritožbeno sodišče verjetnostno ugotavlja, da tožnica ni izgubila pravice do posesti, kot to trdi tožena stranka. Tožnica začasno živi pri prijateljih (za enega od njih prvotoženec trdi, da je razlog za prenehanje življenjske skupnosti s tožnico in predlaga dokaze, za katere tožnica trdi, da so nedopustni), v postopku ni dokazala, da bi ji nastala nenadomestljiva finančna škoda, v stanovanju ji niso ostala denarna sredstva, predmeti, ki jih je pustila v stanovanju, pa ne morejo opravičevati izdajo začasne odredbe, kot jo je po vsebini in glede na vrsto postopka predlagala. Glede na okoliščine primera se tako izkaže, da tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi toženi stranki nastala neznatna škoda in še manj, da bi toženi stranki nastala manjša škoda kot tožnici, če bi se začasna odredba kasneje izkazala kot neutemeljena.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (335. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZIZ.

(3) Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2482/2011.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1813/2014
• Sklep III Ips 2/94
• VSL sklep II Cp 1240/2012