VSL sklep I Cp 521/2013

Jedro

Obstoj izrednih razmer je treba presojati v trenutku, ko se je zapustnik odločil za izjavo poslednje volje. Subjektivne okoliščine na strani oporočitelja (nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja, nepokretnost, nesposobnost pisanja, nezmožnost za kakršnokoli telesno opravilo) morajo biti take narave, da oporočitelju onemogočajo napraviti pismeno oporoko v katerikoli obliki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je ustna oporoka zapustnika B. Z. z dne 20. 10. 2005 pred pričami, s katero je za edinega dediča imenoval dr. Z. T. D., pravno veljavna. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti pravdne stroške v višini 5.958,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ugotovilo napačno, izpodbijana sodba temelji izključno na izpovedih prič mame toženke I. J., B. Č. in M. A., ki so izpovedovale o drugem časovnem obdobju življenja pokojnega B. Z., čeprav je v obravnavanem primeru pomembno časovno obdobje testiranja, torej 20. 10. 2005. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožnici in njenim pričam, ki so bile ob pokojnem B. Z. zadnje dni njegovega življenja. Zaključek sodišča, da predstavlja odklanjanje podpisovanja osebno okoliščino, je brez ustrezne trditvene in dokazne podlage, pa tudi brez strokovne podlage. V danih okoliščinah gre za izredne razmere v osebi oporočitelja, gre za subjektivne ovire, poleg telesne oslabelosti še odklanjanje pisanja ali podpisovanja, kot vedenjske posledice psihične bolezni. Na podlagi 337. člena ZPP zato predlaga izvedenca psihiatra, ki bo podal odgovor na vprašanje, ali je bilo zapustnikovo odklanjanje pisanja in podpisovanja posledica njegove psihične bolezni. Če bi sodišče natančno presodilo izpoved lečeče zdravnice, da je bilo tudi zapustnikovo večletno odklanjanje zdravljenja posledica bolezni, ne bi zaključilo, da je bilo pri paranoidnem shizofreniku odklanjanje pisanja in podpisovanja osebna okoliščina. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, o določenih dejstvih nima razlogov oziroma so ti nejasni, obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov. Zapis sodišča, da so toženka in njene priče izpovedovale o slabem fizičnem stanju, da pa se je bil zapustnik sposoben podpisati, je v popolnem nasprotju z njihovimi izpovedbami. Priče, ki naj bi vedele povedati, da se je bil zapustnik sposoben podpisati (A. J., I. J., M. A.) prav na dan testiranja, so zapustnika nazadnje videle nekaj mesecev pred tem. Izpovedi priče B. Č. pa sodišče ne bi smelo upoštevati, saj je njegovo zaslišanje toženka podala prepozno, na očitano bistveno kršitev pa je tožnica pravočasno opozorila. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila priča predlagana že v odgovoru na tožbo. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, ki ni skladna z veljavno odvetniško tarifo, po kateri sodišče odvetniku prizna le nagrado za postopek in nagrado za eno pripravljalno vlogo ter en narok.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče je pri odločanju vezano na trditveno in dokazno podlago strank (2. člen ZPP, 7. člen ZPP). Upošteva lahko le tiste trditve in dokaze, ki jih stranki navedeta najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP). Na poznejših narokih lahko stranke navajajo nova dejstva in nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Tudi v pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati oziroma predložiti prej (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je treba izjavo zapustnika B. Z. z dne 20. 10. 2005, ki jo je podal štirinajst dni preden je umrl (umrl je 4. 11. 2005), šteti za ustno oporoko, ker je bila podana v izrednih razmerah. Sklicevala se je na obstoj subjektivnih okoliščin na strani zapustnika. Trdila je, da je na dan 20. 10. 2005 zapustnik želel napisati oporoko, vendar ni mogel pisati, negibno je ležal in samo z besedami je izrazil svojo voljo, da zapušča vse svoji teti tožnici. Vse do svoje smrti v bolnici je bil pokojni zapustnik negiben in nezmožen za kakršnekoli aktivnosti, tako, da ni bil v stanju napraviti drugo oporoko.

7. Toženka je zanikala obstoj izrednih razmer in oporekala trditvam, da je bil zapustnik vse do smrti „negiben in nezmožen za katerekoli aktivnosti“. Zaradi zdravil, ki mu jih je predpisovala tožeča stranka, zaradi nenormalne fizične izčrpanosti in drugih problemov, je odšel iz stanovanja nazadnje v letu 1997, od takrat dalje pa je bil stalno doma, kjer je pretežno poležaval v postelji. Do svoje smrti je imel možnost napisati lastnoročno oporoko ali oporoko pred pričami ali notarjem, česar pa nedvomno ni storil.

8. Upoštevaje v kratkem povzete trditve strank podane do prvega naroka za glavno obravnavo, so trditve pritožnice, ki v pritožbi navaja, da so izredne razmere v osebi oporočitelja, poleg telesne oslabelosti, še odklanjanje pisanja ali podpisovanja, kot vedenjske posledice psihične bolezni, podane prepozno in jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožnica v pritožbi ne ponudi razlogov, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (četrti odstavek 286. člena ZPP).

9. Sodba sicer res (mimo trditvene in dokazne podlage strank) ugotavlja, da se zapustnik ni maral podpisovati in da zato ne gre za izredne razmere, ko zapustnik ne more narediti pisne oporoke (10. točka obrazložitve), kar pa ne nudi podlage za upoštevanje v pritožbi prvič uveljavljanih trditev tožnice. Niti tožnica niti toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč dejstva, da se zapustnik ne bi hotel podpisovati, nista uveljavljali. Tudi pritožbene trditve, da je bilo zapustnikovo odklanjanje pisanja in podpisovanja posledica njegove psihične bolezni (obstoj subjektivnih okoliščin na dan testiranja – posledic psihične bolezni tožnika), v dokaz katerih pritožnica predlaga postavitev izvedenca psihiatra, je prepozno in na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevno.

10. Sodbo sodišča prve stopnje z dne 15. 11. 2010 (tožbeni zahtevek je zavrnilo) je pritožbeno sodišče razveljavilo (sklep 6. 7. 2011) zaradi bistvenih kršitev določb postopka (sodišče prve stopnje ni neposredno izvajalo dokazov, saj je odločitev oprlo le na oceno izpovedb prič v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV D 150/2006 in pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 155/2008; manjkali so razlogi o odločilnem dejstvu, to je ali se je bil oporočitelj sposoben podpisati ali ne).

11. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo stranki in številne priče in v postopek pritegnilo tudi sodno izvedenko prof. dr. E. M., vendar pa je odločitev, kot upravičeno uveljavlja tožnica, oprlo na dejstvo, ki ga ni zatrjevala nobena od strank.

12. Sodišče prve stopnje se je ob tokratnem odločanju ukvarjalo le z vprašanjem obstoja izrednih razmer (subjektivnih okoliščin na strani zapustnika) in se glede drugih, med strankama spornih vprašanj v zvezi z veljavnostjo ustne oporoke, ni opredelilo. Ponovno je zavzelo stališče, da izredne razmere, ki morajo biti vzrok, da zapustnik ne more testirati v pisni obliki, niso podane. Ocenilo je, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila oporoka napravljena v izrednih razmerah, kar je eden izmed pogojev za njeno veljavnost in je tožbeni zahtevek zato (ponovno) zavrnilo. Na strani zapustnika niso podane take subjektivne okoliščine, ki bi onemogočale testiranje v pisni obliki. Dejstvo, da se ni maral podpisovati, namreč ne pomeni, da ne more narediti pisne oporoke.

13. Ustna oporoka po 72. členu Zakona o dedovanju (ZD) je izredna oblika oporoke, pri kateri oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo pred dvema pričama. Pogoj za veljavnost take oporoke je obstoj izrednih razmer (bodisi objektivne ali subjektivne narave), zaradi katerih oporočitelj ne more napraviti pisne oporoke. V skladu s sodno prakso (II Ips 70/2005; II Ips 701/95, II Ips 133/97) je obstoj izrednih razmer treba presojati v trenutku ko se je oporočitelj odločil za izjavo ustne oporoke. Subjektivne okoliščine na strani oporočitelja (nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja, nepokretnost, nesposobnost pisanja, nezmožnost za kakršnokoli telesno opravilo) morajo biti take narave, da oporočitelju onemogočajo napraviti pismeno oporoko v katerikoli obliki.

14. Zavzeto stališče sodišča prve stopnje (zapustnik se ni maral podpisovati) bi bilo pravilno, če bi imelo podlago v trditveni podlagi strank. Nobena od strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da se zapustnik ni maral podpisovati in v ta namen tudi ni predlagala zaslišanja prič, na podlagi katerih sodišče ugotavlja to dejstvo (9. točka obrazložitve) (1). Sodišče je na trditveno in dokazno podlago strank vezano (2. člen ZPP) in lahko samo ugotavlja dejstva le pod posebnimi pogoji (drugi odstavek 7. člena ZPP), ki pa v predmetni zadevi niso podani. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo uveljavljeno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

15. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu z dne 6. 7. 2011. opozorilo, da je za presojo obstoja subjektivnih okoliščin na strani oporočitelja (2) odločilno, ali se je glede na ugotovljeno slabo fizično stanje (nepokretnost) zapustnik bil sposoben podpisati ali ne. Sodišče prve stopnje tokrat v sodbi (8. točka obrazložitve) ugotavlja, da si izpovedbe tožeče stranke in njenih prič ter tožene stranke in njenih prič glede tega vprašanja nasprotujejo, ne zavzame pa stališča komu in zakaj verjame. Ugotovi, da je bil zapustnik res telesno izjemno šibak (telesno stanje zapustnika je bilo že nekaj zadnjih let slabo, psihično pa se je spremenilo in se slabšalo do nezavesti v poteku pljučnice zadnji teden življenja), kar pa ni vplivalo na njegovo sposobnost, da se podpiše. Opre se na izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. E. M. (3), ne da bi ga ocenilo v povezavi z drugimi dokazi (izpovedbami strank in prič). Za presojo izrednih razmer je pomembno stanje zapustnika v trenutku izjave ustne oporoke 20. 10. 2005, ko po izjavah tožnice in njenih prič oporočitelj ni mogel pisati in je le negibno ležal. Zgolj posplošena ugotovitev, da se je „opešana oseba v postelji sposobna podpisati“, ne zadošča za zaključek, da se je bil opročitelj tistega dne (20. 10. 2005) sposoben podpisati. Pritožnica upravičeno očita, da sodišče dokazne ocene ni podalo v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP, kar predstavlja uveljavljeno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. V sodbi pa tudi ni ugotovitev o okoliščinah, v katerih je bila podana izjava zapustnika, za katero tožnica trdi, da je ustna oporoka. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki sicer temelji le na mnenju izvedenke, ki je imela na razpolago le zdravniško dokumentacijo, ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so pomanjkljivi in onemogočajo preizkus pravilnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovljene bistvene kršitve določb postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP, glede na njeno naravo, narekujejo razveljavitev izpodbijane odločitve (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo, pri čemer je odločilo, da zadevo predodeli drugemu sodniku, ker je sodnik (tokrat že drugič) očitno zavzel dokončno stališče (356. člen ZPP). Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in bo o stroških pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških moralo odločati sodišče prve stopnje v končni odločbi.

17. Sodišče prve stopnje bo, ob upoštevanju (pravočasne) trditvene podlage, moralo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve. Odvisno od stališča, ki ga bo glede obstoja subjektivnih okoliščin na strani oporočitelja zavzelo v ponovljenem postopku, se bo moralo opredeliti še do drugih vprašanj, od katerih je odvisna veljavnost zatrjevane ustne oporoke.

18. Sodba se ne opredeljuje do trditev toženke, da bi oporočitelj, glede na to, da je od „ustne oporoke“ do smrti minilo štirinajst dni, imel možnost napisati oporoko.

19. Sodišče prve stopnje odločitve sicer ni oprlo na izpovedbo priče B. Č. (pričo le omenja), vendar pa pritožbeno sodišče v izogib morebitnim nepravilnostim pri nadaljnjem odločanju pritrjuje pritožbenemu stališču, da toženka predloga za zaslišanje priče B. Č. ni podala pravočasno in da tudi ni izkazala nekrivdnega razloga za njegovo uveljavljanje (četrti odstavek 286. člena ZPP). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka zaslišanje te priče predlagala že v odgovoru na tožbo, saj je v III. točki navedla le „zaslišanje prič (imena in naslovi bodo predloženi naknadno)“. Šele na naroku 5. 12. 2011 (prvi narok za glavno obravnavo je bil 15. 11. 2010) je toženka opredelila, da predlaga zaslišanja priče Benjamina Čučka. Hkrati pa ni niti ponudila trditev, ki bi nudile podlago za zaključek, da za ime in priimek priče, ki naj bi izpovedovala o tem, kaj se je dogajalo dan pred očetovo smrtjo in na dan njegove smrti (4. 11. 2005), kljub zadostni skrbnosti, vse do leta 2011 ni vedela. Ker je tožnica bistveno kršitev takoj uveljavljala (286.b člen), bi upoštevanje prepozno uveljavljenega dokaza predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (primerjaj III Ips 110/2009).

20. Nenazadnje pa se bo, če bi sodišče ocenilo, da so bile v trenutku izjave zapustnika 20. 10. 2005 podane izredne razmere, moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali njegova izjava res predstavlja oporočno voljo, kot trdi tožnica. Povedano drugače, ali je zapustnik s tako izjavo (po trditvi tožnice zapisano v listini A2) (4) izrazil voljo komu (po svoji smrti) zapušča svoje premoženje.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Iz izpovedb prič izhaja, da je bil izjemno inteligenten, da pa nikoli ni maral pisati in da so mu bile takšne „formalnosti“ povsem odveč. Tako je priča I. J. izpovedala, da niti kartice ni bil pripravljen podpisati, podobno je povedal M. A., ki je povedal, da je od zapustnika odkupil saksofon in da ga je obročno odplačeval, pri čemer zapustnik ni želel podpisovati potrdil o prejemu denarja.

(2) Tožnica je izredne razmere uveljavljala zaradi subjektivnih okoliščin na strani oporočitelja. Trdila je, da je bil nepokreten, da ni bil sposoben pisati in se tudi ne podpisati.

(3) Iz mnenja pa tudi izhaja, da se je opešana oseba v postelji sposobna podpisati.

(4) Dejal je, da želi vse svoje premoženje zapustiti teti D.Z.T., saj je edini sorodnik, ki skrbi zanj. Povedal je, da je o tem dobro razmislil, in da je tako prav.

Datum zadnje spremembe:

08.07.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 768/2007
• Sklep II Ips 123/97
• Sodba II Ips 70/2005