VSL sklep I Cpg 1090/2012

Jedro

Ne obstaja materialnopravna podlaga, ki bi sodišču omogočala izdajo regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb v primeru zavarovanja denarnih terjatev, še zlasti ne takšnih, ki bi od dolžnika terjale vnaprejšnje (delno) plačilo vtoževane terjatve.

Pritožbeno sodišče ne vidi neskladja med ureditvijo instituta začasne odredbe v ZUS in prakso Sodišča ES.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti 1.652,40 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v roku 8 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki naloži plačilo 565.000,00 EUR na transakcijski račun tožeče stranke pri N. d.d., in da se tožeči stranki dopusti prosto razpolaganje s temi sredstvi do pravnomočne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku v glavni stvari. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške zavarovanja v višini 826,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim razlogom in predlaga, da Višje sodišče pritožbo zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbeni očitek, da se je prvostopno sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Celotno „ukvarjanje“ sodišča prve stopnje z ugotavljanjem tega pogoja za izdajo začasne odredbe je vsebovano v ugotovitvi, da se tožeča stranka na obstoj subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. čl. ZIZ ni sklicevala in je tudi ni zatrjevala. Navedeni zaključek služi le kot smiselna dopolnitev nosilnemu razlogu izpodbijane odločitve; da namreč ne obstaja materialnopravna podlaga, ki bi sodišču omogočala izdajo regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb v primeru zavarovanja denarnih terjatev, še zlasti ne takšnih, ki bi od dolžnika terjale vnaprejšnje (delno) plačilo vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na razloge Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cpg 981/2009 z dne 14. 1. 2010, ki je zavzelo decidirano stališče, da instituta začasne odredbe ni mogoče napolniti z vsebino, kot jo uveljavlja tožeča stranka, niti s sklicevanjem na sodno prakso Ustavnega sodišča RS in prakso Sodišča ES.

6. Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da pravilnosti in primernosti v citiranem sklepu pritožbenega sodišča sprejetih materialnopravnih zaključkov ni ponovno preizkusilo, kar je bil pravilen pristop, saj bi (so) se dejanske okoliščine primera v vmesnem času (lahko) spremenile, poleg tega pa je tudi pravo samo živ in spremembam družbenoekonomskih razmer podvržen sistem. Vsebinsko se je opredelilo do ključnih navedb tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe, in pretehtalo posledice, ki bi jih stranki utrpeli v primeru izdane predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je z ozirom na trditve tožeče stranke o njenem slabem finančnem položaju in o namenih, za katere bi porabila na podlagi izdane začasne odredbe prejeta sredstva, povsem pravilno zaključilo, da obstaja utemeljena nevarnost, da tožnica teh sredstev ne bi mogla povrniti toženi stranki, če bi bil njen zahtevek v glavni stvari pravnomočno zavrnjen. Pritrditi je tudi njegovi oceni, da slabo zatrjevano finančno stanje tožeče stranke ni v neposredni zvezi z ravnanjem tožene stranke in da tudi sicer ugotovljena zloraba monopolnega položaja s strani tožene stranke v letih 1999 do 2002 ne more biti (edini oz. ključni) razlog za zatrjevano insolventnost tožeče stranke. Pritožbeno sodišče še pripominja, da obstoj in poslovanje gospodarskega subjekta, četudi mu je bila prizadejana škoda, v načelu ne more biti odvisen od prihodkov iz naslova odškodnin. Nasprotno stališče bi dejansko vodilo k izroditvi namena zavarovanja denarnih terjatev. V pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso podane.

7. Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da tožeča stranka ni izkazala utemeljenih razlogov, ki bi lahko vodili do spremembe stališč, zavzetih ob obravnavanju prejšnjega predloga za izdajo istovrstne začasne odredbe, in se s tem pridružuje vrsti sodišč, ki jim pritožba očita, da niso bila zmožna preseči dobesednega in neživljenjskega razumevanja ureditvenih začasnih odredb v zavarovanje denarnih terjatev ter prepoznati pravno pomembnega sporočila judikatov, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Pritožbeno sodišče po pregledu teh judikatov najprej ugotavlja, da navzlic njihovi številčnosti ni med njimi nobenega, s katerim bi bilo dolžniku z začasno odredbo naloženo vnaprejšnje (delno) plačilo vtoževane denarne terjatve, kar o pravnih in dejanskih možnostih izdaje takšnih ureditvenih začasnih odredb pove več, kot okoliščina, da se obrazložitve nekaterih ukvarjajo s hipotetičnimi možnostmi njihove izdaje.

8. Ne glede na poglavitno sporočilo teh judikatov pa se tudi njihove obrazložitve, ki jih povzema pritožba, ne prilegajo na s strani tožeče stranke zatrjevano dejansko stanje v tem postopku. Sklepi Ustavnega sodišča RS UP-73/99 z dne 27. 12. 1999, UP-209/99 z dne 9. 12. 1999 in UP-275/97 z dne 16. 7. 1998 se evidentno ne nanašajo na primerljive dejanske okoliščine primera. Od naštetih le zadeva UP-275/97 obravnava civilnopravno razmerje med civilnopravnimi subjekti, pri čemer je citirana ustavna odločba regulacijsko začasno odredbo dopustila le pri tistih dajatvenih tožbah, ki merijo na opustitev, dopustitev, in storitev (8. točka obrazložitve UP-275/97), to je v primerih nedenarnih tožbenih zahtevkov, iz česar sledi, da se je Ustavno sodišče RS ukvarjalo le z razlago oz. ustavosodno presojo določila 272. člena ZIZ (ki se bistveno razlikuje od določila 270. čl. ZIZ). Ne gre tudi spregledati, da je Ustavno sodišče posebej opozorilo na restriktiven pristop pri izdaji ureditvenih začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih zahtevkov, in da je že s tem nakazalo načelno nestrinjanje k morebitni širitvi v odločbi zavzetih stališč na druge primere. V ostalih dveh zadevah pa je bila predmet ustavne presoje začasna odredba, izdana po drugem odstavku 69. člena ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 65/97), ki je že po samem zakonu regulacijske narave, zato odločanje o njeni izdaji od sodišč ne terja posebnega preseganja razumevanja (dobesedne) vsebine zakona, pač pa zgolj dejanski in materialnopravni preizkus obstoja v zakonu določenih pogojev za njeno izdajo. Takšnega preizkusa 270. člen ZIZ, ki v obravnavanem primeru predstavlja edino pravno podlago za izdajo predmetne začasne odredbe, sodišču ne omogoča, ker citirano določilo (v primerjavi z 272. čl. ZIZ in 69. čl. ZUS) pač ne določa pogojev in s tem tudi ne možnosti za izdajo ureditvene začasne odredbe .

9. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je določilo 279. člena PDEU (prej 243. člen PES), ki Sodišča ES ne omejuje pri izdaji začasnih odredb (je pa Sodišče ES samo izoblikovalo kriterije za njihovo izdajo), neposredno uporabljivo v civilnih postopkih, ki med civilnopravnimi subjekti potekajo pred nacionalnimi sodišči, na način, da bi nacionalna sodišča o začasnih odredbah odločala v skladu z merili in kriteriji Sodišča ES. Do takšne neposredne uporaba instituta „evropske začasne odredbe“ lahko pride, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, le izjemoma.

10. Začasna odredba je institut procesnega prava. Procesno pravo v ES ni niti kodificirano niti unificirano. Izjemo predstavlja Bruseljska uredba št. 44/2001 o pristojnosti ter priznanju in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki v 31. členu določa, da se na sodišča države članice lahko vloži zahtevek za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih omogoča pravo te države članice in to tudi v primeru, ko so za vsebino zadeve pristojna sodišča druge države članice. Evropsko pravo torej nalaga nacionalnim sodiščem, da izdajajo začasne odredbe po pogojih in po postopku, ki jih določa nacionalno pravo (še celo takrat, ko za odločitev v glavni stvari sploh niso pristojna). Je pa sodna praksa Sodišča ES od navedenega pravila odstopila v primerih, ko nacionalno sodišče obravnava zadeve iz pristojnosti Sodišča ES, oz. kadar se v postopku pred nacionalnim sodiščem pojavijo kot sporna vprašanja o razlagi PES (PDEU), ali o skladnosti nacionalnega prava z pravom ES. V takšnih primerih, (ko nacionalno sodišče v bistvu nastopa kot podaljšana roka Sodišča ES), je zaradi zagotovitve enakega pravnega položaja udeležencev tako v postopku pred Sodiščem ES kot pred nacionalnimi sodišči, možno izdati začasno odredbo po pravilih in pogojih Sodišča ES, če nacionalno pravo možnosti izdaje začasnih ukrepov ne predvideva (ali če so za prizadeto stranko te možnosti bistveno bolj omejene), ob dodatnem pogoju, da nacionalno sodišče v skladu z 267. členom PDEU (234. člen PES) sproži postopek za obravnavanje predhodnega vprašanja pred Sodiščem ES. Smisel odločbe Sodišča ES št. C 465/93 v zadevi Atlanta, na katero se je sklicevala tožeča stranka, je torej samo v zagotovitvi enakega obravnavanja istovrstnih položajev, in ne v negaciji nacionalnega prava.

11. Zahteva po enakem obravnavanju istovrstnih položajev v širšem smislu sicer terja tudi razmeroma enotne procesne institute tako pred Sodiščem ES kot pred nacionalnim sodiščem, vsaj tiste, ki ščitijo pravni in procesni položaj prizadetih udeležencev. Ureditev, po kateri bi imele stranke v postopku pred Sodiščem ES več oz. boljše možnosti za obrambo svojih interesov kot pred nacionalnimi sodišči (tudi v primerih, ko ne gre za vprašanje uporabe evropskega prava), ni v skladu z načelom enakosti pravnega varstva. Poudariti je zato treba, kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče v sklepu z dne 15. 1. 2010, da se sodna praksa sodišča ES nanaša na začasne ukrepe v postopkih proti institucijam skupnosti. V tem oziru so primeri, obravnavani pred sodiščem ES, na katere je opozarjala tožeča stranka, bistveno bolj primerljivi z nacionalno ureditvijo postopka v upravnih sporih, v katerem se prav tako obravnava razmerje (civilnopravnega subjekta) do oblastnega organa, ki z oblastnimi akti posega v njegov pravni in ekonomski položaj. V takšnih razmerjih so ureditveni začasni ukrepi gotovo ključnega pomena za učinkovitost pravnega varstva. V nacionalnem pravu pa možnost takšnih začasnih ukrepov povsem zadovoljivo in skladno z evropskimi standardi določa ZUS. Pritožbeno sodišče ne vidi neskladja med ureditvijo instituta začasne odredbe v ZUS in prakso Sodišča ES. Tudi odločba Sodišča ES št. C-393/96 P(R) v zadevi Antonissen, v kateri je sodišče v načelu dopustilo možnost izdaje začasnega ukrepa vnaprejšnjega plačila v glavnem zahtevku terjane odškodnine, obravnava razmerje civilnopravnega subjekta do oblastnega organa. Pomembno je še opozoriti, da je bil predlagani začasni ukrep v tej zadevi v osnovi namenjen preprečitvi bodoče škode, ki bo predlagatelju brez ukrepa šele nastala (ker bo moral plačati neke davščine) in ne njenemu nadomeščanju oz. povrnitvi že nastale škode, s katero bi predlagatelj pridobil prosta denarna sredstva za uresničitev svojih podjetniških idej.

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na bistvene pritožbene razloge. Ker ti niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku v višini 3000 OT + 20 % DDV.

Datum zadnje spremembe:

11.06.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1066/2013
• VDSS sklep Psp 26/2010
• VDSS Sklep Pdp 15/2020