VSC sklep II Kp 67212/2010

Jedro

Javno dobrino v smislu določbe 325. člena KZ-1 predstavlja tudi varnost ljudi in njihovega premoženja.

Pojem varnosti ljudi in njihovega premoženja ni omejen na teritorij posamezne države.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 02. 03. 2011, opr. št. I K 67212/2010, na podlagi določbe prvega odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenila, da zavrže obtožni predlog vložen zoper obdolženega I. C., zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ugotavlja namreč, da v opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ni dovolj konkretizirana prepovedana posledica. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločila, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil pomočnik okrožnega državnega tožilca. Uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Višji državni tožilec je v mnenju z dne 18. 04. 2011, št. Ktp/0-II 69/2011/FH/IK, podanem na podlagi 403. člena v zvezi z drugim odstavkom 377. člena ZKP, predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba pomočnika okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Obtožni predlog obdolženemu I. C. očita, da kot uradna oseba – pravosodni policist, v nasprotju s svojimi delovnimi obveznostmi ter v nasprotju relevantnimi določili Načrta varovanja Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora v C. ter Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, v času sprehoda pripornikov na dvorišču zavoda, zavestno ni skrbel za varovanje šestih priprtih oseb, med njimi tudi L. B. Obtožni predlog na obdolženca naslavlja povsem konkreten očitek na kakšen način je opustil dolžno nadzorstvo ter da bi glede na dane okoliščine moral in mogel predvidevati nastanek škode na javni dobrini, se pravi, da lahko pripornik L. B., priprt zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki I. odst. 201. člena ZKP, zaradi njegove opustitve pobegne in s tem povzroči nevarnost za življenje, zdravje in premoženje ljudi. In končno v opisu kaznivega dejanja obtožni predlog navaja nastanek večje škode na javni dobrini kot prepovedane posledice, ki naj bi se izražala v ogroženi osebni varnosti ljudi in varnosti njihovega premoženja, saj po mnenju okrožnega državnega tožilca varnost predstavlja javno dobrino.

Glede na zakonsko dikcijo kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje v zmoti, ko meni, da bi moralo biti v obtožnem predlogu povsem določno konkretizirano varnost katerih ljudi je bila zaradi obdolženčeve opustitve ogrožena in kakšna dejanska škoda je nastala na javni dobrini ali na premoženju večje vrednosti. Strinjati se gre namreč s pritožnikom, da kaznivo dejanja nevestnega dela v službi pozna tri možne prepovedane posledice: hujšo kršitev pravic drugega, večjo škodo na javni dobrini ali večjo premoženjsko škodo. Ker se obdolžencu očita povzročitev prepovedane posledice v obliki večje škode na javni dobrini, ne pa večje premoženjske škode, za predmetno kazensko zadevo niso relevantne ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem kaj predstavlja večjo škodo v smislu 2. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1. V tej zvezi bi prvostopenjsko sodišče moralo obtožni predlog preizkusiti le glede tega, ali opis kaznivega dejanja vsebuje konkretni očitek obdolžencu, da je z očitano mu opustitvijo povzročil nastanek večje škode na javni dobrini. Pri tem je potrebno odgovoriti na vprašanje, kaj so sploh javne dobrine? Že iz besedne zveze javna dobrina izhaja, da gre za dobrine, ki morajo biti na voljo vsem ljudem, ne glede na njihov materialni oziroma socialni položaj. Očitno je tudi, da pri teh dobrinah ni mogoče individualizirati neposrednega uporabnika. To so lahko vsi ljudje, ki prihajajo s temi dobrinami v stik, vendar pa jih ni mogoče individualizirati in jim npr. te storitve neposredno zaračunavati. Iz navedenega gre zaključiti, da zagotavljanje varnosti ljudi in njihovega premoženja vsekakor predstavlja eno izmed pomembnejših javnih dobrin, pri čemer pa ni potrebno, niti ni mogoče individualizirati posameznih upravičencev, saj je objekt varstva javna dobrina kot celota.

Ob ugotovitvi, da varnost ljudi in njihovega premoženja predstavlja javno dobrino, pa je potrebno odgovoriti še na vprašanje, ali predmetni obtožni predlog v opisu kaznivega dejanja dovolj konkretizira nastanek prepovedane posledice oziroma nastanek večje škode na javni dobrini? Zoper pobeglega pripornika L. B. je pred Okrožnim sodiščem v Celju tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1 (zagrožena kazen od petih do petnajstih let zapora) in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Pripor mu je bil odrejen iz pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. S priporom zaradi iteracijske nevarnosti se zagotavlja varnost ljudi. Pojem varnosti ljudi pa se ne naša le na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika. Iz pojma varnosti ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je v sklepu o odreditvi pripora zoper L. B. dognalo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki so potrjevale realno nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja kakršnih je utemeljeno osumljen v priporni kazenski zadevi. Obdolženčeva predkaznovanost in premoženjske razmere v katerih je živel sta bili le dve od tehtno argumentiranih osebnih okoliščin. Zato je utemeljeno trditi, da ko se pripornik, ki je bil priprt ravno zaradi tega, ker je predstavljal resno grožnjo za osebno varnost ljudi (kaznivo dejanje ropa vsebuje tudi elemente sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo) in varnost njihovega premoženja, po begu iz pripora znova znajde na prostosti, ponovno predstavlja resno grožnjo. Tako gre ugotoviti, da obtožni predlog ne ostane le pri opisu abstraktnih zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja, ko obdolžencu uvodoma očita, da je večja škoda na javni dobrini res nastala, ampak to odločilno dejstvo na koncu opisa tudi povsem konkretizira z navedbo, da je večja škoda na javni dobrini dejansko nastala z ogrozitvijo osebne varnosti ljudi in varnosti njihovega premoženja, ker varnost predstavlja javno dobrino.

Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče s pritožbeno izpodbijanim sklepom kršilo kazenski zakon v smislu 1. točke 372. člena ZKP, saj je zmotno odločilo, da opis dejanja zaradi storitve katerega se obdolženec preganja ne vsebuje vseh z zakonom določenih zakonskih znakov in zato ne gre za kaznivo dejanje.

Zato je bilo treba pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilca ugoditi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. čl. ZKP razveljaviti.

Datum zadnje spremembe:

03.04.2013

Podobni dokumenti:

• VSK sodba II Kp 52812/2012
• VDSS sodba Pdp 238/2013
• sodba I U 435/2012