VSL sklep I Cpg 1300/2012

Jedro

Obveznosti dolžnikov se ne opirajo na isto pravno in dejansko podlago, saj vtoževane obveznosti prvega dolžnika (ne-unovčiti garancijo in jo vrniti upniku) lahko izvirajo le iz razmerja med upnikom in prvim dolžnikom, to je iz Gradbene pogodbe sklenjene med njima, kakršnakoli obveznost drugega dolžnika - banke do upnika v zvezi z bančno garancijo pa ima lahko temelj le v obligacijskem razmerju med upnikom in banko, na podlagi katerega je banka garancijo izdala.

Za spore med stečajnim postopkom je izključno stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim se vodi stečajni postopek, če se stečajni postopek vodi pred sodiščem RS. Kadar je po določbah zakona določena izključna pristojnost sodišča RS, se stranki ne moreta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča, smiselno enako pa tudi ne za pristojnost mednarodne arbitraže.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o zavarovanju Zg 21/2012 z dne 14. 2. 2012 delno ugodilo predlogu upnika (I. točka izreka) tako, da je organizaciji za plačilni promet N. d.d. prepovedalo izplačati prvemu dolžniku znesek 4.242.365,79 EUR po bančni garanciji št. ... z dne 22. 11. 2010 z dopolnitvijo št. 1 z dne 30. 11. 2011. Upnika je zavezalo, da zato, da opraviči izdano začasno odredbo, v roku 30 dni zoper prvega dolžnika vloži tožbo na prepoved unovčenja in vračilo bančne garancije št. ... z dne 22. 11. 2010 z dopolnitvijo št. 1 z dne 30. 11. 2011, in da naslovnemu sodišču o tem predloži dokazilo, z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru sodišče izdano začasno odredbo razveljavilo in ustavilo postopek.

2. Zoper navedeni sklep o začasni odredbi je prvi dolžnik vložil ugovor, ki ga je sodišče s sklepom Zg 21/2012 z dne 23. 4. 2012 zavrnilo. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi se je prvi dolžnik pritožil. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cpg 791/2012 z dne 18. 7. 2012 pritožbi prvo dolžnika zoper sklep o zavrnitvi ugovora ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z navodili, da naj sodišče navedbe prvo dolžnika, da ni podana pristojnost sodišča RS presodi oziroma navede razloge za ali proti pristojnosti sodišča RS, saj je od navedenega vprašanja odvisen odgovor na vprašanje ali je upnik opravičil začasno odredbo ali ne.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče v novem postopku ugovoru dolžnika zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo opr. št. Zg 21/2012 z dne 14. 2. 2012 ugodilo in navedeni sklep razveljavilo ter postopek zavarovanja z začasno odredbo ustavilo (I. točka izreka). Upniku je naložilo, da mora prvemu dolžniku povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 10.371,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

4. Zoper sklep se je pravočasno pritožil upnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da upnik začasne odredbe v roku ni opravičil, saj je tožbo vložil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki pa za odločanje o navedeni tožbi ni pristojno. Ugotovilo je namreč, da v obravnavanem primeru 49. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), na katerega se je skliceval upnik, ne pride v upoštev. Navedeni člen namreč določa, da če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali katerih obveznosti se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je sodišče Republike Slovenije (RS) pristojno tudi, kadar ima le eden od tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v RS. V obravnavanem primeru pa se obveznosti dolžnikov ne opirajo na isto pravno in dejansko podlago, saj vtoževane obveznosti prvega dolžnika (ne-unovčiti garancijo in jo vrniti upniku) lahko izvirajo le iz razmerja med upnikom in prvim dolžnikom, to je iz Gradbene pogodbe sklenjene med njima, kakršnakoli obveznost drugega dolžnika - banke do upnika v zvezi z bančno garancijo pa ima lahko temelj le v obligacijskem razmerju med upnikom in banko, na podlagi katerega je banka garancijo izdala (npr. pogodba o izdaji bančne garancije). Gre torej za dve različni med seboj neodvisni podlagi, zato pogoji, ki jih za pristojnost sodišča RS določa prvi odstavek 49. člena ZMZPP, niso izpolnjeni. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da sta se upnik in prvo dolžnik sporazumela, da bosta vse spore iz Gradbene pogodbe oziroma v zvezi z njo reševala pred mednarodno arbitražo (20.6 splošnih pogojev pogodbe). Takšen arbitražni dogovor pa izključuje pristojnost sodišča.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni mogoča uporaba 49. člena ZMZPP, saj zahtevka zoper prvega in drugega dolžnika temeljita na drugačnih pravnih podlagah. Zmotno pa sodišče zaključi, da je skladno z 20.6 točko splošnih pogojev (A4), ki so sestavni del Gradbene pogodbe sklenjene med upnikom in prvim dolžnikom, za odločanje o sporih med upnikom in prvo dolžnikom v zvezi s pogodbo, pristojna mednarodna arbitraža. Sodišče namreč spregleda, da se je zoper upnika 15. 6. 2011 začel stečajni postopek (pod opr. št. St 1/2011). Skladno z drugim odstavkom 63. člena ZMZPP pa je za spore med stečajnim postopkom izključno stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim se vodi stečajni postopek, če se stečajni postopek vodi pred sodiščem RS. Kadar je po določbah zakona (ZMZPP) določena izključna pristojnost sodišča RS, se stranki ne moreta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča (prvi odstavek 52. člena ZMZPP), smiselno enako pa tudi ne za pristojnost mednarodne arbitraže (5. člen Zakona o arbitraži).

9. Upnik je predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve vložil 10. 2. 2012, tožbo za namene opravičitve izdane začasne odredbe pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pa 12. 3. 2012, oboje torej v času, ko je zoper njega že tekel stečajni postopek. Ker gre torej za spor, ki je nastal med stečajnim postopkom in je upnik navedeno tožbo vložil pred sodiščem pred katerim se vodi tudi stečajni postopek nad njim, je pravilen le zaključek, da jo je vložil pred izključno pristojnim sodiščem RS.

10. Na podlagi navedenega se izkaže, da je zaključek sodišča, da je upnik tožbo za namene opravičitve izdane začasne odredbe vložil pred nepristojnim sodiščem, neutemeljen. Zato je sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. V novem postopku bo moralo sodišče, upoštevaje da je upnik tožbo za namen opravičitve izdane začasne odredbe vložil pred pristojnim sodiščem, obravnavati ugovor dolžnika zoper sklep o izdaji začasne odredbe tudi glede preostalih ugovornih trditev, katerih zaradi zmotnega stališča o nepristojnosti sodišča RS, ni obravnavalo.

12. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje kljub navodilom iz 8. točke obrazložitve sklepa I Cpg 791/2012 z dne 18. 7. 2012, še ni razčistilo vprašanja, v kakšni vlogi v postopku zavarovanja nastopa Direkcija za građevinsko zemljište i izgradnju Beograda, JP, Njegoševa 84, Beograd, Srbija, ki jo zastopa S., odvetnik v Ljubljani. Upnik je namreč kot prvo dolžnika označil Mesto Beograd (ki ga zastopa Direkcija za građevinsko zemljište i izgradnju Beograda, JP, Njegoševa 84, Beograd, Srbija). V vlogi z dne 13. 2. 2012 pa je navedel kot prvo dolžnika Mesto Beograd in tudi njegov poslovni naslov in sedež: Dragoslava Jovanovića 2, Beograd.

13. Izraz dolžnik označuje osebo proti kateri se uveljavlja zavarovanje terjatev (3. točka prvega odstavka 16. člena ZIZ). Upnik in dolžnik sta stranka postopka (4. točka prvega odstavka 16. člena ZIZ).

14. Ob smiselni uporabi določb ZPP (15. člen ZIZ), je stranka postopka zavarovanja terjatev lahko vsaka fizična ali pravna oseba (1. odstavek 76. člena ZPP). Če je Mesto Beograd pravna oseba, ima v postopku zavarovanja terjatev status stranke, ki jo zastopa njen zakoniti zastopnik (1. odstavek 78. člena ZPP); torej fizična oseba, župan. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali pravdno nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik (80. člen ZPP). V obravnavanem postopku nastopa kot zakoniti zastopnik dolžnika Direkcija za građevinsko zemljište i izgradnju Beograda, JP. Kdor pa nastopa kot zakoniti zastopnik, mora na zahtevo sodišča dokazati, da je zakoniti zastopnik (2. odstavek 79. člena ZPP). Zato naj sodišče prve stopnje pooblaščenca pozove, da dokaže, da je Direkcija za građevinsko zemljište i izgradnju Beograda, JP, zakonita zastopnica Mesta Beograd.

15. V kolikor se izkaže, da Direkcija za građevinsko zemljište i izgradnju Beograda, JP, Njegoševa 84, Beograd, Srbija, ni procesni zakoniti zastopnik prvo dolžnika, pač pa le materialnopravni zastopnik, ki nastopa v pogodbenih razmerjih v imenu in za račun zastopanega in z učinki za zastopanega, bo v zadevi potrebno izvesti še postopek s prvo dolžnikom; razen, če prvo dolžnik po svojem zakonitem zastopniku – županu, ne pooblasti odvetnika S. za zastopanje in odobri že opravljena dejanja odvetnika v tem postopku tudi kot dejanja pooblaščenca prvo dolžnika (2. odstavek 98. člena ZPP).

16. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP, se odločanje o pritožbenih stroških pridrži za končno odločitev v zadevi.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 222/2011
• VSL sklep I Cpg 90/2014
• VSL sklep I Cpg 298/2012