VSL sklep I Cp 782/2012

Jedro

Tožeča stranka, ki ni zagotovila prevoda listin oz. sredstev za njihovo prevajanje, je povzročila, da vročitev tožbe v tujini ni bila izvedena.

Konvencija neposredno vročanje (po pošti) dopušča v primeru, ko mu namembna država ne nasprotuje, vendar vročanja državljanom v tujini po pošti ZPP ne predvideva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je odločeno, da se tožba, vložena zoper prvega toženca A. K. in drugega toženca F. K., šteje za umaknjeno. Odločitev je utemeljena s 146.a. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in z dejstvom, da tožnika nista poskrbela za prevod listin (tožbe s prilogami, pozivoma na odgovor ter sklepov z dne 20.12.2010) v angleški jezik, niti založila 800,00 EUR predujma za stroške prevoda, kar sta bila pozvana, da (alternativno) storita.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje. Navaja, da tožnika denarja nimata, njuni prošnji za oprostitev plačila teh stroškov pa ni bilo ugodeno. Opozarja, da sta toženca slovenska državljana, že v letih, in nedvomno obvladata slovenski jezik. Ker sta slovenska državljana, ne potrebujeta prevoda listin v angleški jezik. Prevod zato ni potreben in tudi založitev predujma ne. Predlagata vročitev tožbe tako, kot da bi toženca imela prebivališče v Sloveniji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S 135. čl. ZPP je predpisano, da se vročitev v tujini opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali ZPP drugače določeno. Slovenija je ratificirala Konvencijo o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah v tujini, sklenjeno 15. novembra 1965 (v nadaljevanju konvencija) (1), katere podpisnica je tudi Avstralija. S 1. členom te konvencije je predpisana uporaba konvencije v civilnih in gospodarskih zadevah v vseh primerih, kadar se sodne ali zunajsodne listine vročajo v tujini. Konvencija predvideva vročitev po osrednjem organu, ki ga vsaka država organizira v skladu s svojim notranjim redom (2. - 6. člen). Vročitev s posredovanjem osrednjega, za sprejemanje zaprosil za vročitev pristojnega organa, je bila brezuspešno poizkušana. Ker vročevane listine niso bile v angleškem jeziku, niti v ta jezik uradno prevedene, je osrednji, za vročanje v Avstraliji pristojen organ, skladno s 5. čl. konvencije, vročitev zavrnil (list. št. 62).

5. Konvencija omogoča vročanje državljanom v tuji državi tudi po diplomatskih in konzularnih predstavnikih, vendar zgolj brez vsakršne prisile, torej zgolj vročanje naslovniku, ki je pisanje pripravljen sprejeti (8. člen). Enako določilo vsebuje 2. odstavek 135. čl. ZPP. Tako s konvencijo kot z ZPP je ta vročitev predvidena kot subsidiarna možnost in ne kot redna pot. Vročitev na ta način ni bila poizkušena. Tožeča stranka je ni predlagala, kljub temu, da je bila s sklepom z dne 17.3.2011 (list. št. 66) seznanjena, na kakšen način se tožba vroča in opozorjena, da se bo tožba štela za umaknjeno, če prevodi ne bodo zagotovljeni ali predujem za stroške prevajanja založen.

6. Zastavlja se vprašanje, ali bi moralo sodišče za vročanje uporabiti tudi to, subsidiarno predvideno pot, ali celo s pritožbo predlagano neposredno vročanje. Odgovor je negativen. Prvič zato, ker taka, subsidiarno predvidena možnost ni bila predlagana; drugič, ker sodišče zavezuje tudi načelo ekonomičnosti postopka (11. čl. ZPP) in je legitimna odločitev, da se za vročanje uporabi redna in zanesljiva pot. Vročanje po diplomatskih predstavnikih je namreč dolgotrajno, saj sodišče za vročitev zaprosi ministrstvo z pravosodje, ki ga posreduje ministrstvu za zunanje zadeve, le-to pa diplomatskim ali konzularnim predstavnikom, obvestilo o (ne)vročitvi se vrača po enaki poti; tako izveden postopek je zaradi diskrecijske pravice naslovnika, ali bo vročitev sprejel ali ne, povsem odvisen od volje naslovnika. Konvencija neposredno vročanje (po pošti) dopušča v primeru, ko mu namembna država ne nasprotuje, vendar vročanja državljanom v tujini po pošti ZPP ne predvideva.

7. Tožeča stranka, ki kljub pozivu, da zagotovi prevod listin ali založi predujem za stroške prevajanja, in kljub opozorilu na posledice, pozivu sodišča ni sledila, je vročitev onemogočila. Na osnovi 146.a. čl. ZPP je pravilno odločeno, da se tožba, vložena zoper prvega in drugega toženca, šteje za umaknjeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 2. točki 365. čl. ZPP. O pritožbi odloča sodnica posameznica na podlagi 366.a. čl. ZPP.

---------

(1) Uradni list RS – mednarodne pogodbe št. 19/2000 z dne 24.8.2000.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 251/2007
• VSL sklep Cst 86/2017
• VSL sodba I Cp 254/2001