VSL sklep I Cp 451/2012

Jedro

V konkretnem primeru se predlaga sodna določitev meje med zemljiščem, ki je javno dobro, ter zemljiščem, ki je v zasebni lasti. Navedeno pomeni, da je mogoče mejo določiti zgolj po kriteriju močnejše pravice. Ker na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, pa se je v sodni praksi ustalilo stališče, da je mogoče v takšnih primerih mejo določiti zgolj glede na potek katastrske meje.

Po ZDEMPE in ZEN je katastrsko mejo vedno treba določiti in ne obstaja možnost, da bi geodet meje ne določil zaradi nezanesljivosti podatkov, kar je dopuščal ZZKat.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep z dne 27. 10. 2006 ter dopolnilni sklep z dne 21. 11. 2011 razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom 27. 10. 2006 določilo mejo med parc. št. 1 – dvorišče, stanovanjska stavba, pripisano pri vl. št. 2, k.o. X., last predlagatelja, in parc. št. 3 – pot (javno dobro), pripisano pri vl. št. 4, k.o. X., last nasprotne udeleženke, po močnejši pravici tako, da poteka od točke I, kjer se zabije kovinski mejnik v ravni črti v razdalji 8,70m poševno do točke II, kjer se zabije kovinski mejnik ter nato v ravni črti v razdalji 7,28m poševno do točke III, kjer se v betonskem pokrovu mulde vkleše mejno znamenje in označi z rdečo barvo ter nato v ravni črti v razdalji 8,52 m poševno do točke IV, kjer se zabije kovinski mejnik (1. točka izreka). Za skico sodnega izvedenca je določilo, da je sestavni del tega sklepa (2. točka izreka), odločitev o stroških pa je pridržalo za posebni sklep (3. točka izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 21. 11. 2001 pa je sodišče prve stopnje zgoraj povzeti sklep v 1. točki izreka dopolnilo tako, da je dodalo drugi odstavek, ki se glasi: „Meja med parcelama 1 v katastrski občini X., last predlagatelja, in 3 v katastrski občini X, javno dobro v upravljanju M. o. N. m., poteka v ravni liniji od točke I. do točke A in od točke III do točke B, točka A predstavlja tromejo parcel 1, 3 in 5, vse v katastrski občini X, in točka B predstavlja tromejo parcel 1, 3 in 6, vse v katastrski občini X.“ (točka I dopolnilnega sklepa). Odločitev o stroških je pridržalo za poseben sklep (točka II dopolnilnega sklepa).

3. Predlagatelj v pritožbi zoper sklep z dne 27. 10. 2006 uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da spor glede poteka meje v konkretnem primeru izhaja iz dejstva, da se mapne kopije zemljiškega katastra GURS iz različnih obdobij, v katerih je vrisan potek meje med nepremičninami predlagatelja in nasprotnega udeleženca ter sosednjih nepremičnin, razlikujejo na način, da so na kasnejših mapnih kopijah cele parcele in njihove meje zamaknjene, do česar je očitno prišlo zaradi napačnega izrisovanja mapnih kopij ali napačnega evidentiranja mej po letu 1983. Navedeno je ugotovil tudi izvedenec geodet M.-Š., ko je opravljal meritev, zaradi česar je predlagatelj tudi nasprotoval poteku meje, kot je bila ugotovljena v upravnem postopku, sproženem s strani nasprotnega udeleženca. Predlagatelj je na naroku 10. 2. 2004 ponovno navedel, da je mapna kopija kasnejšega katastrskega načrta (oziroma katastrski podatki) iz leta 1993 napačna, kar je med drugim razvidno iz mapne kopije katastrskega načrta iz leta 1983, ki jo je predložil v spis. Če se mapni kopiji položita ena čez drugo, je že na prvi pogled vidno, da so parcele in meje zamaknjene pod določenim kotom, do česar je lahko prišlo zgolj zaradi napačnega prenosa podatkov v zemljiški kataster po letu 1983. V dokaz zmotnosti zemljiškokatastrskih podatkov je predlagatelj predlagal izvedenca geodetske stroke Š. - M., ki mu je bilo to dejstvo znano. Sodišče pa je v postopku postavilo drugega izvedenca, ki v postopku ni pojasnil, zakaj se podatki zemljiškega katastra razlikujejo, oziroma zakaj je v zemljiškem katastru prišlo do skladnega zamika večjega števila mej in parcel, temveč je brez obrazložitve enostavno določil mejo tako, kot je sam menil, da naj bi potekala. Katere podatke je izvedenec uporabil pri ugotavljanju meje, oziroma zakaj je uporabil podatke zemljiškega katastra iz leta 1993 in ne podatkov zemljiškega katastra iz leta 1983, ni jasno, prav tako izvedenec ni pojasnil, katere izmed različnih podatkov zemljiškega katastra je štel za pravilne in zakaj. Zato je ostalo dejansko stanje glede pravilnega poteka meje nepopolno in zmotno ugotovljeno, posledično pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ker potek meje tudi ni ustrezno obrazložen, odločitve ni mogoče preizkusiti, s tem pa je sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka. Dodaja, da je po prejemu izpodbijanega sklepa in skice tudi sam izmeril razdalje med postavljenimi mejniki v tč. I., II., III. in IV. ter mejniki v tč. 988, 989, 991 in 990, ki stojijo na nasprotni strani javne poti med nepremičnino nasprotnega udeleženca in nepremičnino parc. št. 1098/2 ter je ugotovil, da se razdalje, ki jih je izvedenec geodet D. G. navedel v skici, ne ujemajo z razdaljami med mejniki, postavljenimi v naravi v navedenih točkah, in sicer je razdalja med mejnikom v tč. IV in III. zgolj 6,10 m in ne 8,52 m, kot navaja izvedenec v skici, razdalja med mejnikom v tč. IV in mejnikom v tč. 988 pa je zgolj 4,7m in ne 6,48m, kot navaja izvedenec v skici.

4. V pritožbi zoper dopolnilni sklep predlagatelj prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da sodišče nobeni izmed strank ni vročalo izvodov izvedeniškega mnenja z dne 15. 11. 2011 izvedenca mag. P. Z.. Po prejemu izpodbijanega sklepa in vpogledu predlagatelja v spis, je le-ta zaprosil za vročitev izvoda izvedeniškega mnenja, nakar pa je prejel le fotokopijo, ne pa enega izmed šestih originalov. Na fotokopiji, ki jo je prejel je zadnja najstarejša skica v merilu 1:2880 skoraj nerazpoznavna, na vsakem od šestih originalnih izvodov pa je v dobro vidni barvni kopiji. Predlagatelj meni, da mu pojasnjeno otežuje vložitev pritožbe. Izpostavlja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da je izvedenec Z. na kraju samem sodišču pokazal točko IV in upoštevajoč meritve ocenil, da je tromeja med nepremičninami parc. št. 1, 3 in 6 v ravni liniji približno meter naprej od točke IV proti nepremičnini 6 (last drugega nasprotnega udeleženca R. M.). Sodišče prve stopnje zato navaja, da je izvedenec pokazal tromejo naprej od točke IV v smeri sosednje nepremičnine 6, v sami skici izvedenca, ki je sodišče prve stopnje ni vročalo skupaj z izpodbijanim dopolnilnim sklepom, pa je ta isti izvedenec točko B vrisal nazaj od točk IV proti nepremičnini predlagatelja 1, tj. v smeri točke IV proti točki III skice izvedenca D. G. z dne 29. 6. 2006. Izvedenec P. Z. je tako točko B, ki naj bi predstavljala tromejo, uvrstil med točko IV in točko III, ki ju je določil izvedenec D. G., in sicer v razdalji 6,78m od točke III proti točki IV. Izvedenec je tako točko B pomaknil približno 2 m nazaj proti točki III, iz navedb sodišča prve stopnje pa izhaja, da jo je kazal približno 1m naprej od točke IV v smeri proti nepremičnini 1108/2. Sodišče je v nadaljevanju še navedlo, da je pristopil R. M. in pokazal naravni kamen, za katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tromeja in ga določilo kot točko B ter sklenilo, da meja poteka od točke III do točke B (in ne v nadaljevanju do točke IV, določene s prvotnim sklepom do točke B, kar bi bilo sicer narobe, a vsaj do določene mere formalno logično). S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje določilo mejo tudi v delu, v katerem je že bila določena s prvotnim sklepom. Sodišče je namreč že takrat določilo, da poteka meja od točke II, preko III do IV. Sedaj je namreč odločilo, da poteka meja v nadaljevanju od točke III do točke B, ni pa odločilo o tem, kar mu je bilo naloženo s strani sodišča druge stopnje, namreč da uredi mejo od točke IV, tj. do tromeje nepremičnin, oziroma je o tem odločilo z razlogi, ki si med seboj nasprotujejo, zaradi česar sklepov ni mogoče preizkusiti. Meni, da obstaja nasprotje tudi med tem, kar se v razlogih sodbe navaja glede točke, ki jo je kot tromejo pokazal izvedenec P. Z., in točko B, ki je kot tromeja vrisana v skico izvedenca P. Z. ter s strani sodišča določeno tromejo v izpodbijanem sklepu. Nejasno oziroma nepojasnjeno je tudi vprašanje, zakaj je sodišče kot tromejo določilo kamen, ki ga je pokazal eden izmed udeležencev postopka, čeprav bi moralo določiti katastrsko mejo, ki jo lahko pokaže zgolj izvedenec. Meni, da že iz razlike med mnenji izvedenca, kje se nahaja tromeja, izhaja, da se je bodisi eden izmed izvedencev zmotil pri določanju dela ali celotne katastrske meje med nepremičninami. Predlagatelj je na naroku predlagal, da se izvedenec v roku izjasni, na podlagi katere skice in iz katerega leta je določil mejo, saj obstajajo glede meje med nepremičninama le grafični deli zemljiškega katastra iz različnih obdobij, ki so različni (se med seboj razlikujejo), ne obstajajo pa nobeni pisni podatki, ker na tem delu meja ni bila nikoli urejana (izjema sta skrajni točki – tromeji), vendar sodišče temu predlogu ni sledilo, očitno iz razloga, ker je bil del meje (od točke I. do točke IV) že nepravnomočno določen s sklepom sodišča z dne 27. 10. 2006.Izvedenec pa je na zapisnik pojasnil zgolj, „menim, da je nesmisel, da iščem drugačno rešitev, kot jo je naredil D. G.“ in v nadaljevanju pojasnil, da je v geodetski praksi uveljavljena t.i. viseča meja. Glede na to, da je sodišče na zapisnik ugotovilo, da je točka IV skice sklepa dne 27. 10. 2006 zmotna, je mogoče sklepati, da so zmotne tudi preostale točke, saj se na podlagi točke IV spremenijo tudi ostale razdalje, ki predstavljajo mejo med nepremičninama, Navedeno pa predstavlja najmanj precejšen dvom v mejo, ki jo je v sklepu 27. 10. 2006 določil izvedenec. V nadaljevanju pojasnjuje zgodovino sporne meje oziroma podatkov za to mejo v zemljiškem katastru.

5. Nasprotni udeleženci na vročeni pritožbi niso odgovorili.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi opozarja, da je glede na čas vložitve predloga za sodno določitev meje 21. 6. 2002, v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe 136. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) (1), pri čemer je kot odločilno treba upoštevati dejstvo, da se v konkretnem primeru predlaga sodna določitve meje med zemljiščem, ki je javno dobro, ter zemljiščem, ki je v zasebni lasti. Navedeno pomeni, da je mogoče mejo določiti zgolj po kriteriju močnejše pravice. Ker na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, pa se je v sodni praksi ustalilo stališče, da je mogoče v takšnih primerih mejo določiti zgolj glede na potek katastrske meje. Navedeno stališče je povsem pragmatično in edino logično, saj druge močnejše pravice v takšnih primerih ni mogoče zatrditi. Izjeme od tega pravila pa so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno.

8. Glede na pojasnjeno se je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno ukvarjalo s potekom katastrske meje. Pri tem pa predlagatelj v pritožbah pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje neupravičeno ni opredelilo do njegovih pripomb glede zanesljivosti zemljiškokatastrskih podatkov. Predlagatelj je namreč tekom postopka pravočasno opozoril na vsebino spora, namreč da se ne strinja s postavljeno katastrsko mejo, ker meni, da je mapna kopija iz leta 1993 zmotna. Kljub temu je sodišče prve stopnje določilo mejo z izpodbijanim sklepom z dne 27. 10. 2006 tako, kot jo je pokazal po grafičnem katastru izvedenec D. G., brez da bi navedlo, katere izmed različnih podatkov zemljiškega katastra je izvedenec štel za pravilne, oziroma brez da bi se opredelilo do vprašanja zanesljivosti zemljiškokatastrskih podatkov.

9. Po prejemu skice, ki je priloga izpodbijanega sklepa z dne 27. 10. 2006, tj. v pritožbi, pa predlagatelj (pravočasno, saj mu prej ni bila vročena) opozarja, da se razdalje, ki jih je izvedenec navedel v skici, ne ujemajo z razdaljami med mejniki, postavljenimi v naravi v navedenih točkah. V postopku, ki se je nadaljeval zaradi določitve meje še v delu, v katerem sodišče prve stopnje tega ni storilo s prvotnim sklepom, tj. od točke I. do točke A (tj. tromeje med parc. št. 2174/2, 1110/2 in 1111/1) in od točke IV do točke B (tj. tromeje med parc. št. 2174/2, 1110/2 in 1108/2), je predlagatelj ponovno izrazil dvom v pravilnost meje, ker izvedenec ni pojasnil razlik med podatki zemljiškega katastra in med samimi mapnimi kopijami, ter predlagal, da novi izvedenec pojasni razliko med katastrskimi podatki, zakaj je prišlo do zamika mej v mapnih kopijah ter ugotovi pravilno mejo. Na naroku 8. 11. 2011 je izvedenec P. Z. na izrecno vprašanje pooblaščenca predlagatelja pojasnil, da je izvedenec D. G. sicer temeljito in strokovno opravil svoje delo, saj je premeril bližnjo in nekoliko bolj oddaljeno okolico. Vendar je pri tem ugotovil večjo nezanesljivost obstoječega in predhodnih grafičnih načrtov in v svojem zapisniku zapisal, da je zanesljivost grafike plus minus dva metra. Glede na že opravljeno geodetsko delo pa je izvedenec P. Z. menil, da je nesmiselno, da išče drugačno rešitev, kot jo je naredil izvedenec D. G.. Potem, ko je udeleženec R. M. pokazal kot tromejo naravni kamen, je izvedenec pojasnil, da končno odločitev predstavlja odločitev sodnice, pri čemer je naravni kamen narisan v predhodnih meritvah in se ujema tudi glede na grafični prikaz ob odmerjanju meje od obstoječega objekta (primerjaj zapisnik naroka z dne 8. 11. 2011 na list. št. 117 in 118 sodnega spisa).

10. Gre za pomembno pojasnilo izvedenca o nezanesljivosti zemljiškokatastrskih podatkov v obravnavanem primeru, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevajoč uvodno pojasnjena materialnopravna izhodišča za odločitev v konkretnem primeru, zmotno zanemarilo. V času začetka postopka je veljal Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju: ZENDMPE) (2) , v času odločanja sodišča pa že njegov naslednik, tj. Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN) (3), ki sta uveljavila bistveno razliko v razmerju do prej veljavnega Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju: ZZKat) (4). Po ZDEMPE in ZEN je namreč katastrsko mejo vedno treba določiti in ne obstaja možnost, da bi geodet meje ne določil zaradi nezanesljivosti podatkov, kar je dopuščal ZZKat. Podzakonski pravilniki, ki so veljali v času ZDEMPE in ZEN so zato določali način določitve katastrske meje v primerih nezanesljivosti podatkov (četudi po opozorilu geodetske prakse takšna podzakonska ureditev ni ponujala enoznačnih in lahkih rešitev). Z vidika pozitivnopravne ureditve pa je najbolj problematično ravno obdobje od uveljavitve ZDEMPE do sprejema ustreznih podzakonskih predpisov na njegovi podlagi, tj. predvsem Pravilnika o urejanju in spreminjanju mej in parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru (5), saj je v tistem obdobju glede na prehodne določbe ZENDMPE veljalo še Navodilo za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (6), ki s konceptom ZDEMPE ni bil skladen in je bil zato praktično neuporabljiv (izhajal je namreč iz izhodičnega koncepta ZZKat, da se meja določa kot nesporna uživalna meja). Teorija in geodetska praksa (7) sta zato opozarjali, da je treba zaradi pragmatičnih težav pri določanju katastrskih mej najprej preveriti, ali so koordinate zemljiškokatastrskih točk zanesljive in natančne, kar izvedenec lahko stori bodisi s posebnimi meritvami pred narokom bodisi s primerjavo in analizo predhodnih meritev iz zbirke listin. Če ugotovi, da je stopnja njihove zanesljivosti premajhna, pa mora prvenstveno zagotoviti ustrezno transformacijo katastrskih podatkov, kar bo šele omogočilo določitev katastrske meje v naravi. Za sodno odločitev pa je v tem kontekstu pomembno, da mora temeljiti na mnenju izvedenca in skici, ki vsebuje pojasnilo, katere podatke je izvedenec uporabil za določitev katastrske meje.

11. Ker izpodbijana sklepa navedenega pojasnila ne vsebujeta, kljub utemeljenemu dvomu, ki se je tekom postopka porajal glede zanesljivosti zemljiškokatastrskih koordinat, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep in dopolnilni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče je v izpodbijanem dopolnilnem sklepu tudi neutemeljeno zavrnilo smiselno enake pripombe predlagatelja, saj je njihovo presojo terjala ravno pravilna uporaba materialnega prava. Pri tem dejstvo, da predlagatelj svojih pripomb ni podkrepil z izvedeniškim mnenjem, pridobljenim izven postopka, ni bistveno, saj bi se tudi takšno eventuelno predloženo mnenje lahko obravnavalo v postopku zgolj kot del njegovih trditev. V posledici neopredelitve do zgoraj izpostavljenega vprašanja sta odločitvi po sklepu in po dopolnilnem sklepu tudi neskladni, saj je sodišče s prvim sklepom z dne 27. 10. 2006 določilo mejo od točke I do točke IV, z dopolnilnim sklepom, pa je mejo določilo še od točke A do točke I in od točke IV do točke B, pri čemer iz obrazložitve dopolnilnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje določilo točko B v smeri od točke IV nazaj, v ravni črti proti točki III. glede na skico, priloženo sklepu z dne 27. 10. 2006. Sodišče na tem mestu še opozarja, da je dopolnilni sklep v vseh smislih končni sklep in zato tudi zanj velja, da je skica izvedenca njegov del. Izpodbijani sklep je namreč zaradi pomanjkanja takšne skice tudi neobrazložen. Glede na predhodno pojasnjeno dodatni napotki za delo niso potrebni.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 52/2000 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 47/2006 in nasl..

(4) Ur. l. SRS, št. 16/1974 in nasl..

(5) Ur. l RS, št. 1/2004.

(6) Ur. l. SRS, št. 2/1976 in nasl..

(7) Miroslav Logar, Katastrska meja, Geodetski vestnik, št. 45/2001, str. 83 in 84.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2013

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2163/2020
• VSL Sklep II Cp 230/2017
• VSRS Sklep II DoR 213/2016