VSL sklep I Cp 4472/2009

Jedro

Če stranka pošlje tožbo nepristojnemu sodišču, si v nobenem primeru s tem ne varuje roka. Tožba bo pravočasna le, če jo bo nepristojno sodišče pravočasno poslalo pristojnemu sodišču, to pa jo prejelo pred potekom roka za njeno vložitev. Vprašanje, ali vlogo, ki je vezana na rok in je izročena ali poslana pristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, upoštevati ali ne, je odvisna le od nevednosti in očitne pomote vložnika, ne pa tudi od obveznosti sodišča, da tožnika o njegovi napaki takoj obvesti oziroma tožbo takoj pošlje pristojnemu sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da okrožno sodišče ni postopalo ažurno. Če bi tožeča stranka prejela sklep o nepristojnosti pravočasno še pred potekom roka za vložitev tožbe, bi tožbo lahko vložila pravočasno. Tožeča stranka se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 154/98, iz katerega izhaja, da pravočasnost vloge ne sme biti odvisna od ravnanja sodišča. Okrožno sodišče je kršilo temeljno načelo pravdnega postopka, po katerem bi moralo postopati hitro, učinkovito in ekonomično. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi določbe člena 367 Obligacijskega zakonika (OZ) šteti, da je bilo zastaranje pretrgano.

Pritožba ni utemeljena.

Z določili Zakona o medijih je za vložitev tožbe zoper odgovornega urednika za objavo odgovora ali popravka določen rok 30-ih dni, ki se šteje od preteka roka za objavo popravka oziroma od dneva, ko je bil popravek objavljen na način, ki ni v skladu z zakonom (33. člen ZMed). V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo 26.6.2009, vendar pri nepristojnem okrožnem sodišču, ki se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa dne 14.9.2009 odstopilo tožbo v reševanju pristojnemu okrajnemu sodišču. To je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da mu je bila izročena po preteku prekluzivnega 30-dnevnega roka za njeno vložitev, zato jo je na podlagi določila 274. člena ZPP kot prepozno zavrglo. Takšna odločitev je pravilna in je pritožbene navedbe ne izpodbije.

Stvarna pristojnost na prvi stopnji je razdeljena med okrajna in okrožna sodišča. Odločilni kriterij za to delitev je vrednost spornega predmeta ali pa pravni temelj spora. Razmerje med pristojnostjo okrajnega in okrožnega sodišča je postavljeno tako, da spadajo v pristojnost okrajnih sodišč vsi spori, za katere niso po ZPP ali po drugem zakonu pristojna okrožna sodišča (3. odstavek 30. člena ZPP). To pomeni, da spadajo civilni spori praviloma pod okrajna sodišča. Glede spora za objavo odgovora ali popravka ni ne v ZPP ne v drugem predpisu določena pristojnost okrožnega sodišča, torej je za odločanje o njem pristojno okrajno sodišče. Pravna ureditev stvarne pristojnosti v teh sporih je tako povsem jasna in nedvoumna. Tožnik, ki bi moral vložiti tožbo pri stvarno pristojnem sodišču, jo je vložil pri nepristojnem sodišču. Kadar gre za vložitev tožbe, ki je vezana na rok, mora biti izročena pristojnemu sodišču pred iztekom roka, sicer je treba tožbo kot prepozno zavreči (274. člen ZPP). Če stranka pošlje tožbo nepristojnemu sodišču, si v nobenem primeru s tem ne varuje roka (prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 464). Tožba bo pravočasna le, če jo bo nepristojno sodišče pravočasno poslalo pristojnemu sodišču, to pa jo bo prejelo pred potekom roka za njeno vložitev. ZPP dopušča eno samo izjemo upoštevanja pristojnemu sodišču prepozno izročene tožbe, in sicer, če je mogoče pravočasno vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima kvalificiranega pooblaščenca, ali vložnikovi očitni pomoti. Presoja sodišča, ali je treba šteti tožbo v takšnem primeru za pravočasno, je torej odvisna le od izpolnjenosti ene od navedenih dveh zakonskih predpostavk.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo po ugotovitvi, da nobena od navedenih okoliščin ni podana, teh ugotovitev pa tožnik s pritožbo tudi ne prereka. S pritožbo izpostavlja okoliščine, ki so usmerjene v kritiko postopanja okrožnega sodišča. Iz teh okoliščin pa dejansko izvaja sklep, da bi moral biti tožniku ob njihovem obstoju varovan rok za vložitev tožbe, ne glede na to, da je tožbo vložil pri nepristojnem sodišču. Takšnih okoliščin, s takšno posledico pa ZPP ne predvideva oziroma določa. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne bi mogle biti pravnorelevantne, pa ne le zato, ker bi njihovo upoštevanje pomenilo odstop od pravila, da vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču ne pomeni varovanje roka. Upoštevanje in presojanje okoliščin, ki jih tožnik navaja v pritožbi v prvo navedenem primeru, bi pomenilo širitev določbe 8. odstavka 112. člena ZPP. Ta določba namreč predpostavlja, da med prejemom vloge, vložene pri nepristojnem sodišču, in njenem prispetju k pristojnemu sodišču poteče določen čas. Vprašanje, ali takšno vlogo upoštevati ali ne, je odvisna le od nevednosti in očitne pomote vložnika, ne pa tudi od obveznosti sodišča, da tožnika o njegovi napaki takoj obvesti oziroma tožbo takoj pošlje pristojnemu sodišču. Od tožnika je pričakovati najmanj to, da bo tožbo vložil pri pristojnem sodišču, zato ne more bremena za svoje nepravilno postopanje prevaliti na sodišče. Ne glede na navedeno pa je treba navesti, da v obravnavanem primeru odločitev okrožnega sodišča in njena vročitev tožniku ni bila v nesorazmernem roku.

Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbe člena 367 OZ o pretrganju zastaranja v primeru zavrženja tožbe zaradi nepristojnosti, ko pa v konkretnem primeru ne gre za obligacijsko razmerje in ne pridejo v poštev pravila o pretrganju zastaranja, ki so materialnopravne narave. V konkretnem primeru tožba ni bila zavržena zaradi tega, ker je bila vložena na nepristojno sodišče, temveč zaradi zamude 30 dnevnega roka, ki je prekluzivne narave. Prekluzivni roki pa niso podaljšljivi roki in njihova zamuda pomeni izgubo pravic.

Prav tako ne morejo biti relevantne tožnikove navedbe, ki jih podaja v drugem in tretjem primeru (glede slednjega je treba poudariti, da je določba 8. odstavka 112. člena ZPP specialnejša in jo je treba uporabiti tudi v situaciji, ki jo urejajo določila 23. člena ZPP), saj bi njihovo upoštevanje pomenilo, da je povsem nepomembno, ali tožnik vloži tožbo pri okrajnem ali okrožnem sodišču.

Glede na navedeno je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišče prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.02.2013

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 34/97
• VSRS Sklep X DoR 110/2019-3
• VSL Sodba I Cp 2604/2017