VSL sklep I Cp 2714/2009

Jedro

Ker toženka ni dokazala, da je bila v času opravljenih vročitev po 141. členu ZPP nepretrgoma odsotna več kot tri mesece, predlog za obnovo postopka iz razloga po 3. točki 394. člena ZPP ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 4.5.2002 zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka z dne 8.4.2008. Z izpodbijanim sklepom z dne 13.5.2009 je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, ki so nastali z obravnavo predloga za obnovo postopka, glede katerih je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.078,69 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedenima sklepoma se pritožuje tožena stranka.

V pritožbi glede obnove postopka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic pritožnice. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu toženke za obnovo postopka, ali podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. V pritožbi graja dokazno oceno prvostopnega sodišča. Meni, da sklep ni v zadostni meri obrazložen, zato je kršena pritožničina pravica do pritožbe. Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo, zakaj bi morala N. vedeti, kje je toženka bila v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, zakaj toženkin brat v navedenem obdobju gotovine ne bi potreboval. Napačen je tudi sklep, da je iz žiga v potnem listu razvidno, da se je toženka vračala v Republiko Slovenijo. Sodišče niti ne pove, v katerih obdobjih naj bi se toženka vračala. Sodišče bi moralo o vseh okoliščinah, za katere je menilo, da niso jasne, dodatno zaslišati predlagane priče, zlasti N.. Sodišče bi moralo zaslišati tudi toženkinega brata glede zatrjevane uporabe bančne kartice z njegove strani, česar pa ni storilo, niti ni obrazložilo, zakaj ne bo izvajalo dokazovanja z zaslišanjem te priče. S tem je ponovno kršena ustavna pravica do enakosti, saj sodišče ni navedlo razumnega razloga za to, da ni potrebno zaslišati toženkinega brata. V nasprotju s pravili civilnega procesnega reda je zato ravnanje sodišča, ko sklepa na ravnanje brata toženke in to brez, da bi ga o ugotovljenem predhodno sploh zaslišalo.

Toženka v pritožbi proti sklepu o stroških postopka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi pojasnjuje, da je v nasprotju s sodno prakso, da bi sodišče izdajalo posebne sklepe o povrnitvi pravdnih stroškov, ko gre za meritorno odločitev. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ocenilo stroške toženca, saj ni bila uporabljena pravilna sporna vrednost, zato je tudi vrednost točke napačno ocenjena. Pritožnica zato predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico.

Toženka v obeh pritožbah zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe proti sklepu o zavrnitvi predloga za obnovo postopka:

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni nasprotij, zato ni podan zatrjevan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niti ni kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno prvostopnega prvostopnega sodišča, saj je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 8. člena ZPP ocenilo vsak izvedeni dokaz posebej, nato vse dokaze skupaj in pri odločitvi upoštevalo uspeh dokazovanja v celotnem postopku. Pri presoji o dokazanosti odločilnega dejstva, ali je bila toženka v letu 2007 res nepretrgoma odsotna zaradi bivanja v tujini od konca meseca maja do sredine meseca novembra kot trdi, ali vsaj najmanj 3 mesece, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zlasti listinska dokaza (izpisek prometa na njenem bančnem računu in fotokopija potnega lista), ki ju je povezalo z oceno pričevanja prič in izpovedi strank. Ob upoštevanju okoliščine, da prometa na toženkinem bančnem računu ni bilo ravno v obdobjih, za katere tudi tožnik priznava, da je toženka bila odsotna, v ostalih obdobjih, za katere toženka trdi, da je ni bilo, pa je bil promet izvajan, je povsem logičen sklep, da ta okoliščina dokazuje, da je v zatrjevanem obdobju v Slovenijo prihajala in da se v tujini nikoli ni zadržala nepretrgoma 3 mesece. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopnega sodišča, da sta toženkina trditev in pričevanje N., da je N. opravljala nakupe s toženkino kartico v obdobjih, ko je promet izkazan, ko ga ni pa je kartico izročila toženkinemu bratu, neprepričljivi. Izročitev kartice kolegici, da jo neomejeno uporablja, ob dejstvu, da je edini dohodek imetnice kartice predstavljal socialno pomoč, je težko razumljivo dejanje. Za povprečno skrbnega človeka je nesprejemljivo ravnanje tudi, da bi s tujo kartico brez posebnega pooblastila ali osebnega dokumenta imetnika kartice opravljal številne nakupe pri raznih trgovcih v dolgem obdobju petih mesecev. Tudi izjava N., da je v obdobjih, ko prometa s kartico ni bilo, kartico izročila toženkinemu bratu S., je neprepričljiva, saj niti toženka ni trdila, da bi njeno kartico imel on. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo takšno izjavo kot neverodostojno, saj je nelogično, da bi N. brez vednosti toženke kot imetnice, kartico izročila toženkinemu bratu, ki pa je sploh ni uporabil. Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče o tem zaslišati toženkinega brata, je neutemeljena, saj predloga za njegovo zaslišanje nihče ni podal. Ob upoštevanju navedenih neprepričljivih izjav N. in toženke o tem, kdo je opravljal izkazane nakupe s toženkino kartico ter nadaljnjo nedoslednostjo, ki izhaja iz pričevanja N., da je bila toženka v zatrjevanem obdobju pri svojih sorodnikih v Sarajevu in še v enem kraju v Bosni in Hercegovini, vmes pa tudi pri hčeri v Beogradu, toženka pa je trdila, da je bila ves čas pri hčeri, v Beogradu v septembru na dopustu v Črni gori, vmes pa je parkrat obiskala sorodnike v Bosni in Hercegovini, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izjavo toženke in pričevanje N. kot neverodostojni. Povsem logično je sklepanje, da bi bilo od osebe, ki ji je imetnica kartice izročila kartico v neomejeno uporabo, pričakovati, da je seznanjena s tem, kje se imetnica kartice nahaja, česar pa N. glede na njeno pričanje očitno ni vedela.

Pravilna je tudi ocena prvostopnega sodišča, da je neprepričljiva in v nasprotju z ostalimi dokazi toženkina trditev, da fotokopija potnega lista ne dokazuje, da je v spornem obdobju, ki ga sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opredeli, prihajala v Slovenijo. Toženka je trdila, da pomenijo žigi v potnem listu prihode iz Srbije v Bosno in Hercegovino in nazaj. Istočasno je toženka tudi povedala, da je pri prehodih preko državne meje v Bosno in Hercegovino uporabljala osebno izkaznico in da so le enkrat od nje zahtevati potni list. Ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, ki ga je potrdil toženkin prvi razvezani soprog M. S. zaslišan kot priča, da se mejni prehod Batrovci nahaja na avtocesti od Zagreba proti Beogradu, je povsem logično, da žigi, ki so jih v toženkin potni list odtisnili na mejnem prehodu Batrovci v mesecih juniju, juliju in avgustu 2008, potrjujejo tožnikovo trditev, da je toženka v teh mesecih v Sloveniji bila, zato ne drži njena trditev, da je v Sloveniji ni bilo od maja do novembra. Ker toženka ni dokazala svoje odsotnosti v Sloveniji v trajanju vsaj treh mesecev v obdobju, ko sta bili opravljeni sporni vročitvi tožbe v odgovor in sodbe, je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga za obnovo postopka iz razloga po 3. točki 394. člena ZPP, pravilna.

Glede pritožbe proti sklepu o stroških:

Ob upoštevanju določbe 4. odstavka 163. člena ZPP sodišče praviloma odloči o stroških postopka v odločbi, s katero se je končal postopek pred njim. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje res ravnalo v nasprotju s citirano zakonsko določbo, saj je o stroških postopka, ki so nastali zaradi obravnavanja predloga za obnovo postopka, odločilo s posebnim sklepom, vendar pa ta kršitev ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožnik je po načelu uspeha iz 1. odstavka 154. člena ZPP upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu v tem postopku nastali, saj toženka s predlogom za obnovo postopka ni uspela. Pri odločitvi o višini stroškov je sodišče upoštevalo vrednost spornega predmeta kot jo je določil tožnik ob vložitvi tožbe, kar je v skladu z določbo 44. člena ZPP. Stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, zato pavšalnih pritožbenih trditev, da je sodišče napačno ocenilo stroške, ker ni bila uporabljena pravilna sporna vrednost, zato je tudi vrednost točke napačno ocenjena, sodišče druge stopnje ne more upoštevati.

Glede obeh pritožb:

Iz zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi proti navedenima sklepoma nista utemeljeni. Ker izpodbijana sklepa nista obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je sicer vložila odgovor na pritožbi, s čimer so ji nastali stroški. Po določbi 155. člena ZPP je nasprotna stranka dolžna povrniti stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato ocenjuje, da ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih tožeča stranka nosi sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.02.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 1478/2005, enako tudi X Ips 200/2006, X Ips 45/2007 in X Ips 217/2007X , Ips 1676/2005, X Ips
• Sklep VIII Ips 13/2005
• VSC sklep Cpg 239/2002