VSL sklep I Cpg 1351/2011

Jedro

Glede na opisana pogodbena določila za odločitev o obveznosti plačila pogodbene kazni sam trenutek izročitve nepremičnine in s tem izpolnitve v ožjem pomenu ni pomemben. Odločilno je, kdaj je tožena stranka nepremičnino tožeči stranki izročila brez pomanjkljivosti in napak.

Pogodbeni termin „celotno plačilo kupnine“, kar je bil pogoj za izročitev nepremičnine, ne pomeni, da dolžnost plačila glavne obveznosti vsebuje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Svojo obveznost je namreč tožeča stranka izpolnila s plačilom celotne glavnice – torej kupnine. Zakonske zamudne obresti pa predstavljajo stransko terjatev in so po svoji naravi objektivna posledica ter kazen za dolžnikovo zamudo s plačilom kupnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. a) točki izreka v obrestnem delu delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti nad zneskom 50.075,11 EUR zavrne.

II. V preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu 2. a) točke izreka in v 4. točki izreka potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo:

„1. Postopek se ustavi v delu tožbenega zahtevka, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 11.780,71 EUR (prej: 2.823.128,78 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2011 do 30. 1. 2002 in 10.688,00 EUR (prej: 2.561.272,23 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2001 do 30. 1. 2002.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati:

a) 50.075,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.000.000,00 SIT od 27. 9. 2001 do 31. 12. 2006 in od 50.075,11 EUR od 1. 1. 2007 do plačila;

b) 7.437,62 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov:

- 85.680,00 SIT od 23. 7. 2000 do 31. 12. 2006,

- 357,54 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 1.044,371,00 SIT od 31. 1. 2002 do 31. 12. 2006,

- 4.358,08 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 82.209,73 SIT od 12. 2. 2001 do 31. 12. 2006,

- 343,06 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 82.208,52 SIT od 10. 4. 2001 do 31. 12. 2006,

- 343,05 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 143.912,00 SIT od 6. 8. 2001 do 31. 12. 2006,

- 600,53 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 143.912,00 SIT od 7. 8. 2001 do 31. 12. 2006,

- 600,53 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 115.131,40 SIT od 16. 8. 2001 do 31. 12. 2006,

- 480,44 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 22.297,60 SIT od 11. 5. 2001 do 31. 12. 2006,

- 93,05 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 22.297,65 SIT od 11. 6. 2001 do 31. 12. 2006,

- 93,05 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 27.370,00 SIT od 23. 7. 2000 do 31. 12. 2006,

- 114,21 EUR od 1. 7. 2007 do plačila,

- 12.960,00 SIT od 13. 4. 2001 do 31. 12. 2006,

- 54,08 EUR od 1. 7. 2007 do plačila.

3. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

4. Vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.“

2. Proti 2. a) točki te odločbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi plačilo pritožbenih stroškov s pripadki.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi odločbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Povzetek razlogov za izpodbijani del sodbe

5. Z izpodbijanim delom sodbe je odločeno o zahtevku tožeče stranke na plačilo pogodbene kazni v znesku 50.075,11 EUR zaradi zamude pri primopredaji poslovnega prostora v tretji gradbeni fazi z izvedenimi priključki. To nepremičnino je tožeča stranka kupila s kupoprodajno pogodbo z dne 16. 5. 2000 (v nadaljevanju Pogodba, priloga A3) ter aneksom z istega dne (priloga A4). Pogodbeno kazen je izračunala od 23. 7. 2000, to je od sporazumno podaljšanega roka za izročitev nepremičnine, do 9. 8. 2000, ko je pogodbena kazen dosegla najvišji dogovorjeni znesek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da primopredajni zapisnik ni bil nikoli podpisan s strani obeh pogodbenih strank ter da tožena stranka ni nikoli uspela izpeljati uspešne primopredaje. Ker tožena stranka ni dokazala, da je do 9. 8. 2000 tožeči stranki izročila nepremičnino v pogodbeno dogovorjenem stanju, je tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni v znesku 50.075,11 EUR (prej 12.000.000,00 SIT) s pripadki ugodilo.

Pravna podlaga:

6. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) je začel veljati 1. 1. 2002 (1062. člen OZ). Ker se določila tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo (1060. člen OZ), sporno razmerje pa je nastalo leta 2000, pravno podlago za presojo tega razmerja, poleg Pogodbe, predstavljajo tista določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo pogodbeno kazen (270. člen do vključno 276. člen ZOR).

K zavrnitvi pritožbe na odločitev o plačilu 50.075,11 EUR

7. Po določilu prvega odstavka 270. člena ZOR se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek, če zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti. Pravdni stranki sta se v 5. členu Pogodbe dogovorili za plačilo pogodbene kazni „v primeru, da prodajalec zamudi s primopredajo (uspešna primopredaja), kupec pa je v celoti izpolnil vse svoje obveznosti do primopredaje v skladu s to pogodbo...“. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v 4. členu Pogodbe natančno določili postopek izročitve, opredelili ravnanje v situaciji, da ima izpolnitev napake oziroma pomanjkljivosti, ter definirali pojem uspešne ter neuspešne primopredaje. Iz tega pogodbenega določila sledi, da je primopredaja uspešna le v primeru, v kolikor izpolnitev tožene stranke nima napak oziroma pomanjkljivosti. Ker sta pravdni stranki plačilo pogodbene kazni vezali na zamudo z uspešno primopredajo, sta jo torej izrecno določili za primer zamude s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu (1). Tožeča stranka je tako pogodbeno kazen upravičena zahtevati od dospelosti obveznosti (od dne, ko bi morala tožena stranka opraviti pravilno izpolnitev) do izpolnitve brez napak.

8. Pritožnik vztraja, da je bila tožeči stranki nepremičnina izročena že 14. 7. 2000, ko je prevzela ključe in to potrdila s podpisom. Vendar glede na opisana pogodbena določila za odločitev o obveznosti plačila pogodbene kazni sam trenutek izročitve nepremičnine in s tem izpolnitve v ožjem pomenu ni pomemben. Odločilno je, kdaj je tožena stranka nepremičnino tožeči stranki izročila brez pomanjkljivosti in napak (prim. 4. člen Pogodbe). Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni ugotavljalo datuma izročitve nepremičnine. Ta datum, upoštevajoč dogovor iz 5. člena Pogodbe, da ima kupec pravico do pogodbene kazni le v primeru uspešne primopredaje, ni pomemben. Pomemben bi bil, če bi pritožnik izpodbil odločilna prvostopenjska zaključka, in sicer da [1] ob izročitvi ključa kupljena nepremičnina zaradi napak ni bila v stanju, dogovorjenem s Pogodbo in da [2] primopredajni zapisnik, ki sicer nikoli ni bil obojestransko podpisan, vsebuje vrsto ugotovljenih napak in pomanjkljivosti. Tega pa s pavšalno pritožbeno navedbo, da je tožeča stranka 14. 7. 2000 prevzela ključe nepremičnine in začela izvajati svoja dela na njej, saj jo je kupila v III. gradbeni fazi po načelu videno – kupljeno, ni izpodbila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala „izročitve“ nepremičnine v smislu uspešne primopredaje do dne 9. 8. 2000, ko je pogodbena kazen dosegla najvišji dogovorjeni znesek, torej, da je dotlej izpolnila pogoje za uspešno primopredajo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil rok za izročitev nepremičnine določen za 23. 7. 2000, saj sta ga pravdni stranki zaradi zamude tožeče stranke s plačilom kupnine sporazumno podaljšali (prvotni rok za izročitev je bil določen za 9. 7. 2000). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kupnine ni poravnala v celoti šele s plačilom zakonskih zamudnih obresti po sodbi X Pg 197/2002 z dne 18. 2. 2003 (priloga B13). Ne drži, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugovorom podalo zadostno obrazložitev (v prvem odstavku a) točke izpodbijane odločbe). Pogodbeni termin „celotno plačilo kupnine“, kar je bil pogoj za izročitev nepremičnine, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da dolžnost plačila glavne obveznosti vsebuje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Svojo obveznost je namreč tožeča stranka izpolnila s plačilom celotne glavnice – torej kupnine. Zakonske zamudne obresti pa predstavljajo stransko terjatev in so po svoji naravi objektivna posledica ter kazen za dolžnikovo zamudo s plačilom kupnine. Pritožnik neutemeljeno vztraja tudi na uporabi pravila o vračunavanju iz 313. člena ZOR (2). Ta zakonska določba v obravnavanem primeru ni uporabljiva, saj je tožena stranka v zadevi X Pg 197/2002 izrecno zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti, ne pa preostanka kupnine. S tem je uporabo navedenega določila sama izključila (glej prilogo B13).

10. V zvezi s pravočasnim uveljavljanjem pogodbene kazni po petem odstavku 273. člena ZOR (3) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranke dne 29. 8. 2000 sporočila toženi stranki, da uveljavlja pravico do pogodbene kazni. S tem je smiselno tudi presodilo, da je tožeča stranka postopala skladno z navedeno zakonsko določbo. Pritožbenemu stališču, da bi morala tožeča stranka uveljavljati pogodbeno kazen že 14. 7. 2000, ni mogoče slediti. Res je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je bila izročitev nepremičnine opravljena. Vendar pa, kot rečeno, pritožnica ni izpodbila prvostopne presoje, da niti do 29. 8. 2000 ni izpolnila pogojev za uspešno primopredajo skladno s Pogodbo.

11. Pritožnik navaja, da je bila tožena stranka v zamudi s sanacijo strehe, ker je bila tožeča stranka dolžna še pred primopredajo montirati svetlobnike. Iz tega razloga naj ne bi bila v zamudi z izročitvijo nepremičnine. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov. Vendar ugotavlja, da je tožena stranka te trditve prvič podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo (7. 9. 2005, r. št. 28), to je v IV. pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2007 (r. št. 62). Tožeča stranka pa je na naroku za glavno obravnavo dne 3. 4. 2007 (r. št. 63) izrecno ugovarjala prekluzijo. Stranka mora namreč najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke; v nasprotnem primeru se kasneje zatrjevana dejstva in predloženi dokazi ne upoštevajo (prim. 286. člen ZPP). Ker teh trditev sodišče prve stopnje zaradi prekluzije tako ne bi smelo upoštevati, to ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve v obravnavani zadevi. Zatrjevana kršitev pravil postopka iz tega razloga ni podana.

12. Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zahteve tožene stranke za zmanjšanje pogodbene kazni (prim. 274. člen ZOR (4)), ki jo je podala na naroku dne 10. 4. 2009 (r. št. 77). Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil ta zahtevek tožene stranke do te mere pavšalen, da ga ni bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka bi morala navesti dejstva, na katera opira zahtevo za znižanje kazni, in dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prim. 212. člen ZPP). Gola navedba, da je tožeča stranka lahko uporabljala kupljeno nepremičnino, pa ne pomeni konkretizacije zahtevka za znižanje pogodbene kazni. Iz tega razloga se pritožbene navedbe tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene.

13. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba v tem delu ni utemeljena. Ker pa niso podani niti razlogi po 350. členu ZPP, ki jih preverja pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo proti temu delu sodbe, posledično pa tudi proti izpodbijani 4. točki izreka, zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbi na obrestni del sodbe

14. Pritožba pa je utemeljena v delu, kjer izpodbija odločitev o zakonskih zamudnih obrestih v 2. a) točki izpodbijane odločbe za obdobje od 27. 9. 2001 „do plačila“. Z uveljavitvijo OZ je stopilo v veljavo pravilo ne ultra alterum tantum, ki pomeni, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ustavno sodišče RS je nato z odločbo U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo del določbe 1060. člena OZ, ki je določal, da se za zamudne obresti, ki izhajajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, in ki so tekle po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR. Prepoved ne ultra alterum tantum je tako veljala do 22. 5. 2007, ko je stopila v veljavo novela OZ-A, ki za zamudne obresti tega pravila ne določa več. Vendar pa se OZ-A nanaša le na primere, ko zapadle pa neplačane zamudne obresti do njegove uveljavitve še niso dosegle glavnice (5). Ker so v konkretnem primeru do 22. 5. 2007, torej pred uveljavitvijo OZ-A, zakonske zamudne obresti že dosegle glavnico, bi moralo sodišče prve stopnje njihov tek omejiti (glej priložen izračun zakonskih zamudnih obresti po programu Vrhovnega sodišča RS).

15. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v 2. a) točki izreka delno spremenilo in obrestni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v delu zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo glavnico (5. alineja 358. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

16. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela le z delom stranske terjatve, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Obresti se namreč pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP).

17. Prav tako je tudi tožeča stranka dolžna kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 50/2010 z dne 14. 7. 2011.

(2) „Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.“

(3) „Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.“

(4) „Sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.“

(5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-227/2005 z dne 24. 5. 2007.

Datum zadnje spremembe:

12.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 860/2016
• VSL sodba I Cp 1079/2013
• VSL sodba II Cp 282/2015