VSL sklep I Cpg 1225/2012

Jedro

Citronske kisline kot vrste kemične spojine se z znamko sploh ne more varovati, temveč le konkretno, z znamko zavarovano blago, zoper drugo blago. Citronsko kislino očitno izdeluje in pod tem imenom prodaja celo sam upnik, sicer pa jo pod tem imenom lahko izdeluje in prodaja vsakdo. Upnik torej očitno ne more zahtevati prenehanje prodaje in umik citronske kisline kot takšne. Natančnejši opis dolžnikovega izdelka bi bil potreben že zato, da se opredeli obseg dolžnikove obveznosti, če bi bilo predlogu ugodeno. Upnik bi moral torej dolžnikov izdelek opisati s konkretnimi grafičnimi znaki bolj natančno, kot le s povsem splošno označbo izdelka to je: citronska kislina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Bistveni del predloga za izdajo začasne odredbe je upnik formuliral takole: “Toženi stranki se v zavarovanje nedenarne terjatve tožeče stranke nalaga, da v roku 24 ur od vročitve te začasne odredbe od vseh maloprodajnih trgovcev, ki jim je dobavila proizvod „Citronska kislina“, zahteva takojšnje prenehanje nadaljnje prodaje in umik spornega proizvoda s trgovskih polic“.

2. Prvostopenjsko sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

3. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da predlog za izdajo začasne odredbe (petit) izdelkov, na katere se nanaša, ni opredelil tako, da bi bila možna ločitev od drugih istovrstnih stvari (15. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – Ur. l. RS, št. 51/1998, 11/2001-ZRacS-1, 75/2002, 87/2002-SPZ, 17/2006, 69/2006, 115/2006, 93/2007, 37/2008-ZST-1, 45/2008-ZArbit, 28/2009, 51/2010, 26/2011, v nadaljevanju: ZIZ) in 1. odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP). „Citronska kislina“, kot se imenuje tudi izdelek, ki ga prodaja dolžnik, je le ime za vrsto organske kisline, ki je v splošni prodaji. Predlog naj bi bil glede na obrazložitev premalo opredeljen zato, ker upnik ni konkretno opredelil, kakšen proizvod „Citronska kislina“ naj bi dolžnik dobavil maloprodajnim trgovcem, in kakšen je videz izdelka. Poleg tega tudi upnik prodaja svoje izdelke pod nazivom „Citronska kislina“, v drugačni ovojnini kot dolžnik, in bi lahko dolžnik nenazadnje prodajal celo upnikove izdelke, in izdelke drugih izdelovalcev citronske kisline.

4. Pritožbo je vložil upnik. V njej meni, da je dolžnikov izdelek v prodaji pod imenom „Citronska kislina“. Po njegovem mnenju ga je mogoče konkretizirati le pod tem imenom z dodatnim opisom, ki ga je upnik podal na samem naroku.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Upnik je vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Glede določnosti predloga se smiselno uporabljajo določbe 1. odstavka 180. člena ZPP (15. člen ZIZ). Predlog mora torej biti določen.

7. Upnikov predlog za izdajo začasne odredbe je temeljil na očitku, da je tožena stranka s prodajo izdelka „Citronska kislina“ kršila upnikovo znamko.

8. Znamka je znak, ki omogoča razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja (1. odstavek 42. člena ZIL-1). Z znamko se lahko zavaruje znak, ki ga je mogoče prikazati grafično (tako izrecno 1. odstavek 42. člena ZIL-1). To pa pomeni, da se znamko lahko krši le z znakom, ki ga je mogoče prikazati grafično, pač enako kot z znamko zavarovani znak sam.

9. Upnik bi z začasno odredbo načeloma lahko zahteval prenehanje prodaje in umik konkretnega dolžnikovega izdelka (123. člen ZIL-1).

10. Citronske kisline kot vrste kemične spojine se z znamko sploh ne more varovati, temveč le konkretno, z znamko zavarovano blago, zoper drugo blago. Možnosti zavarovanja citronske kisline kot znamke nasprotuje med drugim tudi točka c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Citronsko kislino očitno izdeluje in pod tem imenom prodaja celo sam upnik, sicer pa jo pod tem imenom lahko izdeluje in prodaja vsakdo. Upnik torej očitno ne more zahtevati prenehanje prodaje in umik citronske kisline kot takšne. Natančnejši opis dolžnikovega izdelka bi bil potreben že zato, da se opredeli obseg dolžnikove obveznosti, če bi bilo predlogu ugodeno. Upnik bi moral torej dolžnikov izdelek opisati s konkretnimi grafičnimi znaki bolj natančno, kot le s povsem splošno označbo izdelka to je: citronska kislina.

11. Natančnejši opis izdelka z grafičnimi znaki bi bil vsekakor brez težave mogoč, saj bi bil na primer upnik lahko opisal ovojnino, v kateri se prodaja. Vsebinsko enako je v podobni zadevi že odločilo Višje sodišče v Ljubljani (opr. št. I Cpg 1194/2010).

12. Upnik dolžnikovega izdelka ni opisal dovolj natančno, kot je razvidno iz njegovega predloga (petita). Prvostopenjsko sodišče je upnika pozvalo k dopolnitvi predloga (petita). Upnik kljub pozivu dolžnikovega izdelka v svojem predlogu (petitu) ni opisal. Dopolnil je le svoje navedbe, svoj predlog (petit) pa je pustil nespremenjen. To pa je bilo premalo. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.

13. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena in 1. odstavek 366. člena ZPP, 15. člen ZIZ). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 263/2005
• VSL sodba I Cpg 1120/98
• UPRS Sklep IV U 162/2019-17