VSL sklep I Cp 746/2012

Jedro

V nepravdnem postopku se ne odloča o spornih terjatvah, temveč ureja ali oblikuje določena razmerja, v obravnavanem primeru delitev skupnega premoženja. Zato po naravi stvari ni mogoče izdati začasne odredbe v zavarovanje terjatve; to je začasne odredbe, katere namen je v zagotovitvi možnosti morebitne izvršbe.

V nepravdnem postopku se lahko izda ureditvena začasna odredba. Zato mora predlagatelj začasne odredbe verjetno izkazati eno od predpostavk iz druge alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki I. izreka spremeni tako, da se ugovoru prvega nasprotnega udeleženca zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 12. 2011 ugodi, začasna odredba, s katero se prvemu nasprotnemu udeležencu prepoveduje odtujitev in obremenitev solastniškega deleža do 1/3 na nepremičnini parc. št. 192/2 k.o. G. in odtujitev in obremenitev njemu lastnega poslovnega deleža v nominalnem znesku 116,20 EUR, kar predstavlja 1 % osnovnega kapitala drugega nasprotnega udeleženca, se razveljavi in predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem delu (točka II. izreka) potrdi izpodbijani sklep.

III. Prvi nasprotni udeleženec sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca z dne 22. 12. 2011 zoper sklep z dne 12. 12. 2011, s katerim je nasprotnemu udeležencu L.B. prepovedalo odtujitev in obremenitev solastniškega deleža do 1/3 na nepremičnini parc. št. 192/2 k.o. x. in poslovnega deleža v nominalnem znesku 116,20 EUR, kar predstavlja 1 % osnovnega kapitala družbe T. d.o.o.. Glede stroškov postopka z začasno odredbo je odločilo, da nosijo udeleženci vsak svoje (točka II. izreka).

2. Prvi nasprotni udeleženec „sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov.“ Družba T. d.o.o. je bila ustanovljena, ko je bila predlagateljica še poročena s prvim možem, pa tudi za družinsko družbo ne gre, tako da so stališča izpodbijanega sklepa o družbi popolnoma zgrešena. Ker mu predlagateljica priznava, da je lastnik ½ nepremičnine, to je več, kot znaša v zemljiški knjigi vpisani lastniški delež, ne more biti nobenega razumnega in utemeljenega razloga, da ne bi smel razpolagati s svojim deležem. S prepovedjo odtujitve in obremenitve ni zavarovano skupno premoženje, saj mu predlagateljica priznava več kot 1/3 delež in predlaga, da se njej izplača polovico, on pa postane izključni lastnik nepremičnine. Izpodbijana odločitev pomeni, da mora sodišče, če predlagatelj predlaga prepoved odtujitve in obremenitve proti pošteni osebi, ki nima namena predlagatelja oškodovati, predlogu vedno ugoditi, saj mu po mnenju sodišča ne more nastati nobena škoda. Z izdano začasno odredbo bi mu zaradi izpada poslovanja nastala velika in težko nadomestljiva škoda. Popolnoma jasno je, da njegov lastniški delež do 1/3 sploh ni sporen, zato z odtujitvijo ali obremenitvijo tega deleža niti teoretično predlagateljici ne more nastati nikakršna škoda. Na njegovem solastnem deležu nepremičnine predlagateljica nima nobene terjatve. Razlog za izdajo začasne odredbe ne more biti, da se jo ena od strank pač spomni predlagati, kar velja, če je zadosten razlog že to, da dokler skupno premoženje ni razdeljeno, predstavlja vsaka obremenitev in odtujitev premoženja poseg v lastninsko pravico. ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) namreč v 54. členu govori o nedoločenem deležu na skupnem premoženju, njegovo in predlagateljičino premoženje pa je določeno – v zemljiški knjigi je vpisana solastnina in ne skupna lastnina. Torej 1/3 deleža ni mogoče šteti za skupnega v smislu, da bi na njem kakšno pravico lahko uveljavljala predlagateljica, to pa izključuje možnost in dopustnost izdaje začasne odredbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Na vročeno pritožbo predlagateljica ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Stališča, s katerimi pritožba utemeljuje očitke višjemu sodišču, da je ob prvem odločanju v tej zadevi neutemeljeno razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča, ki je najprej zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, so zmotna. Sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je bil razveljavljen zaradi procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; uporablja se smiselno tudi v nepravdnih postopkih – 37. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP), ker se ga zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni dalo preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je namreč zadevo obravnavalo kot da bi šlo za delitev solastnine, gre pa za predlog za delitev skupne lastnine. Razlogi za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe so bili tako povsem napačni; razlogov, ki bi utemeljevali zavrnitev začasne odredbe upoštevajoč, da gre za postopek delitve skupnega premoženja, pa ni bilo. Take odločitve o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pač ni bilo mogoče potrditi. Razveljavitev odločbe ne pomeni nujno, da mora biti odločitev v ponovljenem postopku drugačna; lahko je ista, le razlogi morajo biti taki, da se da odločitev preizkusiti. Zato je višje sodišče v razveljavitveni odločbi pojasnilo materialnopravna izhodišča za obravnavo zadeve. Razlikovati je potrebno solastninsko pravico (na nepremičnini) od skupnega lastništva (nepremičnine). Solastninska pravica je lastninska pravica več oseb na nerazdeljeni stvari, pri čemer je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto – idealni delež (prvi odstavek 65. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Lastninski delež skupnega lastnika pa ni vnaprej določen (prvi odstavek 72. člena SPZ). Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, in glede na trditveno podlago gre v obravnavanem primeru, vsaj kar se tiče nepremičnine, za tako premoženje, je skupna lastnina (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Do razdelitve skupne lastnine pa deleži na njej niso določeni. In ker se na skupnem premoženju pridobi lastninska pravica na originaren način, ni odločilno, da je v zemljiški knjigi prvi nasprotni udeleženec vknjižen kot solastnik do 1/3 nepremičnine. Izvajanja pritožbe, ki temeljijo upravičenja pritožnika na v zemljiški knjigi vpisani solastninski pravici, so zato zgrešena.

6. Je pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP) ugotovilo, da je prvo sodišče ponovno zmotno uporabilo materialno pravo. V nepravdnem postopku se ne odloča o spornih terjatvah, temveč ureja ali oblikuje določena razmerja, v obravnavanem primeru delitev skupnega premoženja. Zato po naravi stvari ni mogoče izdati začasne odredbe v zavarovanje terjatve; to je začasne odredbe, katere namen je v zagotovitvi možnosti morebitne izvršbe. Glede na določila 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pa je mogoče v sodnih postopkih izdati tudi t.i. ureditvene ali regulacijske začasne odredbe. Te ne služijo zavarovanju uveljavitve terjatve, pač pa začasni ureditvi v postopku obravnavanega pravnega razmerja, in sicer v primerih, ko bi zaradi ravnanj strank lahko sodno varstvo ostalo brez pomena (gl. odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-275/97). Regulacijska odredba se izda zaradi začasne ureditve (pravnega) rezmerja (do pravnomočne sodne odločbe), njen namen je, da se varuje obstoječe stanje pred grozečim nasiljem ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Ureditvene začasne odredbe tako ni mogoče izdati ob ugotovitvi obstoja predpostavke iz 3. alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnik (nasprotni udeleženec) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (predlagateljica). Prvostopenjsko sodišče pa je obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe temeljilo na 3. alinei drugega odstavka 272. člena ZIZ, za ostale predpostavke za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ pa je pravilno ugotovilo, da niso podane.

7. Da bi dosegla izdajo predlagane začasne odredbe, bi torej morala predlagateljica s stopnjo verjetnosti poleg obstoja skupnega premoženja izkazati tudi eno od predpostavk iz 2. alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ: da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. To pa ji ni uspelo. Pri tem je potrebno poudariti, da iz ustavne odločbe Up 275/97, ki ji je sledila tudi sodna praksa (prim. npr. odločbo VS RS II Ips 105/2008), izhaja, da je ureditveno začasno odredbo mogoče izdati le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, potreben je restriktiven pristop.

8. Grozečega nasilja predlagateljica ne zatrjuje. Trdi pa, da bi lahko brez izdaje začasne odredbe utrpela težko nadomestljivo škodo, ker bi odsvojitev ali obremenitev skupnih stvari vodila v zapletene in dolgotrajne sodne postopke, ki so povezani z visokimi stroški. Kakšni novi sodni postopki naj bi bili v primeru odtujitve ali obremenitve obravnavanega premoženja potrebni, ni konkretizirano opredelila. Glede na trenutno stanje zadeve bo potrebna napotitev na pravdo (118. člen ZNP), kar naj prvo sodišče nemudoma tudi stori! Tudi v primeru, da bi prvi nasprotni udeleženec razpolagal z nanj vknjiženim 1/3 solastninskim deležem (z večjim deležem itak ne more), naknadna (po razpadu zakonske zveze) sprememba lastništva ali obremenitev nepremičnine, glede na podani predlog za delitev skupnega premoženja z izplačilom deleža, ne bo terjala novih sodnih postopkov. In tudi če se bo izkazalo, da poslovni delež prvega nasprotnega udeleženca v drugem nasprotnem udeležencu sicer sodi v skupno premoženje (nasprotni udeleženec trdi, da ne sodi in se bo to vprašanje reševalo v okviru pravde, na katero ju mora sodišče itak napotiti), je delež minoren, saj znaša 1%, in ji bo v primeru, da predlagateljica v tem delu v celoti uspe, moral prvi nasprotni udeleženec izplačati 0,5 % poslovnega deleža. Ob navedenem ni niti z verjetnostjo izkazano, da bi sploh prišlo do dodatnih sodnih postopkov, še manj, da bi zaradi njih predlagateljica utrpela težko nadomestljivo škodo.

9. Ker je po obrazloženem odločitev prvega sodišča materialnopravno zmotna, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prvega nasprotnega udeleženca glede izdane začasne odredbe ter spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo njegovemu ugovoru zoper izdano začasno odredbo, le-to razveljavilo in zavrnilo predlog za njeno izdajo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ).

10. Pritožnik v uvodu navaja, da izpodbija sklep v celoti, torej tudi njegovo II. točko – stroškovno odločitev. Vendar pa pritožbe v tem delu ne obrazloži, zato je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotavlja, da je odločitev, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka z začasno odredbo, skladna določilu prvega odstavka 35. člena ZNP, ki predstavlja relevantno materialno pravo za stroškovno odločitev. Tudi nobenih uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni, zato je v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo II. točko izpodbijanega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. V nepravdnih postopkih odločitev o stroških ni odvisna od uspeha strank, zato skladno s prvim odstavkom 35. člena ZPP pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka, čeprav je s pritožbo uspel.

Datum zadnje spremembe:

12.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2122/2010
• VSL Sklep I Cp 1780/2019
• VSC Sklep I Cp 220/2021