VSL sodba I Cp 952/2012

Jedro

Ni mogoče govoriti, da so starši pristali v nastanek škode s tem, ko so dopustili, da se je otrok odšel igrat k sosedom – imetnikom psa. Običajno je bilo, da se je mladoletni tožnik hodil igrat k tožencem, toženčevi otroci pa v hišo staršev oziroma starih staršev mladoletnega tožnika. Nikakor ni mogoč zaključek, da so s tem starši privolili v kršitev pravice in se tudi odpovedali pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve. Samo s tem, ko so dovolili, da se je šel otrok igrat k sosedovim, lastnikom psa, tudi niso opustili varstva mladoletnika, ki bi kakorkoli prispevalo k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi:

„1. Tožena stranka M. L. je dolžna tožeči stranki mld. D. K. plačati odškodnino v znesku 4.786,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2010 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od plačanega zneska 2.500,00 EUR od 29. 5. 2010 do 17. 5. 2011, oboje v roku 15 dni, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Tožena stranka M. L je dolžna tožeči stranki mld. D. K. povrniti pravdne stroške v znesku 1.408,20 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, pod izvršbo.“

II. Sicer se pritožbi zavrneta in sodba potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 247,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje pritožbene stroške pa tožeča stranka nosi sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan mladoletnemu tožniku plačati odškodnino v znesku 6.712,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od plačanega zneska 2.500,00 EUR od 29. 5. 2010 do 17. 5. 2011 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.712,16 EUR od 29. 5. 2010 dalje do plačila, v 15-tih dneh; v presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo, da je toženec dolžan mladoletnemu tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.529,44 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila (2. točka izreka). Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

2. Tožnik vlaga pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Ne drži, da tožnik ni trpel hudih telesnih bolečin, trpel jih je celo dvakrat: v obdobju po škodnem dogodku in po novem operativnem posegu. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so trajale bistveno dalj časa, kot je potekalo aktivno zdravljenje, zaradi psihičnih težav je bil izoliran od svojih vrstnikov. Tožnik ima še vedno vidne brazgotine pred uhljem, ki so bile takoj po nezgodi še večje, brazgotino na vrhu glave sicer prekrivajo lasje, vendar tožnik ne bo mogel nositi krajših las, prav tako bo imel težave, če mu bodo lasje izpadli. Zaradi brazgotin bo celo življenje zaznamovan in pomilovan. Glede na ugotovljeni prestani strah, bi moralo sodišče tožniku prisoditi celotno vtoževano odškodnino. Gre mu v celoti tudi zahtevek za premoženjsko škodo. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je bil tožnik pri osebnem zdravniku 12–krat in ne 10-krat, v bolnišnici v N. pa 7-krat in ne 5-krat, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na povedano bo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev, tožniku pripadajo celotni pravdni stroški ali vsaj stroški v višjem znesku.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Toženec pritožbo vlaga prav tako „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji elementov odškodninske odgovornosti in pogojev za ugotavljanje soodgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika – OZ) ter je glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno zaključilo, da sokrivda tožnika ni podana. Njegova soodgovornost je podana, saj je tožnik psa poznal in je sam prispeval k nastanku škode, saj je sam privolil v igro s psom. Toženec ni mogel računati, da bo prišlo do poškodbe, starši tožnika pa bi morali igro preprečiti, če so menili, da je domača žival vir nevarnosti. Krivda je na tožniku, predvsem pa na starših, ki so dopuščali stik s psom in tako privolili v mogoče posledice. Sokrivda tožnika je najmanj 50 %. Toženec je ravnal s potrebno skrbnostjo povprečnega lastnika psa, ki ima psa pogosto spuščenega, če se z njim igra. Tožnik oziroma starši so vedeli, da je pes spuščen in so s tem soglašali. Tožbeni zahtevek je neutemeljen tudi po višini. Tožnik bi bil upravičen največ do 1.000,00 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu ne gre. Sodišče je ugotovilo le začasno zmanjšano življenjsko aktivnost, kar pa sodi v okvir določitve odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče je tako to postavko upoštevalo dvakrat. Neutemeljen je tudi tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi začasne skaženosti, saj sodna praksa začasne skaženosti ne priznava kot skaženost. Iz naslova strahu pa bi tožniku šla največ odškodnina v višini 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo stroške odmeriti le glede uspeha tožnika po višini, ob upoštevanju pritožbenih navedb, pa je tudi sicer zahtevek za povračilo stroškov neutemeljen.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju tožbenega zahtevka:

7. Do škodnega dogodka je prišlo dne 27. 2. 2010, ko je med igro otrok z žogo, v prisotnosti psa, ki se je prosto gibal, v lasti toženca, pes podrl mld. tožnika (v času škodnega dogodka starega 10 let) in ga ugriznil v levi predel glave.

8. Ni mogoče govoriti o tem, da je oškodovanec – mladoletnik, privolil v nastanek škode (140. člen OZ), že iz razloga, ker ni bil poslovno sposoben, zato ni mogel podati pravnoveljavne izjave volje. Izjavo volje bi lahko podal le po zakonitih zastopnikih – starših. Tudi ni mogoče govoriti, da so starši pristali v nastanek škode s tem, ko so dopustili, da se je otrok odšel igrat k sosedom – imetnikom psa. Običajno je bilo, da se je mladoletni tožnik hodil igrat k tožencem, toženčevi otroci pa v hišo staršev oziroma starih staršev mladoletnega tožnika. Nikakor ni mogoč zaključek, da so s tem starši privolili v kršitev pravice in se tudi odpovedali pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve. Samo s tem, ko so dovolili, da se je šel otrok igrat k sosedovim, lastnikom psa, tudi niso opustili varstva mladoletnika, ki bi kakorkoli prispevalo k nastanku škode (171. člen OZ). Tudi mladoletni tožnik ni prispeval k nastanku škode, psa ni dražil ali izzival, niti mu ni povzročil kakšnega neugodja. Do škodnega dogodka je prišlo izključno iz razloga, ker je toženec opustil dolžno varstvo in nadzorstvo nad psom (drugi odstavek 158. člena OZ). Moral in mogel je pričakovati, da ob situaciji kakršna je bila – skupna igra otrok z žogo ob prisotnosti psa, ki se je prosto gibal – lahko pride do napada psa na otroka. Toženec sam je v pritožbi izpostavil, da žoga predstavlja za psa plen, za katerega se bori. Smisel dolžnosti nadzorstva psa pa je ravno v tem, da se psu prepreči, da bi koga poškodoval. V konkretnem primeru to pomeni, da bi toženec moral preprečiti, da bi se pes v prisotnosti otrok in žoge prosto gibal. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec v celoti odgovoren za tožniku nastalo škoda, je tako pravilna in zakonita (drugi odstavek 158. člena OZ).

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo

9. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel rano raztrganino na levi strani glave, in sicer na področju leve strani čelno – senčne regije in na področju pred levim uhljem. Rano so mu zašili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik hudih telesnih bolečin ni trpel, temveč je štiri do pet dni po škodnem dogodku čutil trajne srednje hude telesne bolečine, nato sedem dni manj intenzivne in le občasno srednje hude ter približno 14 dni občasne zmerne telesne bolečine, po novi operaciji (čiščenje rane) pa ponovno dva do tri dni zmerne bolečine ter nato teden dni občasne zmerne bolečine. Upoštevaje tudi nevšečnosti med zdravljenjem (pregledi v ZD Krško, dvakrat operacija – šivanje ugriznih ran na glavi, čiščenje rane pred levim uhljem, RTG slikanje glave, kontrolni pregledi, jemanja antibiotikov in zdravil proti bolečinam, pregled pri otroškem psihologu, odsotnost od šolskega pouka), je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče meni, da je takšna odškodnina pravična odškodnina, tudi, če bi upoštevali, da je tožnik nekaj časa po napadu morda le trpel hude telesne bolečine (tožnik sicer predlaga odškodnino iz tega naslova v višini 7.000,00 EUR, toženec pa meni, da bi šlo tožniku iz tega naslova le 1.000,00 EUR).

10. Tudi odškodnina v višini 2.000,00 EUR iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu, je pravična odškodnina. Mladoletni tožnik je ob napadu psa utrpel zelo močan primarni strah, nedvomno pa je trpel, upoštevaje že zgoraj opisane nevšečnosti, tudi močan sekundarni strah (tožnik sicer iz tega naslova zahteva 3.000,00 EUR, toženec pa meni, da mu gre 1.000,00 EUR).

11. Sodišče prve stopnje je pri tožniku ugotovilo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti in s tem tudi začasne iz tega izhajajoče duševne bolečine. Kot pravilno opozarja toženec, je sodna praksa izoblikovala stališče, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi oškodovancu le, če so te trajne narave. Izjemoma gre lahko oškodovancu tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kadar so duševne bolečine močnejše intenzivnosti, daljšega trajanja ali kadar to opravičujejo posebne okoliščine, škodo, ki je nastala, pa je mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode (prim. npr. sodbo VS RS II Ips 618/2005). V konkretnem primeru takšnih okoliščin ni bilo, zato tožniku posebna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi začasne zmanjšane življenjske aktivnosti, ne gre (sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine). Sicer pa je sodišče prve stopnje duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (ki se je po trditvah tožnika kazalo predvsem v tem, da se v času zdravljenja ni mogel ukvarjati z običajnimi otroškimi igrami), upoštevalo že pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (prvi odstavek stran 9 sodbe).

12. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo znesek 1.000,00 EUR na podlagi ugotovitve, da je bila skaženost začasna, tožnik pa je trpel duševne bolečine zmerne intenzivnosti. Toženec pravilno opozarja, da gre oškodovancu odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti le v primerih, ko gre za trajne spremembe oškodovančeve zunanjosti. Izvedenec medicinske stroke je po pregledu mladoletnega tožnika zaključil, da je ena brazgotina skrita v lasišču, je zelo nežna, dolga 9,5 centimetrov, brazgotina pred levim uhljem pa je komaj vidna, zelo nežna brazgotina, dolga 5 centimetrov, opazna le iz neposredne bližine, pri čemer je barva brazgotine enaka barvi kože tega dela obraza. Zaključil je, da je šlo le za začasno skaženost, takšno oceno je sprejelo tudi sodišče prve stopnje (tretji odstavek stran 9 sodbe), sprejema pa jo tudi pritožbeno sodišče. To pa pomeni, da tožniku odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ne gre, saj bi mu šla le v primeru, če bi šlo za trajno spremembo njegove zunanjosti in to opazno in vidno, ki bi v okolju vzbujala gnus, pomilovanja ali siceršnjo pozornost, tožnik pa bi zaradi tega tudi trpel duševne bolečine. To pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.

13. Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da je pritožba tožnika glede odmere nematerialne škode neutemeljena, pritožba toženca pa delno utemeljena (za 2.000,00 EUR), zato je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožniku skupaj prisodilo odškodnino v znesku 7.000,00 EUR, ki predstavlja primerno zadoščenje tožnika za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel (179. člen OZ), sicer pa je pritožbo toženca in v tem obsegu pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo potrdilo (358. in 353. člen ZPP).

O višini odškodnine za premoženjsko škodo

14. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi 212,16 EUR odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova povrnitve potnih stroškov zaradi obiskovanja zdravstvenih ustanov. V tem obsegu je pritožba tožnika utemeljena v delu, v katerem navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo število obiskov v zdravstvenih ustanovah. Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, je jasno razvidno, da je tožnik v S. pri osebnem zdravniku opravil 12 pregledov (in ne 10) in v N. 7 pregledov (in ne 5). Tožniku gre tako odškodnina za premoženjsko škodo v višini 286,26 EUR (S. – M.: 2, 5 km x 2 x 12 x 0,39 EUR; N. – M.: 45 km x 2 x 7 x 0,39 EUR; K. – M.: 11 km x 2 x 2 x 0,39 EUR). V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

15. Toženec je tožniku dne 17.5.2011 že plačal 2.500,00 EUR, tako da mu je sedaj dolžan plačati še odškodnino v znesku 4.786,26 EUR (7.000,00 EUR + 286,26 EUR – 2.500,00 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je pritožbeno sodišče sledilo sodbi sodišča prve stopnje glede poteka obresti, saj se v tem obsegu pravdni stranki nista pritožili.

O stroških pravdnega postopka

16. Pritožbeno sodišče sprejema način odmere stroškov, saj je skladna s sodno prakso v primerih, če je odškodninska terjatev sporna tako po temelju kot tudi po višini, kot je bilo to v konkretnem primeru. Glede na delno spremembo sodbe, je prišlo do spremembe uspeha pravdnih strank v tem postopku. Tožnik je sedaj uspel po višini z 51 % (od vtoževanih 14.406,77 EUR je uspel s 7.286,26 EUR). Njegov skupni uspeh (po temelju je uspel s 100 %) je sedaj 75,50 %. Tako je sedaj toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.408,20 EUR (skupaj mu je sodišče prve stopnje priznalo 1.865,17 EUR pravdnih stroškov).

17. Glede pritožbenih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da jih tožnik nosi sam. S pritožbo je uveljavljal zvišanje odškodnine iz naslova nematerialne škode za 5.000,00 EUR, pri čemer s pritožbo ni uspel, uspel je le v delu zvišanja odškodnine iz naslova materialne škode in sicer z zneskom 74,10 EUR. Njegov pritožbeni uspeh je tako majhen, da je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle, zato v tem delu ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tudi te stroške tožnik nosi sam (155. člen ZPP).

18. Toženec je s pritožbo zahteval znižanje odškodnine iz naslova nematerialne škode za 7.000,00 EUR, uspel je z zneskom 2.000,00 EUR, torej z 29 %. Celotni pritožbeni stroški toženca znašajo 853,20 EUR (466,00 EUR za sestavo pritožbe, povečano za 20 % DDV in 294,00 EUR sodne takse), glede na uspeh s pritožbo v višini 29 %, pa mu gre 247,43 EUR. Te stroške mu je dolžan povrniti tožnik, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

12.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 418/2019
• VSC sodba Cp 18/2016
• VSRS Sodba VIII Ips 76/2019