VSL sodba II Cp 277/2012

Jedro

Tožnik je prehiteval strnjeno kolono in zaključil prehitevanje tik pred trčenjem in to v delu, kjer je hitrost dovoljena 50 km/h, vozil pa je s hitrostjo 105 km/h. Vendar je zavarovanec tožene stranke izsilil prednost in zavil levo, ne da bi pustil mimo tožnika. Gotovo sta ti dve dejstvi povezani in sodišče pravilno prisodi večjo soodgovornost tožeči stranki, vendar premalo upošteva kršitev zavarovanca tožene stranke, ki je izsilil prednost nasproti vozečemu vozilu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke 40 %, tožeče pa 60 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da prvi odstavek I. izreka pravilno glasi:

„Tožbeni zahtevek tožnika je po temelju utemeljen v višini 40 %.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo in razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen v višini 30 % in da je torej odgovornost tožnika za nastalo prometno nesrečo 70 %, zavarovanca tožene stranke pa 30 %.

2. Proti tej sodbi v delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in da se točka I. spremeni tako, da je zahtevek tožnika utemeljen 100 %. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišče je zmotno in selektivno presojalo izvedeniško mnenje izvedenca I. K., brez ustrezne povezave z ostalimi dokazi, najmanj pa celo z dokazno oceno zavarovanca tožene stranke, to je G. Č.. V resnici pa je podana odgovornost G. Č. v celoti, najmanj v bistveno večjem procentu. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je preglednost ceste najmanj 350 m, da so bili odlični pogoji preglednosti. Vendar upošteva, da je tožnik kolono prehiteval zvezno. Hkrati pa bi voznik lahko spremljal način vožnje tožnika v daljši časovni in krajevni oddaljenosti. V resnici pa je Č. tožnika spregledal. To je tudi izpovedal voznik Č.. Če pa je Č. tožnika opazil, pa je lahkomiselno mislil, da bo lahko pravočasno zavil, bi bilo to lahko pomembno. Vendar Č. ni trdil, da bi tožnika sploh opazil. Zato tožniku ni mogoče šteti v breme, da je vozil z nekoliko prekoračeno hitrostjo. Pač pa je Č. izsilil prednost in ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 46. člena ZVCP-1. Zato se ni mogel sklicevati na načelo zaupanja v prometu, saj je tožnik vozil po prednostni cesti (tako sodba VSL II Cp 879/09). Č. pa je grobo izsilil prednost in tožnik je minimalno prekoračil hitrost. Sodišče ugotovi, da je razdalja med vozilom Č. in tožnika v trenutku zavijanja Č., 75 m. Tedaj se je tožnik nahajal še izrazito izven naselja Š. oziroma 55 m od table, kjer se je tedaj nahajal, je bila hitrost dovoljena 90 km/h. Vozil pa je s hitrostjo 105 km/h. Tožnik pa je zaviral in se umikal v desno in to je pričel 19 m izven naselja, kjer je še vedno dovoljenih 90 km/h. Zato je celo situacijo povzročil Č.. Tožnik bi moral voziti 65 km/h, če bi želel preprečiti trčenje s Č.. Tožniku pa se očita, da bi zunaj naselja, kjer je dovoljena hitrost 90 km/h, vozil s hitrostjo 65 km/h in bi tako preprečil nesrečo. Gre za neživljenjsko razlago prometa. Zato nekoliko prekoračena hitrost ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Trčna hitrost je bila okoli 90 km/h in to na voznem pasu, po katerem je vozil tožnik in zgolj 20 m v naselju. Č. bi pa lahko opazil tožnika. Iz izvedeniškega mnenja pa tudi izhaja, da kolona vozil, katero je tožnik prehiteval zvezno, v ničemer ni zmanjšala možnosti zaznave tožnika. Sodišče pa tudi tam vidi sokrivdo tožnika. Če je prehiteval, je bil tožnik za Č. še bolj viden. Protispisna je ugotovitev, da bi tožnik prehiteval v škarje. Kritična situacija je nastala, ko je Č. zavijal levo, to je, ko je bil tožnik od Č. oddaljen najmanj 75 m. Manevra zaključka prehitevanja vozila z motornim kolesom je moč izvesti v bistveno krajši razdalji kot z osebnim vozilom, kar pa za zadevo niti ni pomembno. Tudi če je vozil v naselju za 80 % prehitro, bi ga Č. moral opaziti. Tudi z dovoljeno hitrostjo tožnik nesreče ne bi mogel preprečiti. Razdelitev soodgovornosti je zmotna oziroma bi moral zavarovanec tožene stranke biti kriv vsaj 70 % do 100 %. Kljub temu, da je glavne obravnave konec, se tožnik sklicuje na določbo 337. člena ZPP in pošilja sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 11045/2009, s katerim je pritožbeno sodišče zadevo ponovno razveljavilo oziroma razveljavilo oprostilno sodbo proti Č..

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba izpodbija sodbo glede bistvenih kršitev določb ZPP in trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi med seboj v nasprotju o tem, da zavarovanec tožene stranke tožnika ni zaznal ali je bil ta zanj manj opazen in da zato ni mogel oceniti, da se vozi s tako visoko hitrostjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v dokaznem postopku zaslišalo pričo Č. in nato ocenilo njegovo izpovedbo. V tej zadevi je pravno pomembno dejstvo, da je voznik Č. spregledal tožnika, ki je vozil motor in je Č. s tem izsilil prednost, ko je zavijal levo in tožniku zaprl pot. Pravno pomembno je tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja, da je bila cesta ravna, da je bila preglednost dobra, da je bil dan in da je Č. tožnika lahko opazil na razdalji 350 m, tožnik pa vozilo Č., ko je bil 100 m od mesta prometne nesreče. Zato ni pomembno, da je sodišče v sodbi dalo opcije, kako to, da voznik avtomobila ni zaznal motorista. Sodišče je ugotovilo pravno odločilno dejstvo, zato v sodbi ni nasprotja oziroma so razlogi o pravno odločilnih dejstvih in očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

6. Pač pa ima pritožba delno prav, ko ugotavlja, da je sodišče zmotno tehtalo soprispevke obeh voznikov k nastali škodi (171. člen OZ in 154. člen OZ). Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovi na podlagi izvedeniškega mnenja, da je bilo mesto trčenja na desnem voznem pasu za tožnika, vendar je motorist vozil s hitrostjo 105 km/h, hitrost voznika osebnega vozila pa je bila 15 km/h. Tožnik je ravno končal prehitevanje kolone in je v trenutku reagiranja z zaviranjem vozil po sredinski črti, kar ugotavlja izvedenec na podlagi vidnih zavornih sledi. Pred tem je vozil po levem voznem pasu, tik ob sredinski črti. Sodišče je tudi ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja, da je vozišče ravno, da je na mestu trčenja hitrost vožnje v naselju omejena na 50 km/h, tožnik pa je pred zaviranjem vozil s hitrostjo 105 km/h. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je tožnikova vožnja s prehitevanjem kolone v nasprotju z zapovedano defenzivno vožnjo in ZVCP-1. Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje narobe štelo tožniku kot protipravno ravnanje, da je prehiteval kolono in zmotno štelo, da je bila dovoljena hitrost 50 km/h, tožnik pa je vozil s hitrostjo 105 km/h. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo, da je ravno tožnik zaključeval prehitevanje kolone in to v naselju, kjer je že hitrost močno omejena, to je na 50 km/h. Pomembna je tudi ugotovitev, da če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo, ne bi prišlo do trčenja, saj bi voznik že odpeljal. Zmotno meni pritožba, da bi sodišče moralo upoštevati kot dovoljeno hitrost 90 km/h. Na mestu trčenja je dovoljena hitrost 50 km/h, tožnik je prehiteval kolono, kar je tudi protipravno ravnanje. Če ne bi prehiteval kolone, bi moral voziti v koloni. Nesporno se voznik Č. ni zaletel v vozilo iz kolone, ampak v tožnikovo vozilo. Res je, da sodišče na strani 6 sodbe naredi sklep, da je zaključevanje prehitevanja, ko je bil motorist od avtomobilista oddaljen le 39 m, glede na hitrost 105 km/h, prehitevanje v škarje. Vendar takšno vožnjo gotovo lahko ocenimo kot ofenzivno in zato sodišče prve stopnje to pravilno šteje kot vožnjo v nasprotju z določbami ZVCP-1. Treba je upoštevati, da je bila prometna situacija takšna, da sta oba udeleženca lahko videla drug drugega na zadostni razdalji in da je soprispevek avtomobilista, ki je izsilil prednost tožniku, večja od 30 % oziroma je primerni soprispevek 40 %. Zato je bilo v tem delu treba pritožbi ugoditi, sodbo delno spremeniti tako, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke 40 %, odgovornost tožeče stranke pa 60 %. To tudi pomeni, da je utemeljen zahtevek tožnika do 40 % in zato je v tem delu izrek spremenjen.

7. Pritožba analizira prometno situacijo in meni, da bi zavarovanec tožene stranke moral odgovarjati vsaj do 70 % in se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da je vsaka prometna situacija nekoliko drugačna in je treba protipravne vožnje obeh voznikov med seboj tehtati in ugotoviti tudi vzročno zvezo med protipravnostmi in nastalo posledico. To je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izvedeniškega mnenja in opravljenega zaslišanja strank in prič. Pritožbeno sodišče le opozarja na prispevek o konkurenci kršitve pravila o primerni hitrosti vožnje in pravila o prednostni cesti iz prispevka Betetto N., Odgovornost imetnikov motornih vozil pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (Pravosodni bilten, 2003, stran 35 in naslednje). Iz pregleda primerov izhaja, da je tudi Vrhovno sodišče tehtalo protipravnosti voženj udeležencev prometa in tudi ugotavljalo, ali bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila trčenje. Zato sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz dejstva, da je tožnik prehiteval strnjeno kolono in zaključil prehitevanje tik pred trčenjem in to v delu, kjer je hitrost dovoljena 50 km/h, vozil pa je s hitrostjo 105 km/h. Vendar je zavarovanec toženi stranki izsilil prednost in zavil levo, ne da bi pustil mimo tožnika. Gotovo sta ti dve dejstvi povezani in sodišče pravilno prisodi večjo soodgovornost tožeči stranki, vendar po mnenju pritožbenega sodišča premalo upošteva kršitev zavarovanca tožene stranke, ki je izsilil prednost nasproti vozečemu vozilu. Zato je bilo treba krivdo spremeniti tako, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi in drugi odstavek 154. člena OZ).

8. Zmotno meni pritožba, da je presoja sodišča neživljenjska in da bi moral tožnik dobiti 100 % odškodnino oziroma vsaj najmanj 70 %. Ravno ugotovitev o tem, kako sta oba voznika vozila, da sta se oba lahko videla, da je voznik Č. ravnal v nasprotju z enim členom ZVCP (izsilil prednost), tožnik pa z dvema členoma (prehitevanje kolone in to s hitrostjo 105 km/h, kar je previsoka hitrost tudi na sicer pred naseljem dovoljenih 90 km/h in je zaključil prehitevanje v naselju, kjer je 50 km/h) je tako pravilno ugotovilo, da je soprispevek tožnika večji.

9. Tako se izkaže, da je bilo treba na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pritožbi delno ugoditi in sodbo delno spremeniti, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

10. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in bodo nadaljnji pravdni stroški.

Datum zadnje spremembe:

12.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 333/2022
• VSL sodba II Cp 1898/2011
• Sodba II Ips 110/96