VSK sodba Cp 811/2011

Jedro

Tožeča stranka je uveljavljala več zahtevkov z isto dejansko podlago, opisala en historični dogodek, šlo pa je za eventualno kumulacijo zahtevkov (182. člen ZPP), in je v taki situaciji šteti, da so se trditve o dejstvih nanašale na vse postavljene zahtevke. Tako se izkaže, da je tožeča stranka podala določne trditve in predlagala dokaze, s katerimi je utemeljevala zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

I. „Nična je darilna pogodba, ki sta jo sklenila toženca dne 14.3.2006, in je bila overjena pri notarki Z.G. dne 26.6.2006 pod OV 1, s katero je U.M. podaril materi U.Mi. solastninski delež do ½ nepremičnine s parc. št. 1 k.o. K., še vedno v lasti drugega toženca U.M.

Prva toženka Mi.U. je dolžna izstaviti v roku 15 dni vknjižbeno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice pri nerazdeljeni ½ parcele št. 1 k.o. K. na ime drugega toženca U.M., na podlagi prejšnjega pridobitnega naslova, ker bo v nasprotnemu primeru tako dovolilo nadomestila ta pravnomočna sodba.“,

ter se v tem obsegu delno ugodi tudi pritožbi tožene stranke.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 912,95 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, ki sta jo sklenila toženca 14.3.2006 in izstavitev vknjižbenega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na nerazdeljeni ½ parcele št. 1 k.o. K. na ime drugega toženca, zavrnilo je tudi prvi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da navedena darilna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama in je predmetna nepremičnina še vedno v lasti drugega toženca in izstavitev vknjižbenega dovolila, ter ugodilo nadaljnjemu podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo, da predmetna darilna pogodba nima proti tožnici pravnega učinka v obsegu kolikor je potrebno za izpolnitev odškodninske terjatve tožnice zoper M.U. iz škodnega dogodka z dne 10.11.2005 v višini 108.496,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2006 dalje do plačila. Prvemu tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 1.896,95 EUR, v 15 dneh v primeru zamude z obrestmi.

2. Tako je razsodilo, ker je ugotovilo, da je drugi toženec tožnici povzročil škodo, glede primarnega tožbenega zahtevka, ki meri na ničnost pravnega posla sklenjenega med tožencema, je zaključilo, da so bile podane le posplošene navedbe (pogodba nasprotuje ustavi in moralnim načelom, sklenjena je z očitnim namenom, da tožnica ne bi prišla do poplačila škode, ki jo je povzročil drugi toženec, toženca naj bi zlorabila pravico do prostega prometa z nepremičninami in do zasebne lastnine, saj sta s sklenjenim poslom onemogočila uveljavitev toženčine terjatve), ter navedlo, da posel razpolaganja z nepremičnino sam po sebi ni nemoralen, tak značaj mu da lahko subjektiven odnos strank pogodbe, konkretnih okoliščin pa tožeča stranka ni zatrjevala in niti ne dokazovala. Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na navideznost darilne pogodbe, je zavrnilo, ker gre po mnenju sodišča za navidezno darilno pogodbo le, če se med pogodbenimi strankami ugotovi, da ne obstaja darilni namen, pogodbena volja pa je bila jasno izražena, drugi toženec je dosegel namen, ki ga je zasledoval, torej podariti materi svoj solastniški delež pri predmetni nepremičnini. Ugodilo pa je nadaljnjemu podrednemu zahtevku, saj je ugotovilo, da so podani pogoji iz 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Ugotovljena je neplačevitost dolžnika, ugotovljeni so objektivni pogoji na strani udeleženih v razmerju, drugi toženec je brezposeln, brez rednih dohodkov in drugega premoženja ter je s prvo toženko sklenil darilno pogodbo po vložitvi obtožnice v kazenskem postopku ter je bila darilna pogodba overjena šele po razglasitvi obsodilne sodbe, zato je sklepalo, da je bila ta pogodba sklenjena po tem, ko je bilo gotovo kakšen bo izid kazenskega postopka in gotovo, da je tožnica utrpela izredno veliko nematerialno škodo, ki po oceni vsakega povprečnega človeka s povprečnim znanjem osnov prava pomeni izreden zahtevek po odškodnini. Te okoliščine, to je zaključek kazenskega postopka z znanim izidom za toženca in praktično istočasna sklenitev darilne pogodbe z materjo ter njena pridobitev deleža na nepremičnini, katere solastnik je že bila in njeno bivanje drugod ter odsotnost drugega prostora za bivanje drugega toženca pa kažejo na to, da ni bilo nobenega utemeljenega ali racionalnega razloga za sklenitev darilne pogodbe, razen tega da se tožnici prepreči uveljavitev terjatve, glede neodplačnosti posla, pa se to domneva torej, da je dolžnik, drugi toženec, vedel, da z razpolaganjem škodi tožnici. Neutemeljena je bila tudi navedba tožencev, naj bi šlo za stroške obrambe v kazenski zadevi, saj je ugotovilo, da so ti povsem neprimerljivi z nastalo škodo.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, tožena pa zoper ugodilni del sodbe, obe v pritožbah uveljavljata vse pritožbene razloge, tožeča stranka je priglasila stroške.

4. Tožeča stranka meni, da ne drži zaključek sodišča, da glede primarnega zahtevka ni mogoče zaključiti, da bi toženca imela nemoralen subjektiven odnos do tožnice in da v njunem ravnanju ni zlorabe pravice do prostega prometa z nepremičninami. Toženka je pojasnila, da se je pogodba sklepala, ker fant ni imel ničesar, da se je obrnila na odvetnika o tem, kaj se da narediti in je odvetnik svetoval darilo, in je bil očitno namen prve toženke, da tožnici onemogoči uveljavitev njene terjatve do drugega toženca, in toženka niti ni znala pojasniti, zakaj je sklepala pogodbo ter ponovila, da je bil fant v zaporu, da ga je obiskovala, pomoči v denarju pa ni znala opredeliti in bi bilo nelogično, da s fantom, ki po njenem ni imel nič, sklene pogodbo, s katero ji ta podari še tisto, kar ima. Poleg tega pa ni v njegovo korist izgovorjena niti služnostna pravica stanovanja. Njegovo izpovedbo, ki je v prid sklenjeni pogodbi, pa je treba ocenjevati v povezavi z drugimi dokazi, to je z izpovedbo prve toženke in situacijo v kazenskem postopku. Opozarja na časovno sosledje sklenitve in overitve pogodbe ter neplačevitost drugega toženca. Zaključek je tak, da je pri sklepanju darilne pogodbe šlo očitno za namen, da se oškoduje tožnico. Toženca sta zlorabila pravico do prostega prometa nepremičnin in lastninske pravice prav z namenom, da se tožnici onemogoči uveljavitev ustavne pravice do njenega življenja, osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic, ki vse vsebujejo tudi pravico do pravične odškodnine, če kdo vanjo poseže. Pritožbi naj se ugodi in sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

5. Tožena stranka meni, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožbeni zahtevek je nesklepčen. Za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja ne zadošča zgolj ugotovitveni zahtevek, ugotovitvena sodba še ne vzpostavlja stanja, ki bi tožeči stranki omogočalo poplačilo svoje terjatve, namen ne bi bil dosežen, tako tudi sodba Višjega sodišča v Kopru Cp 178/2010 z dne 28. september 2010. Zahtevek bi bilo treba zavrniti. Zahtevka se ne da niti preizkusiti, saj je nedoločen in darilna pogodba ni opredeljena v smislu datuma sklenitve in drugih okoliščin, ki bi jo identificirali. Drugi toženec tudi ne more biti stranka v postopku skladno z 259. členom OZ in se o tem sodišče ni opredelilo. Sodišče tudi ni odločalo o stroških, ki jih je priglasil drugi toženec.

6. Tožeča stranka je odgovorila tudi na pritožbo tožene stranke, navedbe je prerekala in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, v tem obsegu je delno utemeljena tudi pritožba tožene stranke.

8. Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri je podala dejanske navedbe, iz katerih izhaja, da pogodba nasprotuje ustavi in moralnim načelom, ter je sklenjena z namenom, da tožnica ne bi prišla do poplačila škode, ki jo je povzročil drugi toženec, ravnanje toženca je bilo nemoralno, saj sta s prvo toženko zlorabila pravico do prostega prometa z nepremičninami in zasebne lastnine ter s sklenjenim poslom onemogočila uveljavitev terjatve tožnice, ter zahtevala zato ugotovitev ničnosti pogodbe oziroma podredno, da ta nima učinka med pogodbenima strankama ter skrajno podrejeno ugotovitev, da ta pogodba nima učinka proti tožnici v obsegu kolikor je potrebno za izpolnitev odškodninske terjatve tožnice do drugega toženca. Glede namena tožencev, da se tožnici prepreči uveljavitev terjatve, pa je še trdila, da je bila pogodba sklenjena po vloženi obtožnici v kazenskem postopku in overjena po razglasitvi obsodilne sodbe zoper drugega toženca, kot tudi da mati v stanovanjski hiši, ki je predmet pogodbe, ne živi, drugi toženec pa nima nobenih sredstev, in je do poletja živel v stanovanjski hiši, ki je predmet pogodbe (slednje sicer res pod točko V., v kateri je navajala, da je po njeni oceni pogodba navidezna (pod točko IV. je navajala, da je pogodba nična)), ter nadalje še zatrjevala, z navedbo, da s tem utemeljuje zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih ravnanj, da je mati, prva toženka kot pridobitelj vedela, saj sin s takim ravnanjem škoduje upnikom. V dokaz teh trditev pa je predlagala tudi dokaze, ki jih je sodišče izvedlo. Tožeča stranka je torej uveljavljala več zahtevkov z isto dejansko podlago, opisala en historični dogodek, šlo pa je za eventualno kumulacijo zahtevkov (182. člen ZPP), in je v taki situaciji šteti, da so se trditve o dejstvih nanašale na vse postavljene zahtevke. Tako se izkaže, da je tožeča stranka podala določne trditve in predlagala dokaze, s katerimi je utemeljevala zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, kot že prej povzeto, da je bila pogodba sklenjena z namenom, da se izigra tožnico, ter je obdarjenka, prva toženka za to vedela (drugi odstavek 40. člena OZ). Opisano ravnanje tožencev tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ravnanje, ki je v nasprotju z načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in moralo, nedopusten in nemoralen je že namen pogodbe, torej da se izigra tožnico, za katero je bilo jasno, da bo zahtevala plačilo odškodnine, predhodno pa je tekel kazenski postopek zoper toženca, ki je tožnico poškodoval. Pogodba je nična (86. člen OZ) in bi sodišče glede na gornje ugotovitve moralo ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku (na ugotovitev ničnosti in vzpostavitev stanja, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe), kar utemeljeno izpostavlja pritožba tožeče stranke, in je sodišče prve stopnje, ki je sicer odločilna dejstva ugotovilo in tudi samo zaključilo, da je bil namen tožencev izigrati tožnico, primarni tožbeni zahtevek zavrnilo le zato, ker je zmotno štelo, da tožnica ustreznih navedb ni podala. Nepravilno je torej odločilo, ko je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, nepravilno je uporabilo določbo 212. člena ZPP, na kar pritožba utemeljeno opozarja, ko trdi, da je postavila ustrezne trditve in predlagala ustrezne dokaze, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), ter je pritožbeno sodišče to kršitev odpravilo in sodbo ustrezno spremenilo (6. alineja 358. člena ZPP). V tem obsegu je zato tudi delno ugodeno pritožbi tožene stranke, ki napada odločitev o ugoditvi drugega podrednega zahtevka, iz navedenih razlogov pa tudi ni potreben odgovor na njene pritožbene navedbe.

9. Po spremenjeni sodbi je tožnica v pravdi v celoti uspela, že s prvostopenjsko sodbo je bilo naloženo toženi stranki, da ji povrne pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, zato pritožbeno sodišče v odločbo o stroških ni poseglo. Tožena stranka s pritožbo glede na končni uspeh tožeče stranke ni uspela in tako ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, je pa uspela tožnica, ki ji gredo uveljavljeni pritožbeni stroški za sestavo pritožbe (154., 155. in 156. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.01.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 520/2009
• VSL sklep I Cp 1440/2012
• VSL sodba I Cp 323/2014