VSC sodba PRp 170/2012

Jedro

Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom je zaključen, ko so v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti zapisane vse izjave, dane ob njegovem sestavljanju na kraju, kjer je bil zapisnik sestavljen, ki se vpišejo v za to predvidene rubrike. Za zaključek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom tako ni pomemben trenutek izročitve zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti obdolžencu.

Če obdolženec odkloni strokovni pregled, ki mu je bil odrejen po izraženem nestrinjanju z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom, si lahko premisli in zahteva strokovni pregled le do trenutka, ko mu je ustno odrejeno pridržanje. Njegova kasnejša, v času izvajanja pridržanja podana zahteva po opravi strokovnega pregleda, na postopek preizkusa alkoholiziranosti ne more vplivati.

Elektronski alkotest je sicer res zgolj indikator, s katerim se ugotavlja prisotnost alkohola v izdihanem zraku, vendar že tudi rezultat izmerjene koncentracije alkohola v izdihanem zraku nudi podlago za ugotovitev storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola, njegova uporaba pa je v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZPrCP tudi zakonsko dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdolženega A. Š. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, obdolžencu pa je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v višini 9,40 EUR ter sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

Zoper takšno sodbo se pritožujejo obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče po vloženem pisnem zagovoru in zaslišanju obdolženca izvedlo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo priče M. O., R. K., policiste D. P., G. K. in A. F., prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 28. 12. 2011, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, sklep o pridržanju, odgovor PU C. z dne 17. 2. 2012 s fotokopijo knjižice o kalibraciji alkotesta, s strani obdolženca priložene listine, zahteve za merilnike, uradne oznake, merilniki alkohola, dopis PP R. S. z dne 15. 11. 2010, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti PP L. C., dopis “zelo poučno”, izpis iz evidence kazenskih točk obdolženca in iz evidence pravnomočnih sodb. Po tako izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče na podlagi skrbne presoje obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov vsakega posebej in v medsebojni povezavi zaključilo, da je obdolženec odrejeni preizkus alkoholiziranosti opravil, da se z rezultatom ni strinjal, da mu je zaradi nestrinjanja z rezultatom bil odrejen strokovni pregled, katerega pa je odklonil, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti pa ni hotel podpisati. Pri tem je prvostopenjsko sodišče z razlogi, ki jih je navedlo v točkah 12 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo zavrnilo obdolženčeve trditve, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni bil sestavljen na kraju, kjer je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen in pri tem tudi pravilno izpostavilo, da za zakonitost postopka preizkusa alkoholiziranosti dejstvo, kje je bil obdolžencu zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti vročen, ni pomembno. V zvezi z zaključkom glede dejstva kje je bil sestavljen zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti se pritožbeno v celoti pridružuje jasnim in prepričljivim razlogom, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo.

Zagovorniki v pritožbi vztrajajo pri trditvah, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni bil sestavljen na kraju opravljanja preizkusa z elektronskim alkotestom, kar utemeljujejo z izpostavljanjem nasprotij med izpovedbami policistov glede nekaterih podrobnosti, ki pa so za zaključke o tem, ali je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti bil sestavljen na kraju opravljanja preizkusa, nepomembne. V skladu z drugim odstavkom 133. člena Zakona o prekrških (ZP-1) mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotoviti, katera dejstva se štejejo za dokazana ali nedokazana. Ob takšni presoji, ki jo je prvostopenjsko sodišče ustrezno opravilo, pa je ugotovitev, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti bil sestavljen na kraju opravljanja preizkusa in da je obdolžencu na kraju opravljanja preizkusa ta zapisnik tudi bil prebran, pravilna in prepričljiva, razlogi o tem dejstvu jasni in logični, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša. Zato tudi pritožbeno izpostavljena nasprotja glede nekaterih podrobnosti v izpovedbah policistov, pri pritožbenemu sodišču ne morejo vzbuditi pomislekov v pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča.

V zvezi s stališčem zagovornikov, da je za zaključek preizkusa alkoholiziranosti pomemben trenutek izročitve zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti obdolžencu, ki je zmotno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek zaključen, ko so v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti zapisane vse izjave dane ob njegovem sestavljanju na kraju, kjer je bil zapisnik sestavljen, ki se vpišejo v za to predvidene rubrike. Na tej podlagi imajo v nadaljevanju policisti tudi pravico preizkušancu odrediti pridržanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Torej četudi je bil zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti obdolžencu vročen šele na policijski postaji, to ne pomeni, da postopek preizkusa alkoholiziranosti na kraju samem ni bil končan in da bi policisti morali upoštevati naknadno izraženo željo obdolženca, ki jo je izrazil ob vožnji na pridržanje, da želi opraviti strokovni pregled. Obdolženec je namreč do trenutka odreditve pridržanja izkoristil možnosti, ki mu jih daje na voljo zakon, njegova kasnejša, v času izvajanja pridržanja podana zahteva po opravi strokovnega pregleda pa na postopek preizkusa alkoholiziranosti ne more vplivati. Nobenega dvoma pa ni, da se je samo pridržanje obdolženca začelo izvajati že z ustno odreditvijo pridržanja in se je z vožnjo na pridržanje dejansko že izvrševalo.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je policist F. pri izpolnjevanju sklepa o odreditvi pridržanja izpolnil napačno rubriko glede razloga za pridržanje. V postopku preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom je namreč bilo ugotovljeno, da je imel obdolženec v organizmu več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Ta razlog za pridržanje je vsekakor izkazan v spisovnem gradivu in čeprav je obdolženec izpolnil tudi nekatere druge razloge, zaradi katerih se lahko vozniku motornega vozila odredi pridržanje po ZPrCP, sama označitev ostalih razlogov v sklepu o pridržanju za samo zakonitost pridržanja ni pomembna, niti potrebna.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba temelji na protipravno pridobljenem dokazu, ker elektronski alkotest kot indikator zaradi tehnične izvedbe ni zmožen ugotoviti množine alkohola v izdihanem zraku in ga ni dovoljeno uporabiti v postopkih pred upravnimi in pravosodnimi organi R. S. ter da je s pomočjo indikatorja mogoče ugotoviti le obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba pod vplivoma alkohola, medtem ko se točnega rezultata z njim ne da ugotavljati, pritožbeno sodišče poudarja, da je glede tega vprašanja, ki ga je obdolženec izpostavil že v svojem pisnem zagovoru, prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, ki ga je tudi obrazložilo v 21. do 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pritožbeno sodišče zato le še izpostavlja, da je elektronski alkotest res zgolj indikator, s katerim se ugotavlja prisotnost alkohola v izdihanem zraku, vendar v nasprotju s pritožbenimi trditvami že tudi rezultat izmerjene koncentracije alkohola v izdihanem zraku nudi podlago za ugotovitev storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola, njegova uporaba pa je v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZPrCP tudi zakonsko dovoljena. Ker pa elektronski alkotest ni merilna naprava temveč zgolj indikator, peti odstavek 107. člena ZPrCP določa, da v primeru, če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Če odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, pa se šteje, da se strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku. Obdolžencu je torej bila z izraženim nestrinjanjem z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom dana možnost preverjanja takšnega rezultata s strokovnim pregledom, ki pa ga je odklonil, zaradi odklonitve strokovnega pregleda pa se je v skladu s petim odstavkom 107. člena ZPrCP vzpostavila domneva, da se je z rezultatom, ki ga je pokazal preizkus z elektronskim alkotestom strinjal. Glede na jasne določbe petega odstavka 107. člena ZPrCP, ki je bila uzakonjena na podlagi stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije izraženega v odločbi Up-33/01 z dne 18. 12. 2002, so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da bi lahko obdolženca obravnavali zgolj zaradi prekrška odklonitve strokovnega pregleda, kar se obdolžencu v predmetnem postopku ni očitalo. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da bi obdolženec ob opravljanju preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom moral biti seznanjen, da piha v indikator, saj je ob obdolženec po opravljenem postopku preizkusa z elektronskim alkotestom izrazil nestrinjanje z ugotovljenim rezultatom in mu je zato tudi bil v skladu z zakonom odrejen in s tem omogočen strokovni pregled, pa tega ni hotel opraviti. Ob upoštevanju določbe petega odstavka 107. člena ZPrCP pa tudi ne držijo pritožbene navedbe, da bi lahko bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve očitanega mu prekrška le v primeru, če bi brez pripomb podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, česar pa ni storil.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obdolžencu očitanim prekrškom, prav tako pa mu je utemeljeno očitalo ravnanje z krivdno obliko eventualnega naklepa, kar je obrazložilo v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij v skladu s 165. členom ZP-1 pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu globo izreklo na spodnji meji predpisane globe, pri čemer je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja, kar je tudi ustrezno obrazložilo v 29. in 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu pa je izreklo v predpisani višini.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2013

Podobni dokumenti:

• VSM sodba PRp 91/2016
• VSK sodba PRp 239/2009
• VSC Sklep PRp 78/2020