<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sklep I Ip 16/2012

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Izvršilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2012:I.IP.16.2012
Evidenčna številka:VSC0003118
Datum odločbe:06.04.2012
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:izterjava preživnine - načelo formalne legalitete - vezanost na izvršilni naslov - način izpolnitve obveznosti - dokazno breme - dokazna ocena

Jedro

Glede na to, da je dolžnik v ugovoru zatrjeval dejstvo plačila preživninskih obrokov za sporno obdobje zakoniti zastopnici mladoletnega upnika na roke, je bilo dokazno breme za izkaz tega dejstva na njem. Ker pa dolžnik s predlaganimi dokazi tega dejstva ni izkazal s stopnjo prepričanja, je sodišče prve stopnje njegov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka) ter sklenilo, da se priglašeni stroški dolžnika v zvezi z ugovorom ne priznajo (II. točka izreka).

Navedeno odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno presojo in napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni opravilo konkretne presoje ugovornih navedb. Izrecno je namreč zatrjeval in tudi dokazal, da je med njim in zakonito zastopnico mladoletnega upnika v obdobju od leta 2006 do leta 2009 obstajala zunajzakonska skupnost, ki je po zakonu izenačena z zakonsko zvezo, kjer pa ni potrebno enemu od staršev za mladoletnega otroka plačevati preživnine. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da sam obstoj zunajzakonske skupnosti ni ključnega pomena, ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstoj zunajzakonske skupnosti ne pomeni, da dolžnik preživnine po izvršilnem naslovu v času njenega trajanja ni dolžan plačevati, pa je napačna. V zvezi z dejstvom obstoja zunajzakonske skupnosti in obsega denarnih sredstev za preživljanje zakonite zastopnice mladoletnega upnika dolžnik izpostavlja vsebino izpovedi matere zakonite zastopnice mladoletnega upnika in ponuja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov. Navaja, da je v ugovoru pojasnil s kakšnim namenom je pristopil k sklenitvi sodne poravnave, zakonita zastopnica mladoletnega upnika pa se je izrecno strinjala, da dolžnik z izročanjem denarja na roke izpolnjuje preživninske obveznosti. Zakonita zastopnica mladoletnega upnika tekom postopka ni zanikala, da denarja ni prejela, kar ob uporabi 319. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pomeni, da je dolžnikova obveznost prenehala, v postopku pa je bilo dokazano, da je več let sprejemala gotovino od dolžnika, zato ne more biti aktivno legitimiran kot dolžnik v izvršilnem postopku. Sodišču prve stopnje še očita, da bi se moralo opredeliti, zakaj ne verjame drugačni izpovedi dolžnika, če je že sledilo izpovedi zakonite zastopnice mladoletnega upnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je zakonita zastopnica mladoletnega upnika nasprotovala pritožbenim navedbam dolžnika in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za odločitev v obravnavanem primeru predstavlja določba drugega odstavka 53. člena ZIZ, v skladu s katero mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje (v primeru, ko gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot je to v obravnavanem primeru, so to dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ) in zanje predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljen.

Odločilnega pomena v tej zadevi je, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršljive sodne poravnave opr. št. N 397/2006 z dne 16. 3. 2007, ki je v skladu s 1. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ izvršilni naslov, na katerega je izvršilno sodišče v postopku izvršbe v celoti vezano (načelo formalne legalitete). Izvršilno sodišče se zato v pravilnost in vsebino postopka pred sodiščem, ki je izdalo izvršilni naslov, ne sme spuščati, zato so v tem izvršilnem postopku neupoštevne vse tiste pritožbene navedbe dolžnika, s katerimi poudarja razloge za sklenitev sodne poravnave. Pomen načela formalne legalitete se kaže v tem, da izvršilno sodišče ne more dvomiti o materialnopravni pravilnosti izvršilnega naslova in ne more presojati njegove konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti ter vanj posegati, ampak lahko v korist upnika zoper dolžnika (kot izhajata iz izvršilnega naslova) dovoli izvršbo le glede tiste obveznosti in v takšnem obsegu, kot je določeno v izvršilnem naslovu. Takšna ureditev je posledica dejstva, da sta bila obstoj in višina terjatve že ugotovljena v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato je izvršilni postopek namenjen le realizaciji upnikove terjatve. Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano, vse dokler ta ni z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen, odpravljen ali razveljavljen, česar pa dolžnik v ugovoru ni zatrjeval. Ob navedenem so pravno nepomembne vse pritožbene navedbe v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti, saj s temi navedbami dolžnik ne more izpodbiti dejstva, da izvršilni naslov, na katerega je izvršilno sodišče vezano, in iz njega izhajajoča obveznost dolžnika, obstoji. V zvezi s tem podan pritožbeni očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja se tako pokaže za neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je (ko je pravilno odločalo v okviru ugovorno podanih trditev) pravilno zaključilo, da dolžnik s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspel (s stopnjo prepričanja) dokazati zatrjevane izpolnitve izterjevane preživninske obveznosti zakoniti zastopnici mladoletnega upnika na roke, torej drugačnega načina izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, temelji na določbi 8. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Vsaka stranka mora v skladu z 212. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na to, da je dolžnik v ugovoru zatrjeval dejstvo plačila preživninskih obrokov za sporno obdobje zakoniti zastopnici mladoletnega upnika na roke, je bilo torej dokazno breme za izkaz tega dejstva na njem. Svoje trditve o plačilu preživninske obveznosti (ki so bile nasprotne trditvam zakonite zastopnice mladoletnega upnika) je dokazoval z zaslišanjem prič ter z listinskimi dokazi, ki pa teh dejstev niso potrjevali. Ob odsotnosti drugih dokazov zaključek, da je dolžnik preživninske obroke v navedenem obdobju res plačeval, v skladu z dokaznim standardom prepričanja ni mogoč, zato v pritožbi ponujeni dokazni oceni dolžnika ne gre slediti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da zaslišane priče dejstva plačil preživninskih obveznosti zakoniti zastopnici mladoletnega upnika na roke niso potrdile niti ni to izhajalo iz nobenega listinskega dokaza, ki ga je predložil dolžnik v potrditev teh svojih navedb, prav tako pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni dokazal svojih trditev o nakazilu zneska 6.900,00 EUR na varčevalni račun mladoletnega upnika, saj je bilo ugotovljeno, da so plačila na varčevalni račun mladoletnega upnika prihajala z računov zakonite zastopnice mladoletnega upnika. Navedenih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje dolžnik ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da je nemogoče, da bi imela zakonita zastopnica mladoletnega upnika dovolj sredstev za preživljanje sebe in mladoletnega upnika in za plačilo stroškov v zvezi s stanovanjem. Nenazadnje tudi v nasprotnem primeru ne bi bil mogoč zaključek o dokazanosti izpolnjevanja preživninskih obveznosti dolžnika. Ob navedenem je neutemeljen pritožbeni očitek dolžnika, da sodišče prve stopnje ni opravilo konkretne presoje njegovih ugovornih navedb in da se, če je že sledilo izpovedi zakonite zastopnice mladoletnega upnika, ni opredelilo do drugačne izpovedi dolžnika, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje celostna, konkretno obrazložena in tudi prepričljiva, v skladu z 8. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Neutemeljeno dolžnik v pritožbi navaja, da se je zakonita zastopnica mladoletnega upnika izrecno strinjala, da dolžnik z izročanjem denarja na roke izpolnjuje preživninske obveznosti in da je bilo v postopku dokazano, da je več let sprejemala gotovino od dolžnika, saj izvedeni dokazi teh dejstev ne potrjujejo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi pritožbene navedbe, da zakonita zastopnica mladoletnega upnika tekom postopka ni zanikala, da denarja ni prejela, kar v skladu s 319. členom OZ pomeni, da je dolžnikova obveznost prenehala, niso utemeljene, saj v obravnavanem primeru ne gre za odpust dolga, zakonita zastopnica mladoletnega upnika pa je že v predlogu za izvršbo zatrjevala, da dolžnik v spornem obdobju preživnine ni plačeval.

Pritožba neobrazloženo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugovornih stroških (II. točka izreka), zato se je pritožbeno sodišče v tem delu odločitve omejilo na preizkus, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ, pri tem pa ni zasledilo kakšnih kršitev oz. Nepravilnosti.

Ker je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju v skladu s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor, v postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj ne gre za stroške, ki bi mu jih

neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim

odstavkom 165. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).


Zveza:

ZIZ člen 53, 55, 55/1, 58, 58/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwNDM1