VSC sklep Cp 541/2011

Jedro

Ker se stvarna pristojnost sodišča, v primeru, ko se zahtevka iz nasprotne tožbe ne nanašata na enako dejansko in pravno podlago, določa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, je sodišče prve stopnje v tem primeru pravilno sklenilo, da se nasprotna tožba o zahtevku za vračilo kupnine v višini 5.664,40 EUR ne dovoli, saj zanj okrožno sodišče ni stvarno pristojno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna tožba tožeče stranke glede zahtevka iz 1. točke, ki glasi „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje vrniti tožeči stranki kupnino v višini 5.664,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2007 do plačila“, ne dovoli in se obravnava kot samostojna tožba (točka I/1 izreka). Nadalje je sklenilo, da Okrožno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku iz točke I/1 izreka sklepa (točka I/2 izreka) ter da bo po pravnomočnosti sklepa odločanje o tožbenem zahtevku iz točke I/1 izreka tega sklepa odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Velenju (točka I/3 izreka). V II. točki izreka je odločilo, da se v preostalem delu, tj. glede zahtevka iz 2. točke nasprotne tožbe, ki glasi „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje tožeči stranki na njen TRR plačati odškodnino za nedovoljeno koriščenje služnosti hoje in vožnje preko nepremičnin stoječih na parc. št. ..., ... in ... v višini 25.000,00 EUR kot enkratno nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila ter ji povrniti priznane pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila“, nasprotna tožba dovoli.

Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sklepa s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je nasprotno tožbo zoper isto toženo stranko vložila po dveh tožbenih zahtevkih, ki se opirata na isto dejansko in pravno podlago, torej na enake listinske dokaze, ki so predlagani tudi v pravdni zadevi P 9/2009, ki teče po tožbi tožene stranke zoper tožečo stranko. Nadalje navaja, da je v pravdni zadevi P 9/2009 tožeča stranka tožbeni zahtevek dvakrat znižala tako, da sedaj znaša vrednost tožbenega zahtevka 15.000,00 EUR, medtem ko znaša vrednost tožbenega zahtevka tožeče stranke po nasprotni tožbi 30.664,40 EUR. Poudarja, da so izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. in 2. točke 183. člena ZPP, saj je nasprotni tožbeni zahtevek v zvezi s prvotnim tožbenim zahtevkom, prav tako se zahtevka lahko pobotata. V 183. členu ZPP je tudi določeno, da se nasprotna tožba ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka, takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane. Z nepravilno odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je ločilo tožbena zahtevka iz vložene nasprotne tožbe, se bo po nepotrebnem podaljšal pravdni postopek, nastali pa bodo tudi nepotrebni dodatni finančni stroški. Poudarja še, da so z vložitvijo nasprotne tožbe nastale okoliščine, ki jih določa drugi odstavek 182. člena ZPP, saj imata oba tožbena zahtevka tožeče stranke po nasprotni tožbi isto dejansko in pravno podlago. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se nasprotna tožba dovoli tudi glede tožbenega zahtevka pod točko 1.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago, ki jo je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, predstavlja določba 183. člena ZPP. Tožena stranka lahko do konca glavne obravnave pred sodiščem pri istem sodišču vloži nasprotno tožbo, če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, ali če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata, ali če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 183. člena ZPP). Nasprotna tožba pa se ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka (drugi odstavek 183. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da se nasprotna tožba o zahtevku iz 1. točke, ki glasi „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje vrniti tožeči stranki kupnino v višini 5.664,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2007 do plačila“, ne dovoli, oprlo na ugotovitev, da se zahtevka iz nasprotne tožbe ne nanašata na enako dejansko in pravno podlago, ker gre pri enem za zahtevek za vračilo kupnine (v višini 5.664,40 EUR), pri drugem pa za zahtevek za plačilo odškodnine za neupravičeno rabo tujih nepremičnin (v višini 25.000,00 EUR), zato je za določitev stvarne pristojnosti uporabilo določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, v skladu s katero se pristojnost sodišča določa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka in ne po seštevku obeh zahtevkov skupaj, kar posledično pomeni, da za zahtevek za vračilo kupnine v višini 5.664,40 EUR ni stvarno pristojno, ker vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR (prvi odstavek 32. člena in prvi odstavek 30. člena ZPP). Zato v tem delu nasprotne tožbe ni moglo dovoliti (drugi odstavek 183. člena ZPP).

Navedena odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je nasprotno tožbo zoper isto toženo stranko vložila po dveh tožbenih zahtevkih, ki se opirata na isto dejansko in pravno podlago, zaradi česar bi sodišče prve stopnje stvarno pristojnost moralo določiti po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP), niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ob ugotovitvi, da je tožeča stranka v nasprotni tožbi uveljavljala dva zahtevka, in sicer zahtevek za vračilo kupnine ter zahtevek za plačilo odškodnine za neupravičeno rabo tujih nepremičnin (kar pritožbeno ni izpodbijano), pravilno zaključilo, da ne gre za zahtevka, ki bi se opirala na isto dejansko in pravno podlago. Ob tem so pravno nepomembne pritožbene navedbe tožeče stranke, da se oba zahtevka po nasprotni tožbi opirata na enake listinske dokaze, ki so predlagani tudi v pravdni zadevi P 9/2009, saj to ne predstavlja iste dejanske in pravne podlage zahtevkov po nasprotni tožbi.

Tudi nadaljnje pritožbene navedbe tožeče stranke, da je v pravdni zadevi P 9/2009 tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) tožbeni zahtevek dvakrat znižala tako, da sedaj znaša vrednost tožbenega zahtevka 15.000,00 EUR, za odločanje v tem primeru niso pravno pomembne, saj je predmet tega pritožbenega postopka zgolj preizkus odločitve sodišča prve stopnje o nedovolitvi nasprotne tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za vračilo kupnine.

S pritožbenimi navedbami, da je nasprotni tožbeni zahtevek v zvezi s prvotnim tožbenim zahtevkom in da se zahtevka lahko pobotata, tožeča stranka ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v I. točki izreka sklepa. V obravnavanem primeru ni odločilno, ali so izpolnjeni pogoji za dovolitev nasprotne tožbe po prvem odstavku 183. člena ZPP, temveč so odločilnega pomena okoliščine iz drugega odstavka 183. člena ZPP, po katerem se nasprotna tožba ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče. Prav tako ni pravno pomembno, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene okoliščine, da bi bila za zahtevek iz nasprotne tožbe predvidena druga vrsta postopka, saj takšnih zaključkov sodišče prve stopnje ni napravilo, ampak je odločitev oprlo izključno na določbo drugega odstavka 183. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP in s prvim odstavkom 30. člena ZPP. Ob navedenem niso utemeljene niti pritožbene navedbe tožeče stranke, da so z vložitvijo nasprotne tožbe nastale okoliščine, ki jih določa drugi (verjetno pravilno prvi) odstavek 182. člena ZPP. S pritožbenimi navedbami, da se bo zaradi izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje podaljšal pravdni postopek, ob tem pa bodo nastali nepotrebni dodatni finančni stroški, tožeča stranka prav tako ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje vezano na ureditev, ki jo za dovolitev nasprotne tožbe določa zakon.

Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se nasprotna tožba o zahtevku iz 1. točke ne dovoli, prav tako pa sta materialnopravno pravilni tudi nadaljnji odločitvi sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa in sicer, da Okrožno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku iz točke I/1 izreka sklepa ter da bo po pravnomočnosti sklepa odločanje o tožbenem zahtevku iz točke I/1 izreka tega sklepa odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Velenju (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPP in prvi odstavek 23. člena ZPP).

Ob navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu, tj. v I. točki izreka, potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj tudi ob preizkusu, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti, ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti (

drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP)

.

Datum zadnje spremembe:

02.01.2013

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 415/2021
• VSL sklep I Cp 79/2015
• VSL sklep I Cp 789/2014