VSC sklep PRp 84/2012

Jedro

Vprašanje obstoja skrajne sile, kot razloga za izključitev protipravnosti ravnanja, je eno izmed odločilnih dejstev, ki jih mora sodišče ugotoviti pravilno in popolno, da bi lahko pravilno uporabilo materialno in procesno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca E. Š. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po enajstem odstavku 50. člena in šestem odstavku 58. člena Zakona o voznikih (ZVoz), mu za vsakega od prekrškov določilo globo ter nato izreklo enotno globo v znesku 1.500,00 EUR in na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1) tudi stransko sankcijo odvzem predmetov – tovornega vozila znamke F., tip D. C. ..., reg. št. ..., ki se po pravnomočnosti sodbe o prekršku proda. Obdolžencu je še naložilo plačilo stroškov postopka in sicer avtovleke v znesku 115,79 EUR in stroške skladiščenja vozila v znesku 22,68 EUR ter sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, o stroških, ki do izdaje sodbe še niso bili znani pa bo izdan poseben sklep.

Zoper takšno sodbo se pritožujejo obdolženčevi zagovorniki, ki v pritožbi navajajo, da je sodišče bilo seznanjeno, da je obdolženec bolnik z odpovedjo ledvic in se mora redno voziti na dializo, ki jo opravljajo v C. in se je tako kritičnega dne ravno vračal z dialize. Zaveda se, da mu zdravljenje z dializo ne daje pravice do vožnje brez ustreznega dovoljenja, vendar pa so bile v konkretnem primeru zatrjevane okoliščine skrajne sile, ki jih sodišče ni ustrezno raziskalo. Obdolženi, ki se je zagovarjal sam, res ni uporabil strokovnega izraza skrajna sila, vendar je iz njegovega zagovora smiselno razbrati, da se je skliceval nanjo. Sodišče pa je pravni institut skrajne sile obšlo z obrazložitvijo, da bolezen ne daje pravice do vožnje brez dovoljenja in štelo obdolženčev zagovor kot neupravičeno pravno zmoto. Obdolženec si enostavno ni znal drugače pomagati, saj drugega prevoza tedaj ni uspel dobiti. Navajanje vseh okoliščin v pritožbi, zakaj si ni uspel urediti prevoza na dializo, bi bila pritožbena novota, vendar bi te okoliščine moralo ugotoviti že sodišče prve stopnje, česar pa ni storilo. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bila nepravilno uporabljena materialna določba Zakona o prekrških, ki v 8. členu določa, da se glede skrajne sile smiselno uporabljajo določila kazenskega zakonika, slednji pa poleg popolne razbremenitve odgovornosti predvideva tudi variante, ko se sme storilca kaznovati mileje ali mu odpustiti kazen. Sodišče prve stopnje je tudi prelahkotno verjelo priči P. T., saj je malo verjetno, da bi bil le-ta pripravljen biti uporabnik vozila zgolj zato, da bi omogočil registracijo v korist obdolženca. Ker vozilo dejansko še ni v celoti plačano, je priča bil jezen na obdolženca in mu je s svojim pričevanjem skušal škodovati. Vsekakor pa izpoved omenjene priče ne izkazuje zaključka, da naj bi obdolženec skušal doseči, da bi vozilo lahko uporabljal. Takšen zaključek sodišča je povsem hipotetičen in nima zanesljive podlage v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje pa obdolženca tudi neupravičeno obravnava kot specialnega povratnika, saj je obravnavani prekršek povsem drugačne vrste kot prekrški, za katere je bil obravnavan v preteklosti. Obdolženec je ravnal v skrajni sili zaradi nujnega zdravstvenega posega. V kolikor bi sodišče ocenilo, da si je morebiti premalo prizadeval, da bi prevoz tistega dne uredil drugače, pa obramba meni, da bi se zanj moralo obravnavati v smislu tretjega odstavka 32. člena KZ in ga kaznovati mileje oziroma mu kazen odpustiti. V postopku tudi ni bilo dokazano, da bi obdolženi vozil brez dovoljenja večkrat, niti ne, da je imel tak namen. Zato je na mestu milejše kaznovanje, še zlasti pa je odvzem vozila pretiran in nesorazmeren ukrep.

Pritožba je utemeljena.

Da bi sodišče prve stopnje utemeljeno spoznalo obdolženca za odgovornega očitanega mu prekrška, mora biti dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Dejansko stanje obsega vrsto odločilnih dejstev, ki so pomembna za uporabo materialnega in procesnega prava, ugotavljajo se pa z izvajanjem dokazov. Ni dvoma, da je vprašanje obstoja skrajne sile, kot razloga za izključitev protipravnosti ravnanja, eno izmed odločilnih dejstev, ki jih mora sodišče prav tako ugotoviti pravilno in popolno. Kot pravilno opozarja pritožba, je obdolženec v zagovoru izpostavil, da se je kritičnega dne peljal z dialize, o tem da je bolnik, ki potrebuje zdravljenje z dializo, pa je obdolženec priložil tudi dokazila in sicer izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 16. 11. 2011 (priloga ...). Obdolženec je še povedal, da ima dializo ponavadi ob 12.30, tistega dne pa so mu dializo spremenili na 17.30 uro in se je peljal sam. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obdolžencu sicer verjelo, da je bolnik, ki potrebuje zdravljenje z dializo, vendar je njegove navedbe v tej smeri preuranjeno zavrnilo s pojasnilom, da navedbe obdolženca, da je dializni bolnik in predloženo izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje ne pomenita, da lahko obdolženec vozi motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Pritrditi je namreč pritožbenim navedbam, da je obdolženec v zagovoru smiselno zatrjeval, da je ravnal v skrajni sili, česar pa prvostopenjsko sodišče v povezavi s konkretnim historičnim dogodkom in obdolžencu očitanim protipravnim ravnanjem ni raziskalo v zadostni meri in v skladu z načelom materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1). ZP-1 v 8. členu glede vprašanja skrajne sile napotuje na smiselno uporabo določb Kazenskega zakonika (KZ-1), v katerem je v prvem odstavku 32. člena določeno, da kdor stori dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, zato da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost, osebno svobodo ali premoženje, nujno za preživetje, ni kriv, če take nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, storilec pa se ji tudi ni bil dolžan izpostavljati, v drugem odstavku istega člena pa je določeno, da kdor stori kaznivo dejanje v skrajni sili pod pogoji iz prvega odstavka tega člena zaradi odvračanja nevarnosti za druge pravno priznane vrednote, se ne kaznuje, če je s kaznivim dejanjem prizadejano zlo manjše od zla, ki je grozilo. Glede na navedeno bi moralo prvostopenjsko sodišče bolj natančno raziskati okoliščine, na katere se je skliceval obdolženec in se nanašajo na skrajno silo, predvsem pa bi moralo natančneje zaslišati obdolženca glede trditve, da se je z vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja odločil zato, ker je moral na zdravljenje z dializo, drugega prevoza pa zaradi spremembe urnika dialize ni mogel pravočasno zagotoviti. Zato pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje glede na obdolženčev zagovor nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je v tej posledici tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, saj je glede na stanje zadeve in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

V ponovnem sojenju bo prvostopenjsko sodišče moralo s ponovnim zaslišanjem obdolženca natančneje raziskati okoliščine prekrška vožnje motornega vozila v času izvrševanja sankcij prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in ugotoviti, ali je takšna vožnja bila nujna za obdolženčevo zdravje ter kakšne možnosti je obdolženec imel, da bi si zagotovil zdravljenje brez storitve očitanega mu prekrška. Pri tem bo moralo prvostopenjsko sodišče natančno raziskati kdaj je in kje obdolženec bil na dializi, kdaj je izvedel, da je čas le-te spremenjen in kaj je vse ukrenil, da bi našel drugačen način prevoza na dializo. V ta namen bo lahko izvedlo tudi druge dokaze po lastni presoji (zaslišanje policista, ki sta vodila postopek z obdolženim, drugih prič in izvedba listinskih dokazov). Po tako izvedenem dokaznem postopku, bo moralo prvostopenjsko sodišče ponovno skrbno in tehtno oceniti vse izvedene dokaze vsakega zase in v povezavi z drugimi dokazi ter za svojo odločitev navesti jasne in prepričljive razloge, na podlagi katerih bo mogoče zaključiti, ali je obdolženec storil očitani mu prekršek. Ob tem pritožbeno sodišče le omenja, da bo posebno pazljivost moralo prvostopenjsko sodišče posvetiti tudi razumljivosti izreka glede obdolžencu očitanega prekrška vožnje motornega vozila v času izvrševanja sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki se po pravni kvalifikaciji in opisu dejanja razlikuje od vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja.

Datum zadnje spremembe:

02.01.2013

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 704/93
• VSK sodba PRp 232/2012
• VSL sodba in sklep PRp 297/2011