<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 811/2012

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.811.2012
Evidenčna številka:VSL0061751
Datum odločbe:19.09.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:solastnina - neupravičena pridobitev solastnika - uporabnina - okoriščanje - prikrajšanje - korist - prekarij

Jedro

D

oločba 190. člena OZ tožnika kot solastnika upravičuje do koristi, ki jo ima toženec s tem, da brezplačno, a brez takšnega dogovora oziroma brez dovoljenja, uporablja tudi njemu solastno, čeprav nerazdeljeno nepremičnino.

Tožnik kot solastnik ni dolžan brezplačno prepuščati (so)uporabe njemu solastne nepremičnine tretji osebi, četudi je njegov sin. Če v prikrajšanje ne privoli, ga ni dolžan trpeti. Ko jo sinu uporabo dopuščal, je šlo za prekarij, ki ga očitno ni več. Če

tožencu uporabo njunega solastnega dela brezplačno dopuščata ostali dve solastnici, to ne vpliva na pravico tožnika, da se s tem ne strinja in je zato upravičen do ustrezne odmene za uporabo stvari, torej določen delež tržne najemnine, ki ustreza njegovemu solastniškemu deležu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za pačilo uporabnine v skupnem znesku 8.500 EUR z zahtevanimi obrestmi od posamičnih zneskov po 250 EUR, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Tožniku je naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 941,40 EUR.

Proti sodbi se tožnik pritožuje, predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje, zahteva pa tudi povračilo pritožbenih stroškov. Meni, da je sodba napačna in nezakonita. Razlogi sodbe se mu zdijo nejasni in med seboj v nasprotju. Res je, da je hiša v solasti njega, bivše žene in njune hčerke, vsakega do 1/3. Hči po sporazumu uporablja mansardo, preostale dele hiše pa bi zato morala uporabljati ostala dva solastnika po enakih delih, kar pa ne drži. Sam namreč uporablja le sobo v izmeri 14,63 m2 in del shrambe v pritličju 4,5 m2, toženec in bivša žena sobi 11,30 m2 oziroma 11,26m2, kar je skupaj 22,56 m2. Tako ne drži, da toženec ne posega v tožnikov solastni del. Poleg tega sodišče ne bi smelo verjeti tožencu, da od CSD ni bil seznanjen s tožnikovo zahtevo po izselitvi oziroma plačilu, zaupati bi moralo državnemu organu. Glede uporabe in dogovarjanja bi moralo sodišče zaslišati tudi tožnikovo bivšo ženo, pa je ni, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Graja tudi stališče sodišča o njegovem soglasju k načinu uporabe hiše. Res je tožencu dovolil bivanje v njej, a le do njegove polnoletnosti, ko je ta začel samostojno pridobivati dohodek. Meni, da je zmotno stališče sodišča, po katerem bi moral od toženca najprej kvečjemu zahtevati souporabo sobe, ki jo ta zaseda. Do ustreznega ravnotežja bi prišlo le tako, da bi sam pridobil izključno uporabo nekaterih prostorov, ki so sedaj v skupni uporabi, česar pa mu toženec in bivša žena nista pripravljena omogočiti. Sodišču očita še, da ni uporabilo pravilnega predpisa, in sicer bi moralo namesto določbe 190. čl. OZ uporabiti njegov 198. čl., ki ureja uporabo tuje stvari v svojo korist, to pa bi moral izračunati izvedenec.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje kršitev določb postopka sicer ni storilo, vendar ni pravilno uporabilo materialnega prava in v posledici tudi ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev.

Izpodbijana sodba ima sicer jasne razloge, ki si ne nasprotujejo, kar omogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storjena. Konkretni očitki, ki vsebujejo drugačno stališče, so očitki zoper zaključke sodišča o dejanskih ugotovitvah in zoper njihovo pravno oceno. Slednje pa po oceni pritožbenega sodišča ni brez relevantnih napak.

Primere, ko nekdo uporablja tujo stvar v svojo korist (tudi če solastnik ali kdo drug z njegovim dovoljenjem stvar uporablja v večjem obsegu kot znaša njegov delež) res ureja 198. čl. Obligacijskega zakonik (OZ), kot to opozarja pritožba. Ta določa, da lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. To določbo je treba razumeti v povezavi s splošnim pravilom o neupravičeni pridobitvi, ki je urejena v 190. čl. OZ, na katerega se je sicer pravilno oprlo tudi prvostopenjsko sodišče. Ta določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Vendar pa ta določba v nasprotju s stališčem prvostopenjskega sodišča tožnika kot solastnika upravičuje do koristi, ki jo ima toženec s tem, da brezplačno, a brez takšnega dogovora oziroma brez dovoljenja, uporablja tudi njemu solastno, čeprav nerazdeljeno nepremičnino.

Ni sporno, da je tožnik do 1/3 solastnik stanovanjske hiše, katere solastnici sta tudi vsaka do 1/3 njegova bivša žena ter njuna skupna hči. Nepremičnina je v postopku delitve, o uporabi in souporabi so se solastniki večinoma dogovorili, spor pa je glede izključne toženčeve uporabe ene sobe v tej hiši. Toženec, ki ni solastnik te nepremičnine, je tožnikov sin, ki (le) z dovoljenje matere (torej 1/3 solastnice) to sobo uporablja.

Pritožba ima prav, da ne more biti odločilno, ali je tožnik od toženca predhodno zahteval souporabo sobe, ki jo zaseda. V konkretnem primeru so namreč

očitno podani vsi elementi, ki tožnika upravičujejo do tim. uporabnine, tako po obligacijskih kot tudi po stvarnopravnih predpisih:

prikrajšanje na strani osiromašene osebe,

povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi, odsotnost pravne podlage ter odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje (volenti non fit iniuria).

Po 5. odst. 67. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je za določitev načina rabe [solastne stvari] potrebno soglasje vseh solastnikov, toženec pa ima zgolj dovoljenje enega solastnika. Zato se on ne more uspešno sklicevati na to, da nepremičnina (še) ni (dokončno) razdeljena in da uporablja le tisto, kar pripada solastniku, ki mu to uporabo dovoli. Dovoljenje enega solastnika za uporabo

dela solastne stvari namreč ne zadošča. V podkrepitev tega argumenta govori tudi določba 100. čl. SPZ, po kateri ima solastnik pravico tudi do tožbe (npr. negatorne) za varstvo lastninske pravice na celi stvari, in sicer proti tretjim osebam, (torej ne proti solastniku).(1)

Tožnik kot solastnik ni dolžan brezplačno prepuščati (so)uporabe njemu solastne nepremičnine tretji osebi, četudi je njegov sin. Če v prikrajšanje ne privoli, ga ni dolžan trpeti. Ko jo sinu uporabo dopuščal, je šlo za prekarij, ki ga očitno ni več.(2) Če tožencu uporabo njunega solastnega dela brezplačno dopuščata ostali dve solastnici, to ne vpliva na pravico tožnika, da se s tem ne strinja in je zato upravičen do ustrezne odmene za uporabo stvari, torej določen delež tržne najemnine, ki ustreza njegovemu solastniškemu deležu. Povsem nesmiselno in neživljenjsko pa bi bilo glede na stanje v naravi in obstoječo družinsko problematiko zahtevati od tožnika, da se poteguje kvečjemu za souporabo sobe skupaj s sinom.(3)

V luči povedanega je pomembno, kdaj je tožnik tožencu uporabo prepovedal oziroma pravilneje, kdaj je od njega terjal ustrezno plačilo. Sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, čeprav je s tem v zvezi sicer verjelo tožencu, da ga s strani CSD nihče o tem ni obvestil. Takšna zahteva je v vsakem primeru izkazana najkasneje z vložitvijo tožbe.

Pritožbeni očitki so torej utemeljeni, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje (355. čl. ZPP), tekom katerega naj sodišče ugotovi toženčevo obogatitev (njeno višino) na račun tožnikovega prikrajšanja, in obdobje, ko mu ta uporabnina pripada.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj VSL sodba I Cp 1648/2010.

(2) Primerjaj VSL II Cp 3206/2011, VSK sodba I Cp 1523/2005 in druge.

(3) Primerjaj VSL sodba I Cp 43/2012.


Zveza:

OZ člen 190, 198.
SPZ člen 67, 67/5, 100.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5NjYw