VSL sklep I Cp 898/2012

Jedro

Pravni interes sodelovati v tuji pravdi mora biti utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva na pravni položaj stranskega intervenienta. Stranski intervenient torej v tuji pravdi varuje svoj pravni interes, ne pa interes stranke, kateri se je pridružil.

Tožečo stranko, na zahtevo katere je bil pravdni postopek uveden, zaradi narave njenega položaja obveznost pripomoči k hitrejšemu in učinkovitejšemu zaključku postopka bremeni močneje kot toženo stranko. Razumno je pričakovanje, da stranka, ki je zahtevala pravno varstvo, to tudi aktivno uveljavlja s pristopom na narok. Stranka je vnaprej opozorjena na pravne posledice izostanka z naroka. V primeru, da se naroka ni udeležila iz upravičenih razlogov, lahko doseže vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba stranskega intervenienta se zavrže, pritožba tožeče stranke pa zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek po tožbi tožeče stranke zaradi razveze pogodbe in plačila odškodnine, ker je na podlagi četrtega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štelo, da je umaknjena. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne 6.582,37 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožujeta se tožeča stranka in stranski intervenient. Predlagata višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek po tožbi in nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi tretjega odstavka 282. člena ZPP o tožbenem zahtevku odločiti na podlagi stanja spisa. Napačna pa je odločitev sodišča tudi zato, ker na narok za glavno obravnavo ni vabilo stranskega intervenienta, kar je samo ugotovilo v zapisniku ter zapisalo, da bo imel možnost predlagati ponovitev naroka, kjer se je obravnavala nasprotna tožba. Od vsega začetka se je vodil enotni postopek po tožbi in nasprotni tožbi, torej je stranski intervenient nastopal na strani tožeče stranke in tožene stranke po nasprotni tožbi. Stroške postopka je sodišče odmerilo v celoti in ne zgolj polovice priglašenih stroškov tožene stranke, kot navaja v obrazložitvi.

3. Pritožba stranskega intervenienta ni dovoljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

4. V pravdo, ki teče med drugimi, lahko kot stranski intervenient vstopi le tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi zmaga stranka, kateri se pridruži (prvi odstavek 199. člena ZPP). Pravni interes sodelovati v tuji pravdi mora biti utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva na pravni položaj stranskega intervenienta. Stranski intervenient torej v tuji pravdi varuje svoj pravni interes, ne pa interes stranke, kateri se je pridružil. Sodba, s katero bi bilo ugodeno tožeči stranki po tožbi za razveljavitev pogodbe, ki jo je sklenila s tožencem ter za povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanj toženca (stroški, ki nastajajo v zvezi s stanovanjem in stroški organizacije številnih poskusov prevzema stanovanja), ne bi vplivala na pravni položaj stranskega intervenienta – izvajalca del. Stranski intervenient je svojo intervencijo priglasil po vložitvi nasprotne tožbe, v kateri tožena stranka med drugim vtožuje znižanje kupnine zaradi stvarnih napak. Pravni interes je bil v predlogu za stransko intervencijo utemeljevan z dejstvom, da je bil stranski intervenient izvajalec del in bo tožeča stranka zoper njega lahko uveljavljala regresni zahtevek. V tem okviru je bila stranska intervencija tudi dopuščena s sklepom sodišča, sprejetim na naroku 1. 12. 2009 (gl. list. št. 164 spisa). Stranski intervenient tako nima pravnega interesa glede uspeha tožeče stranke v postopku, ki se je vodi po tožbi, in je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko ga glede tožbe ni obravnavalo kot udeleženca postopka. Pritožbeno sodišče (prvi odstavek 346. člena ZPP) pa je glede na obrazloženo njegovo pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa skladno s četrtim odstavkom 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

5. Za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa mora biti v primeru, ko na kakšen poznejši narok ne pride ena stranka, izpolnjen formalni pogoj, da druga stranka sodišču predlaga, naj odloči glede na stanje spisa (peti odstavek 282. člena ZPP). Ob izostanku tožeče stranke ima tako tožena stranka na izbiro, da sodišču predlaga izdajo sodbe na podlagi stanja spisa ali pa soglaša z domnevo umika tožbe po četrtem odstavku 282. člena ZPP. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 11. 2011, je tožena stranka soglašala z domnevo umika tožbe (gl. list. št. 289 spisa), zato ni relevantno ali so bili podani vsebinski pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa (da je bil poprej že opravljen narok, na katerem so se izvajali dokazi in da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno). Določila petega odstavka 282. člena ZPP niso bila kršena.

6. Tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odmero stroškov v izpodbijanem sklepu, niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je, tako kot je zapisalo v izpodbijanem sklepu, toženi stranki priznalo polovico priglašenih stroškov, in sicer le tiste od priglašenih stroškov, za katere je ocenilo, da so bili potrebni (155. člen ZPP). Konkretneje: za prvo pripravljalno vlogo je tožena stranka priglasila 2000 točk, sodišče ji je priznalo 1000 točk; za drugo pripravljalno vlogo je tožena stranka priglasila 1500 točk, sodišče pa ji je priznalo 750 točk, itd. Takšna odmera je, glede na določila 158. in 155. člena ZPP in ker so stroški odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo iz leta 2003 in Zakonom o sodnih taksah (ZST), materialnopravno pravilna.

7. Ob obravnavi pritožbe se je višje sodišče ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali določba četrtega odstavka 282. člena ZPP, na kateri temelji izpodbijana odločitev, predstavlja prekomeren poseg v pravico tožeče stranke do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave RS), ki zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, katero bo v zadevi v razumnem času vsebinsko odločilo. Domneva o umiku tožbe v primeru, ko se tožeča stranka ne udeleži kakšnega poznejšega naroka, pa sodišče ne izda sodbe na podlagi stanja spisa, tožena stranka pa ne nasprotuje domnevi umika tožbe, lahko pomeni omejitev človekove pravice do sodnega varstva. Če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen URS), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), je po ustaljeni ustavno sodni presoji (prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, 25. točka obrazložitve) omejitev človekove pravice dopustna. Cilj, ki ga je skušal doseči zakonodajalec z določbo četrtega odstavka 282. člena ZPP, to je zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter zagotavljanje skrbnega in odgovornega ravnanja strank, je glede na dosedanje presoje Ustavnega sodišča ustavno dopusten za omejitev človekove pravice tožeče stranke iz prvega odstavka 23. člena URS (prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-161/10). Po mnenju višjega sodišča ta ureditev tudi ni v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti. Sankcija domneve umika tožbe v primeru izostanka z naroka, deluje preventivno in povečuje procesno disciplino strank, kar omogoča hitrejši potek in zaključek pravdnih postopkov. Tožečo stranko, na zahtevo katere je bil pravdni postopek uveden, zaradi narave njenega položaja obveznost pripomoči k hitrejšemu in učinkovitejšemu zaključku postopka bremeni močneje kot toženo stranko. Razumno je pričakovanje, da stranka, ki je zahtevala pravno varstvo, to tudi aktivno uveljavlja s pristopom na narok. Stranka je vnaprej opozorjena na pravne posledice izostanka z naroka (sedmi odstavek 282. člena ZPP). V primeru, da se naroka ni udeležila iz upravičenih razlogov, lahko doseže vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP). Ker ne gre za meritorno odločitev in ni učinkov pravnomočno razsojene stvari, sankcija umika tožbe ne prepreči ponovnega odločanja o zahtevku. Sankcija umika tožbe ni tako težka in stroga, kot je bila npr. sankcija izdaje sodbe na podlagi odpovedi iz prvega odstavka 282. člena ZPP, ki ga je Ustavno sodišče RS ravno zaradi teže posledic razveljavilo (odločba U-I-161/10).

8. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene od uradoma upoštevnih, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih procesnih kršitev prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo, zato je višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.12.2012

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 10/2006
• VSL Sodba I Cpg 408/2019
• VSL Sklep I Cpg 763/2019