VSL sklep I Cp 450/2012

Jedro

Tožnikova SMS sporočila je bilo razumeti kot izjavo volje, da tožnik stvari (vseh nepremičnin in tistih premičnin, ki jih ni nameraval odnesti), s katerimi v tistem trenutku ni bil v fizičnem kontaktu, ne želi več uporabljati, da jih torej ne želi več imeti v dejanski oblasti niti v danem trenutku, niti v prihodnje. S takšno izjavo volje, pa je tožnik prostovoljno opustil svojo posest, s čimer je tudi izgubil pravico do posestnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da so ga toženci motili v njegovi mirni posesti stanovanja v pritličju in prvem nadstropju stanovanjske stavbe, dvorišča, garaže in vseh premičnin v teh nepremičninah na naslovu L., na parc. št. 1930/27 k.o. X s tem, ko so 22. 8. 2011 tožnika deložirali iz stanovanja in iz le-tega izselili skoraj vse njegove osebne stvari, pri tem pa so v stanovanju obdržali nekaj tožnikovih premičnin, ki sta jih s prvo toženko pridobila v času trajanja zunajzakonske skupnosti in pri tem zaklenili edina vhodna vrata z drugo ključavnico in mu tega dne odločno in nesporno prepovedali vstop v hišo in na dvorišče. V drugem in tretjem odstavku zavrnjenega tožbenega zahtevka tožnik od sodišča zahteva, da tožencem naloži, da so dolžni tožniku dopustit neoviran vstop in uporabo v prvem delu navedenih nepremičnin in premičnin, ter da jim prepove motenje tožnika pri njegovi uporabi nepremičnin in premičnin pod zagroženo kaznijo 1.200,00 EUR za vsak primer motenja posesti. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v višini 609,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožnik sklep izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter primarno samo odloči ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (drugemu sodniku). Navaja, da je sodišče zgrešeno ugotovilo, da je tožnik soposest sam opustil. Vse tožnikove navedbe so govorile drugače, enako pa bi potrdili tudi predlagani dokazi, ki jih sodišče ni izvedlo. Pritožnik opozarja na določbo 30. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Namera posestnika, da bo nehal izvrševati dejansko oblast nad stvarjo nima nobenega odločilnega pomena. Takšno tolmačenje 30. člena SPZ je nedopustno. Sodišče tudi ni upoštevalo 35. člena SPZ. Tožnik je opisal dotedanji način izvrševanja soposesti in opisal tudi ravnanje tožencev, vse pa je skušal dokazati s predlaganimi pričami, ki jih sodišče ni hotelo zaslišati. Sodišče je predlagane dokaze zavrnilo kljub temu, da je tožnik izrecno navedel, da jih predlaga samo za ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Sodišče je opazno kršilo tudi 14. in 15. točko prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik očita sodišču prve stopnje tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zmotno uporabo materialnega prava pa pritožnik vidi v dejstvu, da sodišče pravni temelj, na katerem je tožnik osnoval svoj zahtevek očitno prehitro prebralo, sicer bi opazilo odvzem soposesti in spremembo v dotedanjem načinu izvrševanja soposesti. Z razlago o volji imeti stvar v soposesti sodišče prihaja v lastna nasprotja. Pritožnik je pri tem izpostavil ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih naj bi ta nasprotja izhajala. Pritožnik izpostavlja stališče, da zgolj volja nikakor ne more zadoščati, marveč mora posestnik posest opustiti. Tožnik posesti v dejanskem smislu ni opustil. Pritožnik na koncu ponovno povzema očitane kršitve ter zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženci predlagajo zavrnitev pritožbe in zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov. Opozarjajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ter zadostnost obrazložitve le-te. Pritožniku očitajo pomanjkljivo konkretiziranje pritožbenih navedb.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem postopku je sporno, ali je tožnik izgubil soposest na nepremičninah (in premičninah), v katere je prihajal in jih uporabljal trikrat tedensko s tem, ko je toženki poslal SMS sporočili, v katerih je navedel, da se morata dogovoriti, kdaj bi prišel po stvari, da se izseli ter v drugem, da je toženko prosil, naj mu zapakira njegove stvari, da jih bo odnesel.

6. Prvi odstavek 30. člena SPZ določa, da se neposredna posest izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. V smislu zakonske dikcije oblast nad stvarjo ne pomeni stalnega, vsakodnevnega fizičnega stika s stvarjo, pač pa možnost posestnika, da posest izvaja, če želi. Že iz povedanega izhaja, da je za presojo ali ima določena oseba posest nad stvarjo, ki je nima v stalni fizični oblasti, odločilna njena volja. Tožnik, ki je izvrševal svojo soposest tako, da se je vračal in uporabljal nepremičnine le občasno, pri tem pa je ob svoji odsotnosti nedvoumno izjavil, da nepremičnine ne želi več uporabljati tako, da je naročil drugi soposestnici – prvi toženki, da nepremičnino izprazni njegovih stvari, je izgubil soposest na stvari, prva toženka pa je s tem postala izključna posestnica (1). V obravnavanem primeru so bile podane takšne okoliščine, da je tožnikova SMS sporočila bilo razumeti kot izjavo volje, da tožnik stvari (vseh nepremičnin in tistih premičnin, ki jih ni nameraval odnesti), s katerimi v tistem trenutku ni bil v fizičnem kontaktu, ne želi več uporabljati, da jih torej ne želi več imeti v dejanski oblasti niti v danem trenutku, niti v prihodnje. S takšno izjavo volje, pa je v konkretnem primeru, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik prostovoljno opustil svojo posest, s čimer je tudi izgubil pravico do posestnega varstva.

7. Ob prostovoljni opustitvi posesti se posestno stanje praviloma spremeni, zato je za odločitev v obravnavani zadevi povsem nepomembno, kako je bilo posestno stanje spremenjeno in je izvajanje dokazov v tej smeri nepotrebno. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pred 16. 8. 2011 soposest, kakršno je zatrjeval, tudi imel, se tudi dodatno dokazovanje že ugotovljenega dejstva izkaže za nepotrebno. Neutemeljeni so tako očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek z zavrnitvijo dokaznih predlogov, s katerimi bi dokazoval ta dejstva.

8. Nasprotij v 10. točki obrazložitve sodbe pritožbeno sodišče ne vidi.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 35. člena SPZ, ki soposestniku prepoveduje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Ker je s poslanimi SMS sporočili tožnik privolil v spremembo posestnega stanja, sprememba le-tega s strani toženke ni bila samovoljna.

10. Pritožbene navedbe so s tem neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče, ki tudi kakšnih pritožbenih razlogov, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti (2), ni ugotovilo, na podlagi druge točke 365. člena v zvezi z 424. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato tudi njegova zahteva za povračilo stroškov pritožbenega postopka ni utemeljena (165. in 154. člen v zvezi z 424. členom ZPP). Ker toženci z odgovorom na pritožbo niso prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, je bil njihov odgovor na pritožbo nepotreben, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi njihovo zahtevo za povračilo stroškov postopka (155. člen v zvezi z 424. členom ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Izguba posesti enega subjekta ponavadi pomeni pridobitev posesti drugega. Medtem ko se posest na premičninskem področju pridobi (in s tem izgubi) praviloma s telesno predajo stvari, se na nepremičninskem področju posest prenaša s t.i. posestnim prenosnim aktom (prim. R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004; str. 151), ki pa je lahko bodisi pogodbeno določilo ali kakšna drugačna izjava volje, da dosedanji posestnik posesti ne želi več izvrševati.

(2) Drugi odstavek 350. člena ZPP določa: „Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava“.

Datum zadnje spremembe:

12.12.2012

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 727/2021
• VSK sklep Cp 144/2009
• VSL Sklep I Cp 1021/2022