<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sklep PRp 47/2012

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2012:PRP.47.2012
Evidenčna številka:VSC0003070
Datum odločbe:07.02.2012
Področje:PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:začasni odvzem vozniškega dovoljenja - vožnja pod vplivom alkohola - utemeljen sum

Jedro

Za ugotovitev obstoja utemeljenega suma storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola v takšni koncentraciji, zaradi katere je obdolžencu potrebno izreči tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, zadostuje z objektivnimi tehničnimi sredstvi ugotovljena stopnja alkoholiziranosti. Presoja zakonitosti uporabe elektronskega alkotesta za ugotavljanje prekrška vožnje pod vplivom alkohola pa je stvar dokaznega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo storilčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 22. 11. 2011 in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec, ki v obsežni pritožbi vztraja na ugovornih trditvah, da izpodbijana odločitev o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja temelji na obdolžilnem predlogu Policijske postaje S. K., ki je oprt na protipravno pridobljene dokaze, saj elektronski alkotest ni merilna naprava in se ga glede na določbe Zakona o meroslovju ne sme uporabljati v postopkih pred upravnimi in pravosodnimi organi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da uporabo elektronskega alkotesta kot indikatorja dovoljuje 107. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), vendar ta člen zgolj določa, da se sme zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, katere naprave in sredstva naj bi to bila, pa zakon ne določa, sicer pa se razume, da morajo biti sredstva in naprave zakonite. Ker se postopek zoper njega še vedno vodi, izpodbijani sklep temelji na domnevi in ne na pravnomočni sodni odločbi, dokler pa ni izdana pravnomočna sodba, obdolženec velja za nedolžnega. Zato je z izdajo izpodbijanega sklepa kršeno načelo domneve nedolžnosti, to pa predstavlja nespoštovanje pravnih predpisov, ki jih je sprejel Državni zbor RS. Sodišče, ki vodi postopek o prekršku, mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonitega sklepa, saj je v nasprotnem primeru kršeno temeljno načelo „in dubio pro reo“, ki ga sodišče mora spoštovati zaradi varstva obdolženca in v primeru, če iz predloženih dejstev obstaja kakšen dvom o dejstvih, pomembnih za odločitev o odgovornosti in višini globe, postopek ustaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o prekrških (ZP-1) v 113.a členu določa, da mora v primeru, če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, prekrškovni organ v petih dneh od ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje ter da je predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja sestavni del obdolžilnega predloga.

Glede na zgoraj povzeto določbo prvega odstavka 113.a člena ZP-1 je pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Utemeljen sum kot dokazni standard ni zamejen na neki začrtani verjetnosti stopnji, temveč zajema okvir, ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 44415/2010–267 z dne 22. 6. 2010). Podan je, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. V primeru kot je obravnavani, ko pooblaščene uradne osebe obdolžencu odredijo preizkus z elektronskim alkotestom in ta po pravilno opravljenem preizkusu pokaže koncentracijo alkohola v organizmu, kot je v skladu 105. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) predpisana za izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, to je nad 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, po mnenju pritožbenega sodišča za ugotovitev obstoja utemeljenega suma storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola v takšnih koncentraciji, zaradi katere je obdolžencu potrebno izreči tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu zadostuje z objektivnimi tehničnimi sredstvi ugotovljena stopnja alkoholiziranosti, zlasti glede na to, da se je preizkušanec z rezultatom strinjal in je zapisnik o preizkusu z elektronskim alkotestom tudi podpisal. Pri tem je potrebno opozoriti na razliko med obstojem utemeljenega suma kot dokaznega standarda za izpolnitev pogojev iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 in sprejemanjem dokazne ocene o tem, ali je obdolžencu dokazana storitev očitanega mu prekrška, kar je predmet postopka o prekršku in ugotavljanja odgovornosti obdolženca za očitani mu prekršek. To pomeni, da z oceno utemeljenosti suma storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni izključena možnost nasprotne ugotovitve glede storitve prekrška v nadaljnjem postopku o prekršku.

Presoja zakonitosti uporabe elektronskih alkotestov za hitro ugotovljanje koncentracije alkohola v organizmu udeleženca v cestnem prometu po mnenju pritožbenega sodišča presega okvire preizkusa utemeljenosti suma storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola v takšni koncentraciji, za katero je predpisan izrek 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Te navedbe obdolženca se namreč nanašajo na ugotavljanje dejstev in predvsem na oceno (zakonitosti) dokazov v postopku o prekršku, ki se zbirajo tekom postopka o prekršku, katerega je namen ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z glavno stvarjo postopka, zato se za obstoj utemeljenega suma zahteva manj strog kriterij glede količine in kakovosti dokazov. Vprašanje zakonitosti načina ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti je po oceni pritožbenega sodišča vprašanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer morajo biti odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo ugotovljena z vso gotovostjo, kar je stvar dokaznega postopka in ocene izvedenih dokazov. Zato kljub obsežnemu utemeljevanju, da elektronski alkotest ni zakonita merilna naprava in da se ga zato ne bi smelo uporabljati v postopkih pred upravnimi in pravosodnimi organi, pritožbeno sodišče šteje, da je glede na dejstva, ki izhajajo iz spisovnega gradiva in obrazložitve izpodbijanega sklepa podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, za katerega je predpisana tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk, s tem pa so tudi izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Glede na predpisane pogoje za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in posledice takšnega ukrepa je povsem logično, da se sklep izda tekom postopka o prekršku in pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je obdolženec spoznan za odgovornega. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je začasni odvzem vozniškega dovoljenja v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti, saj v ničemer ne vpliva na kasnejšo odločitev o obdolženčevi odgovornosti za storjeni prekršek. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi načela in dubio pro reo in načela materialne resnice, na katerega se storilec smiselno sklicuje. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno v postopku za začasen odvzem vozniškega dovoljenja sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev z gotovostjo, temveč zadošča utemeljen sum. Ker pa je izdaja sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja predpisana z zakonom (113. a do 113. e člen ZP-1), so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o sodišče ne spoštuje oz. ne priznava pravne predpise, ki jih je sprejel zakonodajalec.

Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa pravilna in zakonita, razlogi navedeni v obrazložitvi pa primerni, pritožba obdolženca pa je neutemeljena.

Pri tem je potrebno poudariti, da ima preizkušanec po opravljenem preizkusu z elektronskim alkotestom možnost izraziti nestrinjanje z rezultatom, ki ga je pokazal takšen preizkus. Temu nato sledi odreditev preizkusa z etilometrom ali strokovnega pregleda, s katerim se ugotovi natančna stopnja alkohola v organizmu. Če pa se udeleženec cestnega prometa z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest, strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpiše, postopek preizkusa alkoholiziranosti s tem tudi konča, rezultat, ki ga je pokazal elektronski alkotest, pa se šteje za pravilen in resničen ter je podlaga za odločanje o odgovornosti za storjeni prekršek.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).


Zveza:

ZP-1 člen 113, 113a, 113a/1.
ZPrCP člen 105, 105/5, 105/5-4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5NDI4