VSC sodba Cp 642/2011

Jedro

Niso pomembna kakršnakoli vlaganja, pač pa mora potomec s svojim delom, zaslužkom znatneje prispevati k pridobivanju premoženja. Pri tem ni vedno pomembno, da mora potomec ves čas bivati skupaj z zapustnikom.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče pod točko 1 ugotovilo, da je tožnica E. M. solastnica ½ nepremičnin-parcel št. ... in ... vpisanih v vložku št. ... k. o. Z. V točki 2 je ugotovilo, da ½ nepremičnin navedenih v točki 1 ne spada v zapuščino po pokojnem M. V., umrlem 18. 8. 1998. Pod točko 3 in 4 pa je zavrnilo tožbeni zahtevek J. in I. M. na ugotovitev, da sta lastnika nepremičnine v vložku št. ... k. o. Z. do ½ celote in sicer J. M. do 3/8, I. M. pa do 1/8 in da se ta deleža izločita iz zapuščine po pokojnem V. M., in zahtevek na ugotovitev, da naj bi bila oporoka V. M., razglašena v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Žalcu pod opr. št. D 400/98 dne 31. 7. 1998 neveljavna. Tožečima strankama J. in I. M. je naložilo, da povrneta R. M. stroške postopka.

Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbijata v vseh delih J. in I. M. in uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču najprej očitata, da je storilo bistveno napako, ko je v izreku sodbe zavrnilo zahtevek v katerem je nepremičnino označilo zgolj z vložno številko, čeprav sta navedla tudi številko parcel. Gre za bistveno napako, ki jo bo moralo sodišče odpraviti. V delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo njun zahtevek na izločitev dela nepremičnin iz zapuščine pokojnega V. M. in ko je E. M. na podlagi določb ZZZDR priznalo lastninsko pravico na tej nepremičnini, pa sodišču očitata, da bi moralo upoštevati njun delež, najmanj v zgraditvi mansardnega stanovanja. V tem delu bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je zmotno, pomanjkljivo in proti podatkom v spisu zaključilo, da je njun prispevek k nakupu parcele in k gradnji hiše ne predstavlja znatnega deleža. Pri tem se sklicujeta tudi na to, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno ocenilo dokaze. Sodišču očitata tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma naj bi bili nekateri navedeni razlogi nejasni, bistvenega dokaza z izvedencem pa sodišče ni izvedlo in zato menita, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. V okviru takšnih pomanjkljivosti pa je sodišče tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču J. M. očita, da se ni zavzelo do navedb tožnice in njene hčerke, da pritožniku priznavata 1/8 na celotni nepremičnini, med drugim tudi iz naslova vlaganj v mansardo. Po mnenju pritožnikov sodišče prve stopnje o skupni gradnji kot tudi o drugih pomembnih dejstvih ni izvedlo skrbno in natančno dokazno oceno. Pri tem navaja pritožnik navedbe, ki jih je podal v postopku na prvi stopnji. Ponavlja, da je šel v N. zaradi boljšega zaslužka in da je denar ves čas dajal očetu, oče pa je s tem denarjem gradil hišo. Tudi po prihodu iz vojske se je ponovno zaposlil in začel očetu in materi dajati ½ plače in ves prislužen honorar za gradnjo hiše. V obširnih pritožbenih navedbah pri tem navaja dejstva v zvezi z gradnjo hiše in v zvezi s svojim prispevkom. Zato ni pravilna ocena sodišča, da do dogovora o skupni gradnji ni prišlo in da k dogovoru ni mogla pristopiti pritožnica, ker so starši gradnjo zaključili že 1973 leta. Gradnja takrat še ni bila zaključena. Mansardno stanovanje pa sta delala od leta 1976. Oče je vedno govoril, da oporoke ne bo napravil, zato tudi meni, da oporoka ni veljavna. Meni, da je oče napravil oporoko pod vplivom sestre, ker sam ni bil več sposoben treznega razmišljanja. Najbolj ga moti to, ker mu oče glede oporoke ni ničesar omenil. Še vedno je prepričan, da oče v času pisanja oporoke ni bil sposoben, saj je po kapi enkrat govoril tako, drugič pa drugače. Sodišče bi moralo izvedencu, ki je podal mnenje o sposobnosti oporočitelja izrecno naročiti, da ne sme upoštevati izvid dr. K., saj je bil le-ta predložen prepozno. Meni tudi, da mnenje izvedenca temelji na starih podatkih in ne vsebuje strokovne izjave. Tožnik je bil prisiljen predlagati drugega izvedenca psihiatrične stroke, vendar temu dokaznemu predlogu sodišče ni sledilo. Meni, da je strokovno ostalo nepojasnjeno vprašanje o tem, kako je zapustnikova bolezen napredovala v zadnjih treh mesecih pred njegovo smrtjo.

Glede na vse navedeno predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Stroški te pritožbe se naj štejejo kot nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku obravnavalo štiri sklope vprašanj, ki so se pojavila kot sporna v zapuščinskem postopku po pokojnem V. M., ki je umrl 18. 8. 1998. V zapuščinskem postopku, ki je prekinjen in ki teče pred Okrajnim sodiščem v Žalcu pod opr. št. D 400/98, je sodišče razglasilo oporoko, v kateri je zapustnik priznal ženi tudi solastni delež in za dedinjo določil do ¾ premoženja hčerko R. M., ¼ pa J. M. S sklepom z dne 14. 1. 1999 je sodišče zapuščinski postopek prekinilo in napotilo na pravdo J. M. glede veljavnosti te oporoke, J. in I. M. o tem, da v zapuščino ne spada ½ nepremičnin vpisanih v vložku št. ... k. o. Z., E. M. z izločitvenim zahtevkom, da v zapuščino ne spada ½ nepremičnin. To so bila sporna dejstva, o katerih je sodišče prve stopnje odločalo v tem pravdnem postopku. Pritožnika s pritožbo izpodbijata vse odločitve.

O pritožbi zoper zavrnilni del sodbe glede veljavnosti oporoke pokojnega V. M.

V tem delu pritožnik predvsem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, ko je sledilo izvedencu nevropsihatru in zaključilo, da je bil pokojni oporočno sposoben. Izvedencu očita, da je uporabil stare podatke o zdravstvenem stanju in da se je oprl na dokaz, mnenje dr. K., ki je bil predlagan prepozno. Moti ga predvsem dejstvo, da ga oče drugače obravnaval kot sestro in da mu ni povedal, da je sestavil oporoko.

Po določbi 59. člena ZD lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri ocenjevanju oporočne sposobnosti oprlo tako na mnenje izvedenca, medicinsko dokumentacijo in izpovedbo prič, ki so sodelovale pri sestavi oporoke. Vse okoliščine, ki so odločilne za presojo oporočne sposobnosti je v sodbi obširno in temeljito obrazložilo (stran ... in delno ... sodbe). Sodišče je upoštevalo tako zapustnikovo bolezen kot tudi dejstvo, da je umrl 18 dni po sestavi oporoke. Kljub zapletom z zdravstveno dokumentacijo pa je izvedenec našel dovolj objektivnih podatkov glede stanja pokojnega, ki so ga ob sestavi oporoke potrdile tudi priče in odvetnica, ki je oporoko sestavila. Sodišče prve stopnje je pritožniku tudi odgovorilo na njegovo oporekanje priči in mu pojasnilo, da tudi če se V. ni spomnila, da je bilo ob sestavi oporoke prisotna tudi R. M., to še ne pomeni, da ta priča ni verodostojna. Zato pritožnik neutemeljeno v pritožbi očita napačno dokazno oceno.

V pretežnem delu pa pritožnik s pritožbo oporeka mnenju izvedenca, ki mu očita nestrokovnost, da je uporabil stare podatke, da je bil okužen z izvidom zdravnika dr. K. in da ni ugotovil vseh pravno pomembnih dejstev. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da izpovedba priče, sestavljateljice oporoke, ni objektivna. Sodišče prve stopnje ni našlo razlogov o tem, zakaj ne bi verjelo priči- odvetnici, ki je prepričljivo opisala razgovor s pokojnim, še posebno, ker je vedela, da je bil prizadet od kapi. Zato je tudi izvedenec poleg medicinske dokumentacije utemeljeno gradil mnenje tudi na izpovedbah prič. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je mnenje izvedenca prepričljivo in je sodišče lahko na podlagi njena zaključilo stanje pokojnega v času, ko je sestavil oporoke. Sodišče prve stopnje je vse dokaze natančno ocenilo in v sodbi tudi prepričljivo povedalo, zakaj je verjelo izvedencu in pričam. Zgolj dejstvo, da pritožniku oče ni omenil oporoke, pa ne more vplivati na dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Tudi dejstvo, da oče v oporoki ni omenjal skupne gradnje, ne kaže na oporočno nesposobnost, še posebno ob tožnikovi izpovedbi o tem, da oče ni nikoli hotel, da bi se tožnik vpisal kot solastnik te nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj ni sledilo tožnikovemu oporekanju dokaza, izvida dr. K. in povedalo, da je bil ta dokaz predložen pravočasno. Sodišče je obrazložilo tudi, da je izvedencu naročilo, da lahko sam pridobi medicinsko dokumentacijo, torej tudi takšen izvid, s katerim se tožnik ne strinja in meni, da je bil predložen prepozno. Zato kršitev 286. člena ZPP ni podana in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Izvedenec je v mnenju ocenjeval pokojnikovo zdravstveno stanje v času, ko je oporoko sestavil, pri tem pa je seveda uporabil razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, vendar pa ne držijo pritožbene navedbe o tem, da mnenje temelji na starih podatkih in da izvedenec ni upošteval, kako hitro se spreminja psihično stanje takšnih bolnikov. Pritožnik potem, ko je izvedenec podal mnenje, ni predlagal dodatnega zaslišanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz s postavitvijo drugega izvedenca. Pritožnik potem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo ta dokaz, kršitve v skladu z določbo 286 b člena ZPP ni uveljavljal, zato tega dejstva ne more uspešno uveljavljati s pritožbo. Gre kvečjemu za relativno bistveno kršitev, takšno kršitev pa bi pritožnik moral uveljavljati takoj, še preden se je postopek na prvi stopnji zaključil. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe pravilno oprlo na mnenje izvedenca, ki je bilo potrjeno tudi z ostalimi dokazi. Zato pritožba ni utemeljena.

O pritožbi v delu, ko tožnika zatrjujeta pridobitev lastninske pravice in uveljavljata izločitveni zahtevek

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 32. člena ZD in ob prepričljivo ugotovljenem dejanskem stanju utemeljeno zavrnilo zahtevek obeh tožnikov. Da bi lahko tožnika uspela s svojim stvarnopravnim zahtevkom bi morala dokazati, da sta z vlaganjem ustvarila novo stvar in tako na originalen način pridobila lastninsko pravico. Zahtevek po 32. členu ZD je takšen, da se lahko zahteva le izločitev tega premoženja iz zapuščine, ne pa tudi denarne vrednosti, saj takšnega zahtevka, četudi temelji na isti dejanski podlagi ni mogoče obravnavati kot zahtevka iz naslova pravice do izločitve alikvotnega dela zapuščine. Pri zahtevku po 32. členu ZD gre za absolutno pravico. Drugačen pa je zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, ko lahko tožnik zahteva le nadomestilo vrednosti vlaganj v sporno premoženje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene tožnikove izpovedbe ter ocene drugih dokazov, prepričljivo ugotovilo, da je tožnik sicer sodeloval pri raznih delih ob gradnji stanovanjske hiše, nekaj tudi njegova žena, da sta si z ženo tudi v zgornjih prostorih dokončala stanovanje za svojo družino, vendar pa je v obdobju štirih let, ko se je gradila hiša živel doma in delal le eno leto, nekaj mesecev ob začetku gradnje in nekaj mesecev ob koncu. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da takšno delo ne more ustvariti pogojev za izločitveni zahtevek. Res je, da sodna praksa ne zahteva dosledno tudi skupnega življenja, vendar pa je bistveno, da je prispevek k povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja in da ta prispevek pomeni znatno pomoč pri ustvarjanju premoženja in ne le običajne pomoči družinskih članov.

Pritožnik s pritožbo izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje in dokazno oceno ter sodišču le pavšalno očita, da ni izvedlo vseh dokazov in nekatere zmotne ocenilo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem izvedenca gradbene stroke s katerim sta tožnika želela dokazati svoj solastniški delež, saj je zaključilo, da ne obstaja temelj za uveljavljanje zahtevka po 32. členu ZD, niti temelj iz naslova neupravičene pridobitve. Zato ocenitev vrednosti dela ni bila potrebna.

Pritožbeni očitki, da sodišče ni opravilo skrbne ocene o skupni gradnji niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbe prič, ko so povedale kako se je stanovanjska hiša gradila, kot je tudi skrbno ocenilo tožnikovo izpovedbo in izpovedbo njegove sestre, za katero je prav tako ugotovilo, da je na podoben način kot tožnik morala, ko je živela doma, dajati denarni prispevek. Tožnik v pritožbi obširno ponavlja svoje navedbe v postopku na prvi stopnji in na dolgo opisuje svojo delo, vendar mu je sodišče prve stopnje na te navedbe, ko je ocenilo njegovo izpovedbo in izpovedbo prič, odgovorilo. Zato pritožbeno sodišče tega ne bo ponavljalo in se v celoti sklicuje na obrazložitev v sodbi sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, iz nje pa izhaja, da je tožnik res pomagal pri posameznih delih, da si je tudi izdelal bivalne prostore zase in za družino, v katerih je živel z družino, vendar pa to ne zadošča za pridobitev lastninske pravice na originalen način. Tožnik je sam povedal, da mu oče nikoli ni priznaval ustreznega lastninskega deleža, niti na delu, ki si ga je sam izgotovil za bivanje. Ni sporno, da je tožnik pomagal pri gradnji, saj so to potrdile tudi priče, vendar pa za pridobitev lastninske pravice niso relevantna kakršnakoli vlaganja oziroma pomoč, zagotovo pa ne tista, ki so namenjena za osebne potrebe uporabnika hiše. Zato zgolj dejstvo, da je tožnik uredil del, v katerem je živel, ne more pripeljati do nastanka solastnine, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Tako so zaključki sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilni. Tekom tega postopka se je tožnik s svojo sestro dejansko dogovarjal o tem, da bi mu priznala delež na delu, v katerem biva, vendar kasneje do sporazuma ni prišlo, zato sodišče prve stopnje utemeljeno takšnega dejstva ni moglo upoštevati, saj je bilo pravno pomembno le pri sklepanju sporazuma med obema dedičema.

Res je, da sta pritožnika dopolnila svoj zahtevek z navedbo parcel, ki so v tem vložku, vendar pa sodišče, ko je zavrnilo prvotno postavljeni zahtevek le z navedbo vložne številke ni storilo takšne kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve, saj je sodišče ta zahtevek zavrnilo. Pavšalno zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ni našlo in ni res, da se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev prepričljivo obrazložilo, napravilo korektno dokazno oceno in tudi povedalo, zakaj ni izvedlo dokazov z zaslišanjem izvedenca gradbene stroke.

O pritožbi v delu sodbe, s katero je sodišče ugotovila, da je bila nepremičnina skupno premoženje.

Pritožnik pa tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje v delu, ko je ugotovilo, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje zakoncev, to je njegovih staršev. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo določbe predpisa, ki je veljal v času pridobitve lastninske pravice (Temeljnega zakona zakonski zvezi). Tako kot ZZZDR so tudi prejšnja pravila določala, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje. Dejstvo, da je šlo za skupno premoženje je oporočitelj celo priznal v oporoki, sodišče prve stopnje pa je to ugotovilo tudi na podlagi izvedenih dokazov. Gre za pravno domnevno o tem, da se takšno premoženje šteje kot skupno premoženje, le to pa je dolžan izpodbiti tisti, ki zatrjuje nasprotno. Tožnik niti tožnica nista uspela dokazati, da sta sama pridobila lastninsko pravico na tem premoženju, zato tudi nista dokazala, da mati ne bi bila solastnica do ½. Odločitev sodišča prve stopnje v točki 1 in 2 izreka je zato pravilna, pritožba obeh pritožnikov pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu popolno in pravilno ugotovilo vse pravne pomembne okoliščine, svojo odločitev je obrazložilo, pritožbeno sodišče pa absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.12.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3561/2009
• VSL sodba I Cp 1751/2000
• VSL sklep I Cp 1134/2013