<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sklep I Ip 464/2011

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Izvršilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2012:I.IP.464.2011
Evidenčna številka:VSC0003059
Datum odločbe:16.02.2012
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:delni umik predloga za izvršbi - sklep o ustavitvi izvršbe - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba

Jedro

Delni umik je dispozitivno dejanje upnika, za katerega od dolžnika ne potrebuje soglasja. Dolžnikovo pravno sredstvo zoper sklep o dovolitvi izvršbe je ugovor.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s (prvim) izpodbijanim sklepom z dne 19. 7. 2011 sklenilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. I In 2004/00170 z dne 30. 8. 2004, delno ustavi za dne 30. 4. 2009, dne 29. 5. 2009, dne 30. 6. 2009 plačanih po 136,40 EUR ter dne 21. 7. 2009 in 31. 8. 2009 plačanih po 150,35 EUR.

Zoper ta sklep se dolžnica pravočasno pritožuje. Navaja, da je bila S. banka v celoti poplačana tako opr. št. I 97/01063, kar je razvidno iz dopisa ZPIZ in je zato dolžna podati izbris iz zemljiške knjige, ravno tako je bila poplačala tudi za opr. št. In 2004/00170 (sedaj I 2005/00065) v znesku 1.419,80 EUR in v letu 2000 1.600,00 EUR. Dolga pod opr. št. 2004/00170 ne priznava. Gre za plačilo nekritih čekov v letu 1994, ki so bili poplačani v celoti in upnik še enkrat terja plačilo istih nekritih čekov, ki so bili že plačani. S. ji je dolžna vrniti plačilo na podlagi sklepa opr. št. I 2005/00065 oziroma izbris zemljiške knjige pod opr. št. In 2004/00170.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o delni ustavitvi izvršbe po sklepu opr. št. In 2004/00170 z dne 30. 8. 2004 oprlo na delni umik upnika, S. banke, vložen dne 23. 5. 2011 (op. list. št. 476 spisa) ter nato skladno z določbo člena 43/II Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da v primeru umika sodišče ustavi postopek, za v delnem umiku opredeljene zneske plačil ustavilo dovoljeno izvršbo.

Po določbi prvega odstavka 43. člena ZIZ lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo. Tudi delni umik izvršbe je torej dispozitivno procesno dejanje upnika, za katerega ta od dolžnika ne potrebuje soglasja, sodišče pa je v primeru delnega umika po že navedeni določbi drugega odstavka 43. člena ZIZ za umaknjeni del ustavi izvršilni postopek in ob tem tudi ne odloča o preostanku terjatve. Zato je sodišče ravnalo prav, ko je izvršbo na podlagi delnega umika upnika delno ustavilo. Ob obrazloženem tako odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu dolžnica s pritožbenimi navedbami, da je upnik S. banka že v celoti poplačan, pritožbeno ne more uspešno izpodbiti. Pravno sredstvo dolžnika, s katerim je mogoče izpodbijati sklep o dovolitvi izvršbe, je namreč ob zakonsko določenih pogojih ugovor.

Ker pritožbeno sodišče v pritožbenem preizkusu pritožbeno izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II v zvezi s členom 366/I ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ), je ob obrazloženem pritožbo dolžnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365, točka 2 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

Sodišče prve stopnje je v predmetni izvršilni zadevi pod opr. št. In 31/1994 istega dne izdalo tudi (drug) sklep, da se pritožbi dolžnice z dne 14. 12. 2010 in 28. 2. 2011 zavržeta.

Ta sklep dolžnica izpodbija s pritožbo, v kateri navaja, da se pritožuje zoper sklep z dne 19. 7. 2011, ki ga je prejela 17. 8. 2011, glede cenitev nepremičnine. Navaja, da podaja pritožbo zoper omenjeni sklep. S cenitvijo, ki jo je opravil cenilec K. po nalogu okrajnega sodišča se ne strinja in cenitev, opravljeno dne 30. 9. 2001 zavrača kot neverodostojno, cenilec si je ogledal samo pritličje in mansardno stanovanje, ni pa ocenil srednje etaže, ki ima največ kvadratnih metrov. Trdi, da je nepremičnina premalo ocenjena, ko je izvedenec prišel cenit, je istočasno tekel postopek z dolžničino hčerko, da si pridobi lastništvo nad mansardnim stanovanjem. V tem času je bila stanovanjska površina enaka kot je še danes, samo z majhno spremembo prostorov, ni pa upoštevana dodatna gradnja, ki je bila opravljena kasneje, kot je nadstrešek za tri avtomobile. Ne strinja se z možnostjo, na katero jo je opozorilo sodišče v smislu določbe četrtega odstavka 178. člena ZIZ glede ponovne ocenitve nepremičnine, ker meni, da mora cenilec svoje delo korektno opraviti, za kar je dobil tudi plačilo, zato iz tega razloga ni pripravljena sama iskati novega cenilca, da bi dokazovala, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje precej spremenila. Želi, da se realno oceni cenitev, ki je bila že opravljena, vendar pomanjkljivo, saj ni upoštevane vrednosti srednje etaže, ki je največja. Tako bi bila v slučaju, da pride do prodaje nepremičnine, dolžnica lahko finančno oškodovana. Navaja še, da s tem izpodbija trditve, ki so navedene v obrazložitvi omenjenega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno izpodbijani sklep je sklep o zavrženju dolžničinih pritožb z dne 14. 12. 2010 in 28. 2. 2011. Pritožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katero je oprta pritožbeno izpodbijana odločitev, in sicer, da z vlogama (op. ki sta enake vsebine) z dne 14. 12. 2010 in 28. 2. 2011 dolžnica izpodbija sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Ip 976/2010 z dne 4. 11. 2010, ki ga je prejela 26. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno pojasnilo, da pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča v izvršilnem postopku ni dopustna. Odločba o pritožbi je po določbi sedmega odstavka 9. člena ZIZ pravnomočna. Zato je pritožbi dolžnice sodišče prve stopnje kot nedovoljeni pravilno zavrglo (člen 343/I in IV v zvezi s členom 366/I ZPP, oboje v zvezi s členom 15 ZIZ).

Pritožnica v pritožbi deloma smiselno ponavlja in izraža nestrinjanje s cenitvijo nepremičnin po izvedencu K., kot ga je podala že v vlogah z dne 14. 12. 2010 in 28. 2. 2011 in nasprotuje tudi pouku v smislu člena 178/IV ZIZ, ki ga je sodišče prve stopnje zapisalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Te navedbe pritožbe pa za pritožbeni preizkus pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju pritožb dolžnice kot nedovoljenih niso pravno odločilne, saj je predmet tokratnega pritožbenega preizkusa le sklep o zavrženju dveh dolžničinih vlog z dne 14. 12. 2010 in 28. 2. 2011, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot pritožbi zoper sklep višjega sodišča. Zato z njimi ob obrazloženem ne more uspešno izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje.

Ker pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi tokrat ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti o uradni dolžnosti, je pritožbo dolžnice tudi zoper ta sklep zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (člen 365, točka 2 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).


Zveza:

ZIZ člen 43, 43/1, 43/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5NDE3