VSC sodba Cp 645/2011

Jedro

Odmera višine nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 29.316,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka), v presežku, tj. za še zahtevanih 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 1.984,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka s pravočasno pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških (2. in 3. točko izreka) in v njej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njej navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj prisojena odškodnina glede na izdelano izvedensko mnenje izvedenca kirurga ne predstavlja pravične denarne odškodnine za škodo, ki jo je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela tožeča stranka. Obravnavani primer primerja s sodbo Vrhovnega sodišča RS, evid. št. VS000876, s katero je bila oškodovanki za manjši obseg škode prisojena odškodnina v višini 30 povprečnih plač v RS. Izvedenec kirurg je v obravnavanem primeru potrdil skoraj vse tožnikove navedbe glede zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker pa je tožnik kmet, leva roka pa je pri njem vodilna, je v subjektivnem smislu poškodba nanj dosti intenzivneje vplivala, zato bi mu morala biti prisojena višja odškodnina. Nadalje primerja obravnavani primer s sodbo Vrhovnega sodišča RS, evid. št. VS000841, na podlagi katere je oškodovanec ob prav tako manjšem obsegu škode prejel odškodnino v višini 31 povprečnih plač v RS. Tudi v slednjem primeru oškodovanec ni bil nikoli operiran, čas zdravljenja pa je bil bistveno krajši od tožnikovega v obravnavanem primeru. Nadalje navaja, da je v podobnem primeru, kot je obravnavani (kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, evid. št. VS001642), oškodovanec za podoben obseg škode (bil je dvakrat operiran, njegovo zdravljenje je trajalo približno enako dolgo, sicer pa je bil gasilec, kar lahko primerjamo z delom kmeta, ki ga v obravnavanem primeru opravlja tožnik) prejel odškodnino v višini 40 povprečnih plač v RS. Zato bi ob ugotovljenem obsegu škode moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi odškodnino najmanj v višini 40 povprečnih plač v RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi za nadaljnjih 20.500,00 EUR s pripadki, posledično pa spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških, ter priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka s pravočasno pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v prisodilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških (1. in 3. točko izreka) in v njej uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. V njej najprej navaja, da je po tožbenih trditvah voznica traktorja pri obračanju s prednjim kolesom traktorja zadela v lestev, na kateri je takrat stal tožnik, enako je dogodek opisan v prijavi škodnega dogodka s skico, namreč da je voznica traktorja v lestev zadela s sprednjim desnim kolesom. Nadalje pa navaja, da je voznica traktorja ob ogledu kraja škodnega dogodka delavcu tožene stranke povedala drugače, in sicer da je v lestev zadela z zadnjim kolesom prikolice, ki je bila pripeta na traktor, tako je narisala tudi skico. Zato so po mnenju tožene stranke navedbe voznice traktorja na naroku, da jo je delavec tožene stranke zmedel, neprepričljive in malo verjetne ter neskladne z navedbami tožnika. Tožnik je namreč izpovedal, da je z lestve želel sestopiti zaradi tega, da pred hišo odpne prikolico s traktorja, medtem ko je voznica traktorja izpovedala, da je tožnik z lestve sestopal zato, da bi ji pomagal odpeti in pripeti prikolico pri skednju. Nadalje je priča B. H. izpovedala, da se prikolica pred hišo nikdar ni odpenjala (izjava te priče je tudi sicer neskladna z njeno pisno izjavo, ki jo je podala pred pravdo, saj je v njej zapisala, da je tožnik pred hišo želel pripeti prikolico), priča Z. T. pa je izpovedala, da se je prikolica odpenjala pri hiši. Takšne nelogične in v bistvenih podrobnostih neskladne izjave, ob dejstvu, da je voznica traktorja izpovedala tudi, da zaradi ozkega dovoza ne zna voziti traktorja s prikolico vzvratno in ob dejstvu, da so vse priče tožnikovi najbližji sorodniki, ki so zainteresirani za izid pravde v njegovo korist, ne potrjujejo načina nastanka škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval tožnik. Tožena stranka nadalje v pritožbi poudarja, da tudi v zdravstveni dokumentaciji ni omenjen trk traktorja v lestev, s katere je padel tožnik. Tožena stranka meni, da je z neskladnimi izjavami prič dokazala dvom v obstoj škodnega dogodka, medtem ko tožeča stranka ni dokazala nastanka škodnega dogodka na zatrjevani način, zato temelj odškodninske obveznosti ni podan. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Navaja, da tožnik ni izpovedal, da kakršnega koli dela na kmetiji ne more več opravljati, kar pomeni, da ga še vedno opravlja, vendar z nekoliko večjimi napori. Prav tako tožnik ni izpovedal, da zaradi omejitev duševno trpi, zaradi česar je po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka. Tudi višina odškodnine iz naslova telesnih bolečin ni v skladu s sodno prakso, saj iz podobnih primerov (navaja odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 62/2009 in II Ips 668/2007 ter odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2632/2010) izhaja, da je bila oškodovancem prisojena odškodnina v višini 19, 27 oz. 13,5 povprečnih plač v RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi v prisodilnem delu, posledično pa spremeni odločitev o pravdnih stroških ter priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s temeljem odškodninske obveznosti, dokazna ocena, kot jo v pritožbi ponuja tožena stranka, ko izpostavlja posamezne dele izpovedi tožnika in zaslišanih prič, pa je neprepričljiva. Ob dejstvu, da so vse zaslišane priče, kljub temu, da gre za tožnikove sorodnike, o bistvenih okoliščinah obravnavanega škodnega dogodka (kraju, času in mehanizmu nastanka nezgode) prepričljivo izpovedale skladno s tožnikom, te okoliščine pa se ujemajo tudi s pisnimi izjavami prič (priloge ..., B ... in A ...) in vsebino prijave škodnega dogodka (priloga ... ), je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ko je štelo, da je tožnik dokazal zatrjevani način nastanka škodnega dogodka in odgovornost tožene stranke, v skladu z določbo 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Razlike med nebistvenimi dejanskimi okoliščinami izpovedi tožnika in zaslišanih prič ter pisnimi izjavami prič, ki jih v pritožbi poudarja tožena stranka (glede tega, ali naj bi se prikolica pred hišo, kjer je prišlo do obravnavane nezgode, pripenjala ali odpenjala), upoštevaje predvsem, da so izpovedi sicer med seboj življenjsko in logično povezane, ob navedenem niso odločilnega pomena. Tožena stranka nenazadnje tudi sama v pritožbi navaja, da so tožbena zatrjevanja skladna z navedbami in skico v prijavi škodnega dogodka, ob tem pa neutemeljeno izpostavlja skico, ki jo je voznica traktorja narisala ob ogledu kraja škodnega dogodka s strani delavca tožene stranke (priloga B...), saj sodišče prve stopnje (upoštevaje 8. člen ZPP) tej skici pravilno ni pripisalo bistvenega pomena, ker je priča - voznica traktorja ob zaslišanju prepričljivo pojasnila, da je skico, zaradi zmedenosti, narisala narobe. Tudi sicer pa gre zgolj za enega izmed dokazov, medtem ko dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na presoji vsakega in vseh v postopku izvedenih dokazov ter uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je ob navedenem pravilno sledilo izpovedi tožnika, ki je bila podprta z izpovedmi v postopku zaslišanih prič, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je življenjska, logična in prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema.

Pritožbena navedba tožene stranke, da v zdravstveni dokumentaciji ni omenjen trk traktorja v lestev, s katere je padel tožnik, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ob tem ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa to dejstvo ob izvedenem dokaznem postopku ne predstavlja odločilnega dejstva, od katerega bi bila odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke, kot skuša to v pritožbi neutemeljeno prikazati tožena stranka.

Materialnopravno podlago za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru predstavljajo določbe 179. in 182. člena OZ. Sodišče na podlagi teh določb oškodovancu prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče na zahtevo oškodovanca prisodi tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v prihodnosti.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje intenzivnosti in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odmero nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, medtem ko ugotovljenemu obsegu škodnih posledic ne nasprotuje. Tudi tožena stranka nasprotuje zgolj višini odmerjene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožeča in tožena stranka neutemeljeno nasprotujeta s strani sodišča prve stopnje odmerjeni odškodnini za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik je kot posledici škodnega dogodka z dne 16. 7. 2008 (ko je padel z lestve z višine približno 3 m) utrpel večkratni sklepni prelom končnega dela koželjnice in odlom končnega dela leve podlahtnice v predelu zapestja, kar je po mnenju izvedenca kirurga huda telesna poškodba, zaradi katere je tožnik hude telesne bolečine trpel 10 dni, srednje hude 3 mesece, lažje do (relativno pogosto) srednje hude 3 mesece, v bodoče pa bo ves čas trpel lažje do srednje hude telesne bolečine ob obremenitvah in spremembah vremena. Zdravljenje je pri tožniku trajalo skoraj 6 mesecev, neugodnosti, ki jih je tožnik prestajal v času zdravljenja, pa (med drugim, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe na straneh ... in ...) obsegajo: imobilizacijo z doramensko mavčevo longeto, 9 dnevno hospitalizacijo, 3 operacije v lokalni oz. splošni anesteziji, stabilizacijo sklepa z zunanjim fiksaterjem (45 dni), številne preglede pri specialistu kirurgu (10 x) in pri osebnem zdravniku (13 x), 12 krat rentgensko slikanje, EMG preiskavo in 50 fizioterapij. Ob tako ugotovljenih (in neizpodbijanih) dejanskih okoliščinah pritožbeno sodišče zaključuje, da je ocena sodišča prve stopnje, ko je odškodnino iz tega naslova odmerilo na 12.000,00 EUR, v presežku pa zahtevek v tem delu zavrnilo kot pretiran, materialnopravno pravilna in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena in 182. člena OZ. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno in pravilno ovrednotilo vse prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je oz. jih še bo kot posledico obravnavanega škodnega dogodka trpel tožnik, in ob tem pravilno upoštevalo čas zdravljenja, številne nevšečnosti med zdravljenjem, bolečinsko obdobje, stopnjo intenzivnosti bolečin, starost tožnika ter tudi dejstvo, da je leva roka pri tožniku vodilna, s tem pa je pravilno upoštevalo načelo individualizacije odškodnine ter tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj je odmerjena odškodnina iz tega naslova ustrezno umeščena med podobne primere iz sodne prakse.

Tožeča stranka se nadalje prav tako neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožena stranka pa neutemeljeno predlaga znižanje odškodnine za to obliko škode. Ob tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni izpovedal, da kakršnegakoli dela na kmetiji ne more več opravljati in da ni izpovedal, da zaradi omejitev duševno trpi, saj te trditve, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi, s strani tožene stranke niti niso bile konkretno prerekane, neprerekanih dejstev pa v postopku ni potrebno dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je odškodnino za to obliko škode odmerilo na 15.000,00 EUR, v presežku pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen. Neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s to obliko škode so naslednje: po oceni izvedenca kirurga pri tožniku obstaja izrazito omejena gibljivost levega zapestja (kar po tabeli invalidnosti tožene stranke predstavlja omejeno gibljivost zapestnega sklepa srednje stopnje), nastopila pa je tudi utesnitvena nevropatija živca v zapestju, ki se izraža v mravljinčenju in nemoči pravega prijema, funkcionalna prizadetost levice, ki je pri tožniku vodilna (zaradi česar so težave še izrazitejše), pa se bo kazala v tem, da tistih del, kjer je potrebna dobra groba moč in spretnost levice, in del, pri katerih so potrebni ponavljajoči se gibi v zapestju in fini prijem s prsti levice, ne bo mogel več opravljati. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da upoštevaje obremenitve, ki jih ima tožnik kot kmet, posledice poškodbe leve roke predstavljajo trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, funkcionalne omejitve pa tožniku pomenijo veliko oviro, zaradi katere na posestvu ne more delati tako kot prej, kar mu zmanjšuje kvaliteto življenja. Po oceni pritožbenega sodišča je ob upoštevanju opisanega dejanskega obsega škode sodišče prve stopnje tudi za to obliko škode odmerilo pravično in primerno odškodnino upoštevaje kriterije iz 179. in 182. člena OZ, saj je upoštevalo tako stopnjo intenzivnosti kot tudi trajanje duševnih bolečin glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožniku, ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Primeri iz sodne prakse, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka (s poudarjanjem višine odškodnine kot celote v številu povprečnih neto plač v RS), pa niso povsem primerljivi z obravnavanim primerom, saj je bila ob ostalih oblikah nepremoženjske škode v nekaterih od teh primerov odmerjena tudi odškodnina iz naslova skaženosti, ki v obravnavanem primeru ni bila vtoževana, tudi sicer pa gre med ponujenimi primeri iz sodne prakse za razlike v trajanju in stopnjah telesnih bolečin ter tudi razlike v obsegu zmanjšane življenjske aktivnosti (v zadevi Vrhovnega sodišča RS, evid. št. VS000876 gre npr. za daljše bolečinsko obdobje in bistveno več fizioterapij, ob čemer je zdravljenje trajalo eno leto, oškodovanki pa je prav tako ostala omejena gibljivost desnega zapestja, poleg posledičnega znatnega poslabšanja že obstoječega sindroma zapestnega prehoda na desni strani; v zadevi Vrhovnega sodišča RS, evid. št. VS000841 gre sicer za manjši obseg posledic iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, vendar pa je bilo, za razliko od obravnavanega primera, pri oškodovancu ugotovljeno 20% zmanjšanje življenjske aktivnosti z vidno deformacijo desnega zapestja in precejšnjo omejenostjo gibljivosti, ob čemer oškodovanec težjih naporov z desnico, ki je pri njemu vodilna roka, ne more trpeti; v zadevi Vrhovnega sodišča RS, evid. št. VS001642 pa gre za nekoliko večji obseg poškodb, mlajšega oškodovanca, daljše bolečinsko obdobje, trajne anatomske posledice, funkcionalno omejeno gibljivost v levem komolcu, levi podlahti in levem zapestju ter 20% oslabljeno mišično moč levice).

Tudi primeri iz sodne prakse, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, niso primerljivi z obravnavanim primerom (v odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 62/2009 je oškodovanka utrpela lažjo poškodbo, šlo je za bistveno krajše bolečinsko obdobje, manj neugodnosti med zdravljenjem, krajši čas zdravljenja in nekoliko manjši obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti; v odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 668/2007 gre za prav tako za krajše bolečinsko obdobje z manj neugodnostmi med zdravljenjem; v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2632/2010 pa gre za nekoliko krajši čas zdravljenja, kljub temu, da je bolečinsko obdobje primerljivo z obravnavanim primerom, pa so pri oškodovancu bodoče telesne bolečine nižje stopnje, prav tako pa je bilo prisotnih manj neugodnosti med zdravljenjem, oškodovanec pa je za razliko od obravnavanega primera zgolj občasno oviran pri svojem delu avtomehanika).

Ob navedenem se pritožbi tožeče in tožene stranke izkažeta za neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in v

celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob tem ni zasledilo niti kakšnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata kriti vsaka svoje stroške, ki so jima z vložitvijo pritožb nastali (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.12.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3331/2011
• VSL sodba II Cp 1401/2009
• VSL sodba II Cp 1268/2012