VSL sklep I Cp 784/2010

Jedro

Nujno pot je mogoče ustanoviti le za redno izkoriščanje nepremičnine, ne pa za bodoče izredne potrebe, še posebej, ko ni gotovo, kdaj (če sploh) bodo te nastopile.

Ni treba, da je nujna pot najkrajša povezava z javno cesto, biti pa mora najsmotrnejša. Za presojo o tem ne zadošča zgolj primerjava stroškov za izdelavo poti po različnih variantah, ampak je treba oceniti, kakšna korist bo z ustanovitvijo nujne poti nastala za gospodujočo nepremičnino in kakšno škodo bo s tem utrpela služeča nepremičnina, vključno z njeno morebitno okrnjeno funkcionalnostjo in zmanjšano tržno vrednostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za potrebe gospodujoče nepremičnine (parc. št. 121/4, k.o. T.), ki je v solasti predlagateljic, ustanovilo 3 m široko nujno pot, ki poteka od javne poti po služečih nepremičninah (parc. št. 127/1, parc. št. 140, parc. št. 127/2 in parc. št. 121/2, vse k.o. T., ki so v lasti nasprotnih udeležencev, tako kot je pot narisal izvedenec geodetske stroke B. D. v skici z dne 19.6.2009. Nujna pot po odločitvi sodišča obsega pravico hoje in vožnje s kolesi, z motornimi kolesi, z osebnimi avtomobili, z dostavnimi vozili za potrebe redne rabe gospodujoče nepremičnine, v času gradnje in popravil pa tudi pravico vožnje težjih vozil za navedene izredne potrebe. Predlagateljicama je naložilo, da morata nasprotnim udeležencem plačati denarno nadomestilo, in sicer prvim štirim vsakemu po 525,00 EUR, petemu 87,05 EUR, šestemu in sedmi nasprotni udeleženki pa po 375,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih trpita predlagateljici sami, s tem da morata povrniti priglašene stroške odvetnice nasprotnih udeležencev v znesku 216,30 EUR z obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila prva dva nasprotna udeleženca, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Menita, da je sodišče prve stopnje s preširoko razlago 88. člena Stvarnopravnega zakonika zmotno uporabilo materialno pravo. Nujno pot je ustanovilo ne samo za vožnjo z motornimi kolesi ter osebnimi in dostavnimi avtomobili, ampak tudi za vožnjo težjih vozil v času gradnje in popravila zgrajenih stavb. V sklepu je gospodujoča nepremičnina, ki je v naravi travnik, kar trikrat zapisana v množinski obliki. Očitno je sodišče imelo v mislih s strani predlagateljic načrtovano delitev parcele na več stavbnih parcel ter njeno prodajo in pozidavo, kar vse bistveno presega pojem redne rabe nepremičnine. Del parcele št. 140, ki je v solasti pritožnikov, bo tako spremenjen v površino s funkcijo, enako javni cesti. Prej ali slej se bo na traso poti priključil še lastnik parc. št. 121/5, s čimer bo nujna pot postala v praksi javno dobro. Zaradi prometa, ki bo potekal v razdalji le 9 m od hiše prvega nasprotnega udeleženca, bo njegova družina živela v okrnjenem okolju. Predlagateljicama pa bo s takšno ureditvijo dostopa do njune nepremičnine, ki je po občinskem prostorskem aktu namenjena za gradnjo družinskih stanovanjskih hiš, pri njeni prodaji uspelo doseči kupnino, ki bo deset do dvajsetkrat višja od cene kmetijskega zemljišča. Ob tem je nekorektna pripomba sodišča, da bodo hrup in drugi vplivi zaradi voženj po nujni poti manjši, kot so sedanji z regionalne ceste Ljubljana - Kočevje. Pritožnika se posebej sklicujeta na načela vestnosti in poštenja, enakovrednosti dajatev, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode. Kadar si lastnik prizadeva, da bi dosegel višjo ceno svoje nepremičnine na račun obremenitve sosednje nepremičnine, gre za odmik od opisanih načel. Sicer pa za odklonilno stališče sodišča do ponujene druge variante poti ni utemeljenih razlogov. Ta pot v naravi predstavlja asfaltirano cesto, zgrajeno za vožnjo z vsemi vozili. Čeprav ni v javni lasti, to njene namembnosti ne spreminja; po pogodbi je celo vzdrževana, predvsem plužena s proračunskim denarjem. Pomislek o daljši poti je ob prevladujoči uporabi motornih vozil odveč. Enako velja za brežino, ki ob razpoložljivi mehanizaciji ne predstavlja večje ovire za ureditev dostopa. Izpodbijani sklep posredno podpira pasivnost organov lokalne skupnosti in nesmotrno rabo zemljišč. Nujna pot se ustanovi v primeru, ko je določena nepremičnina brez urejenega dostopa po javni ali služnostni poti, ne pa takrat, ko lokalna skupnost kompleks zemljišč razglasi za poselitveno območje in posledično spremeni namembnost zemljišč; v takem primeru mora sprejeti ustrezen zazidalni načrt in v njem določiti objekte javne infrastrukture, vključno s cestami. Sodišče ni pristojno za urejanje komunalnih zadev. Sicer pa se lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji le v javno korist, te pa v obravnavanem primeru ni. Poleg tega je sodišče prve stopnje kršilo tudi pravila postopka, ko je zavrnilo predlog za imenovanje izvedenca s področja komunalnega urejanja zemljišč ali s področja nizkih gradenj. Namesto tega je kar samo odgovorilo na vprašanja, ki so izrazito strokovne narave. Priporočilo izvedenca gradbene stroke o smiselnosti izdelave prostorskega načrta za celotno območje je prezrlo, prav tako mnenje izvedenca geodeta o ustreznejši varianti nujne poti po parc. št. 121/3, hkrati pa ugotovilo, da bi bilo v tem primeru treba zgraditi oporni zid in da je dostop z daljše trase poti zaradi višinske razlike nemogoč. Napačen je zapis v sklepu o dosedanji uporabi poti v širini 4 m, sploh ker je njena površina zatravljena; posledično je napačna teza sodišča o dejanski razširitvi že obstoječe poti. Glede na ugovor nasprotnih udeležencev bi moralo v postopek pritegniti lastnika parc. št. 121/3 oz. zavrniti predlog, če predlagateljici temu ne bi sledili.

3. Predlagateljici na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, so dovolj jasni in razumljivi, da je bilo izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Tudi bistvena vsebina izvedenih dokazov je v obrazložitvi sklepa pravilno povzeta. Pomanjkljivosti v dokazni oceni sodišča prve stopnje, na katere opozarja pritožba, pa ne pomenijo procesne napake, ampak kažejo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08) torej nista podani. Pač pa pritožnika utemeljeno izpostavljata, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem za nizke gradnje oz. za komunalno urejanje zemljišč. S tem je namreč zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka navedenega člena. Strankina pravica do izvedbe dokaza resda ni absolutna, kar pomeni, da sodišče ni dolžno ugoditi vsem dokaznim predlogom. Tako lahko zavrne dokaz, če je prepozen, nedovoljen, neprimeren ali nepotreben, vendar mora takšno svojo odločitev vselej obrazložiti, ker v nasprotnem primeru krši strankino pravico do obravnavanja v postopku.

6. Tudi dejanski in pravni zaključki izpodbijanega sklepa so vsaj preuranjeni, če že ne zmotni. Predlagateljicama ob dejstvu, da njuno zemljišče nima urejene povezave z javno cesto, ni mogoče odrekati pravice do nujne poti. Ta pravica pa je po 88. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Uradni list RS, št. 87/02) vezana na redno rabo gospodujoče nepremičnine. Čeprav je zemljišče parc. št. 121/4, k.o. T. po občinskih prostorskih načrtih namenjeno za stanovanjsko gradnjo, je zaenkrat v naravi še njiva. Predlagateljici tam ne nameravata graditi, ampak želita zemljišče prodati. Vprašljivo je torej, ali mora nujna pot v obravnavanem primeru poleg pravice hoje in vožnje s kolesi, z motornimi kolesi in z osebnimi avtomobili res obsegati pravico vožnje z dostavnimi vozili in celo pravico vožnje težjih vozil za potrebe gradnje in popravil na gospodujoči nepremičnini. Nujno pot je namreč mogoče ustanoviti le za redno izkoriščanje nepremičnine, ne pa za neke bodoče izredne potrebe, še posebej, ker ni gotovo, kdaj, če sploh, bodo te nastopile. Ob tem se pokaže kot premalo pretehtan zaključek sodišča prve stopnje, da z ustanovljeno nujno potjo ne bo onemogočena ali znatno ovirana uporaba nepremičnine pritožnikov. Sporna trasa poti, ki poteka po njunem zemljišču, je zdaj zatravljena in se uporablja le nekajkrat letno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bodo hrup in drugi vplivi zaradi voženj manjši kot na regionalni cesti Ljubljana - Kočevje, ki poteka mimo zemljišča prvega nasprotnega udeleženca z vzhodne strani, je brez opore v izvedenih dokazih in zato povsem arbitrarna. Dejstvo, da nujna pot ne bo onemogočala ali ovirala uporabe služeče nepremičnine, kar je po 1. odstavku 89. člena SPZ pogoj za njeno ustanovitev, morata dokazati predlagateljici. Neupravičen je zato očitek sodišča prve stopnje prvemu nasprotnemu udeležencu, da ni predložil nobenih listin, iz katerih bi bilo razvidno, da bo širil svoj stanovanjski objekt proti zahodu; to še posebej, ker niti predlagateljici nista dokazali, da že imata resnega kupca, ki namerava na njunem zemljišču graditi.

7. Predvsem pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo dovolj tehtnih in prepričljivih razlogov za zavrnitev drugih dveh variant nujne poti. Ni treba, da je nujna pot ravno najkrajša povezava z javno cesto, biti pa mora najsmotrnejša. Za presojo o tem ne zadošča zgolj primerjava stroškov za izdelavo poti po različnih variantah, ampak je treba oceniti, kakšna korist bo z ustanovitvijo nujne poti nastala za gospodujočo nepremičnino in kakšno škodo bo s tem utrpela služeča nepremičnina, vključno z njeno morebitno okrnjeno funkcionalnostjo in zmanjšano tržno vrednostjo. Izpodbijani sklep na ta vprašanja ne daje celovitih odgovorov. Malo verjetno je, da povečana gostota prometa po sporni poti ne bo povzročila večjega hrupa in drugih ovir za uporabo nepremičnine pritožnikov, posebej glede na bližino stanovanjske hiše prvega nasprotnega udeleženca. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporna pot predstavlja najmanjši možen poseg v njuno lastnino, ni sprejemljiva, saj ji nasprotuje mnenje izvedenca geodeta. Ta je prav zaradi bližine stanovanjske hiše nakazal možnost, da bi trasa nujne poti deloma potekala po sosednjem zemljišču s parc. št. 121/3. Sodišče prve stopnje je to možnost v izpodbijanem sklepu sicer zavrnilo, češ da je po mnenju izvedenca gradbene stroke optimalnejša trasa nujne poti, ki sta jo predlagali predlagateljici. Spregledalo pa je, da izvedenec tega svojega stališča na zaslišanju ni ustrezno argumentiral. Poleg tega je kar samo, čeprav za to nima ustreznega strokovnega znanja, v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je treba k stroškom za izdelavo poti po trasi, ki jo je predlagal izvedenec geodet, prišteti še stroške zaradi izdelave opornega zidu, ne da bi za takšen zaključek imelo oporo v podatkih spisa. Enako velja za ugotovitev, da bi z izdelavo poti po trasi, za katero se zavzemata pritožnika, nastali nesorazmerni stroški. Tudi te ugotovitve namreč ne podpira noben izračun ali drug ustrezen dokaz. Za povrh se ni opredelilo do njune trditve, da se ta pot, čeprav poteka po zemljiščih, ki so v zasebni lasti, dejansko uporablja kot javna pot.

8. Po vsem navedenem je vprašljivo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri ustanovitvi nujne poti v celoti sledilo predlogu predlagateljic. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ter zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki bo lahko smotrneje odpravilo naštete pomanjkljivosti v doslej ugotovljenem dejanskem stanju. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje z imenovanima izvedencema ali tudi s pomočjo predlaganega novega izvedenca odgovori na nakazana vprašanja in nato ponovno odloči o predlogu.

9. Določbe ZPP, ki so navedene v tem sklepu, so bile pri odločanju o pritožbi uporabljene na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Uradni list RS, št. 87/02 do 77/08).

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 301/2016
• VSL sklep I Cp 2199/2011
• VSL sklep I Cp 1492/2010