VSL sodba I Cp 3769/2011

Jedro

Povsem normalna in s tem predvidljiva posledica ravnanja psa brez ustreznega varstva in nadzorstva v mestu (njenem centru) je, da lahko nastane škoda bodisi v prometu, škoda kot posledica dejstva, da se ljudje psa ustrašijo, pa tudi škoda pri preprečitvi takega ravnanja psu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je zahtevek tožnice po temelju utemeljen, in sicer na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti do toženke (na podlagi drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) za škodo, ki jo je povzročil njen pes – domača žival, in pravila o subrogaciji (prehodu zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico, kot to določa prvi odstavek 963. člena OZ). Iz razlogov sodbe izhaja, da si je oškodovanec A. B. na delovnem mestu policista poškodoval gleženj dne 19. 7. 2007 v parku v L. pri ravnanju in obvladovanju toženkinega psa, ki je toženki pobegnil iz ograjenega vrta in ni poskrbela za dolžno nadzorstvo svojega psa.

2. Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev postopkovnih pravil se zoper vmesno sodbo pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v zavrnilno oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru toženke o neobstoju vzročne zveze med očitanim škodljivim dejstvom (opustitvijo dolžnega nadzorstva) in posledico (zvinom gležnja oškodovanca). Po mnenju sodišča je za presojo ravnanja toženke kot odgovorne osebe in njeno odškodninsko odgovornost pomembno, da je možnost nastanka škode kot posledica njenega ravnanja (oprostitve) predvidljiva, vendar pojma predvidljivosti ne obrazloži in navaja celo, da ni nujno, da bi bila toženka dolžna predvideti konkretne posledice, tudi manj verjetne. Sposobnost predvidevanja je sposobnost abstraktnega mišljenja in filozofsko vprašanje, v konkretnem primeru pa škoda ni direktna posledica škodljivega dejstva saj opustitev dolžnega nadzorstva toženke ni povzročila poškodbe policista A. B., temveč je na škodljive posledice vplivalo več dejavnikov, ki so nastali po škodljivem dejstvu. Pri tem je po mnenju pritožnice prvenstveno potrebno izhajati iz smisla pravnega standarda potrebnega varstva in nadzorstva, ki je v tem, da je psu onemogočeno, da bi koga napadel in ga s tem poškodoval. Toženkin pes pa oškodovanca ni napadel. Oškodovanec je namreč sam pojasnil, da se mu je pes na začetku umikal, tudi lajal ni nanj, skratka ocenil ga je za neagresivnega, kar je okrepilo njo v odločitev, da se psa loti na način, kot se ga je (da ga z rokami zgrabi za dlako in si ga nato pokori). Poskus utemeljevanja sodišča, da oškodovančeva poškodba v konkretnem primeru ustreza razumnim pričakovanjem, nasprotuje izpovedbi oškodovanca, hkrati pa gre zgolj za predvidevanje in ne za gotovo dejstvo, ki bi lahko bilo pravno relevantno. Tip nastale škode (zvin gležnja) v konkretnem primeru ne ustreza razumnim pričakovanjem, saj je nastala škoda tako zelo neverjetna, da izključuje predvidljivost in s tem odškodninsko odgovornost za nastalo škodo. Razširitev odškodninske odgovornosti na nepredvidljive škodljive posledice ki ne ustrezajo razumnim pričakovanjem, je nepravilno. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se pes zaganjal v mimoidoče, zaradi česar bi bil oškodovanec v okviru navodil in pooblastil dolžan odreagirati. Oškodovanec je sam izpovedal, da je pes lajal le na mimoidoče pse, da pa bi se v koga zaganjal ali ga hotel ugrizniti ni zaznal. Psa je skušal zadržati do prihoda delavcev zavetišča. Ko ga je prijel za dlako na vratu ga je postavil v podrejen položaj, kar mu je znano iz izkušenj, saj ima doma nemškega ovčarja. Psu je nato poskušal od tal dvigniti prednje tačke, ker da je v takem položaju manj gibčen in eksploziven. Ravno takrat pa je prišel mimo še en pes na povodcu ki je pričel lajati, zaradi česar se mu je toženkin pes skušal iztrgati iz prijema. Pričela sta se prerivati, psa je poskušal zadržati, pri tem pa nerodno stopil in si poškodoval gleženj. Reakcijo toženkinega psa je povzročil mimoidoči pes, ko je bil toženkin pes že pod nadzorom oškodovanca, zato ni več mogoče govoriti o tem, da je bil pes ves čas pod nadzorom. Samo nerodnosti oškodovanca je pripisati poškodbo, ki jo je utrpel. Reakcija psa je bila izzvana z nevarnostjo, v kateri se je tisti trenutek znašel. Bil je v podrejenem položaju s strani njemu neznane osebe, medtem ko se mu je bližala nevarnost pobesnelega mimoidočega psa. Toženkin pes se je nastale situacije prestrašil, zato se je poskušal osvoboditi primeža oškodovanca. Dejavniki in reakcija toženkinega psa na prihod mimoidočega psa niso bili običajni in pričakovani ter adekvatni dejavniki, sploh pa dejstvo da je oškodovanec stopil na rob pločnika, zato ustrezno teoriji adekvatne vzročnosti ne gre za podano vzročno zvezo, saj se kot vzrok škode šteje samo tisti dejavnik, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. Sicer pa je toženka ugovarjala tudi soprispevku oškodovanca in je tudi glede tega odločitev sodišča prve stopnje napačna. Ne drži namreč dejstvo, da se je pes tistega dne po presoji oškodovanca vedel ogorožujoče. Ravno vtis, ki ga je ob prihodu na prizorišče dobil oškodovanec, da gre za neagresivnega psa, ki zgolj laja na mimoidoče pse, je oškodovanca opogumil, da se je odločil fizično obvladati psa in ga pridržati do prihoda delavcev zavetišča. Tako njegovo postopanje ni bilo nujno ob dejstvu, da pes ni bil agresiven. Naloga oškodovanca je bila, da psa nekako zadrži do prihoda delavcev zavetišča, za kar bi lahko izdal drugačen ukrep kot ga je, še posebej upoštevajoč njegove izkušnje s psi večje pasme. Ukrep, ki ga je izdal oškodovanec, pa je bil v nesorazmerju z nastalo situacijo. Zavestno se je izpostavil, kar predstavlja njegovo krivdno ravnanje in s tem njegov soprispevek k nastanku škode.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica ki meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da je namen 158. člena OZ preprečitev nastanka škode, ki jo lahko povzroči domača žival, pri čemer so okoliščina nastanka škode oziroma načini nastanka škode lahko zelo različni. Tudi iz komentarja OZ izhaja, da je temelj neodgovornosti v nepredvidljivem ravnanju živali in s tem možnosti ogrožanja in zdravja ljudi ter poškodovanja stvari. Opozarja, da škoda, ki je nastala v konkretnem primeru ni tako neverjetna, da bi izključevala predvidljivost, saj je toženka sama izpovedala da je pes večkrat ušel od doma. Glede trditev, da naj bi prišlo do pretrganja vzročne zveze zaradi psa, ki je prišel mimo, tožnica izpostavlja, da dejstvo, da je mimo prišel drug pes in začel lajati, ne predstavlja okoliščine, ki bi prekinila vzročno zvezo med opustitvijo nadzora nad psom in nastalo škodo. Prihod drugega psa v bližino je vsekakor okoliščina, ki bi jo toženka lahko pričakovala ter pri tem izpostavlja ugotovitev, da je tožničin pes rad norel za psičkami in ga je bilo takrat težko kontrolirati. Glede navedbe, da je bil pes takrat že pod nadzorom policista pa opozarja, da iz izpovedbe policista izhaja, da je psa takrat le držal, ne pa tudi obvladoval. Na navedeno kaže tudi dejstvo, da je prišlo do prerivanja in posledično do poškodbe policista. Tudi sklicevanje, da rob pločnika ni bil pričakovan dejavnik, je nesmiselno in ne izključuje odgovornosti toženke za nastalo škodo. Glede soprispevka oškodovanca pa opozarja, da je bil le-ta kot policist dolžan postopati, saj so na policijo prejeli klic, da se po parku potepa pes, ki laja in se zaganja v ljudi. S strani OKC mu je bilo tudi naročeno, da psa poskuša zadržati do prihoda delavcev v zavetišča. Zato je bil dolžan postopati, pri čemer ne drži, da bi uporabil neustrezen ukrep. Glede na bližino otrok je oškodovanec psu moral preprečiti, da bi se še nadalje prosto sprehajal naokoli in lajal v mimoidoče. Zato ga je oškodovanec poskušal nekako obvladati. Do škode oškodovanca je prišlo zaradi tega, ker se mu je toženkin pes poskušal izmuzniti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo in tega pritožbene trditve, delno zgolj navržene in protispisne, v ničemer ne omajejo. Ker ima izpodbijana sodba o dejanskih ugotovitvah in materialnopravni podlagi obširne, tehtne in jasne razloge, se v izogib ponavaljanju pritožbeno sodišče na te razloge v celoti skicuje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženkin pes tistega dne lajal na mimoidoče in se vanje zaganjal, ima vso potrebno dokazno oporo in je pritožbena trditev, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se pes zaganjal v mimoidoče, zgolj navržena, protispisna, in zato z ničemer ne omaja navedene ugotovitve. Protispisna in zgolj navržena je tudi pritožbena trditev, da je bil toženkin pes že pod nadzorom oškodovanca, ko je mimo prišel drugi pes, ki ga je imel lastnik na povodcu in je pričel lajati, toženkin pes pa se je poskušal iztrgati iz prijema, oškodovanec pa skušal zadržati in je med prerivanjem in prestopanjem prišlo do škodnega dogodka.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neobstoju vzročne zveze med toženkino opustitvijo nadzora nad psom in nastalo škodo, pri čemer vzročnost izhaja že iz zakonske norme (drugega odstavka 158. člena OZ), iz katere izhaja vzročna povezava med odškodninsko odgovornostjo imetnika domače živali in tem, da slednji ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (ratio legis vzročnost). In ker varstvo in nadzorstvo psa (zaradi njegovega nepredvidljivega ravnanja) ni potrebno zgolj zato, da pes ne bi koga napadel in ga s tem poškodoval, pač pa tudi da ne bi s svojim nepredvidljivim ravnanjem ogrožal življenja in zdravja ljudi ter poškodovanja stvari, še posebej v mestu in njenem središču, kjer je predpisano še strožje nadzorstvo in varstvo in je psa potrebno imeti na vrvici. Povsem normalna in s tem predvidljiva posledica ravnanja psa brez ustreznega varstva in nadzorstva v mestu (njenem centru) je, da lahko nastane škoda bodisi v prometu, škoda kot posledica dejstva, da se ljudje psa ustrašijo, pa tudi škoda pri preprečitvi takega ravnanja psu, zato so pritožbeni očitki o nepredvidljivosti konkretnega škodnega dogodka povsem neutemeljeni.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede soprispevka oškodovanca, sploh upoštevajoč da je kot policist dobil navodilo, da skuša psa zadržati do prihoda delavcev zavetišča (in s tem poskuša varovati zdravje, življenje in premoženje ljudi), še posebej glede na ugotovitev, da so bili v bližini tudi otroci. Pri tem pritožba niti ne pove, v čem bi bil soprispevek oškodovanca, ki je skušal psa obdržati v prijemu in ga obvladati, ko se je ta skušal iztrgati iz prijema in oškodovanca celo ugrizniti (zaradi drugega mimoidočega lajajočega psa).

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, sicer zgolj navržen, o zagrešenih bistvenih kršitvah postopkovnih določb, pri čemer pritožbeno sodišče kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni ugotovilo. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

9. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče zahtevo toženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo, odločitev pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njene pritožbe. Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljala.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 143/2010
• VSC sklep Cp 622/2016
• VSC sodba Cp 18/2016