VSL sklep II Cp 477/2012

Jedro

Tudi, če je ob škodnem dogodku poškodovan otrok, ki še ni voljno oziroma krivdno sposoben, je treba presoditi le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek in ni pomembna krivda njegovih staršev oziroma osebe, ki ji je bil otrok zaupan v varstvo, zaradi opustitve potrebne skrbi za otroka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

"Toženka je dolžna plačati tožnici 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2006 dalje do plačila, v roku petnajstih dni."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 21,17 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2006 dalje in sicer od navedenega dne do dneva izdaje sodbe z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (za 1.560,00 EUR) je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica je proti zavrnilnemu delu sodbe vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je za nastalo škodo podana 100 % odgovornost tožene stranke, saj na strani tožnice ni bilo razlogov za deljeno odgovornost. Njenega soprispevka sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pač pa je očitalo sosedi, da ni bila dovolj skrbna in da ni mogla opozoriti mladoletne tožnice na nevarnost, ki jo je povzročil pes in zato ni mogla vplivati na potek škodnega dogodka. Ravnanje osebe, ki je tožnico pazila, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Napačna je odločitev, da tožnica ni upravičena do odškodnine za pretrpele fizične bolečine in nevšečnosti zdravljenja. Sodišče ni upoštevalo, da je doživljanje bolečine subjektivno pogojeno in da otroci težje prenašajo bolečine. Na podlagi izpovedi tožnice in prič, ki sta poškodbo videli in tudi oskrbeli, na podlagi mehanizma nastanka poškodbe, bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožnica zaradi ugriza psa zadobila rano na zadnji strani kolena. Glede nevšečnosti pri zdravljenju je treba opozoriti, da je bila tožnica pregledana na urgentnem kirurškem bloku, kjer ji je bila narejena toaleta in preveza rane, da je bila rana kasneje oskrbljena še pri splošnem zdravniku ter, da je bila zaradi podoživljanja dogodka in strahu napotena k psihologu oziroma je bila dvakrat pregledana pri pedopsihiatru. Prenizko je odmerjena tudi denarna odškodnina za strah v znesku 400,00 EUR. Tožnici bi glede na intenzivnost in trajanje strahu šla celotna odškodnina v znesku 900,00 EUR. Sodišče je premalo upoštevalo, da je bil obseg strahu 8-letne tožnice, ko jo je od zadaj nenadoma napadel velik pes bistveno večji, kot pa v primeru povprečnega oškodovanca. V strahu pa je bila tudi še pozneje, ko ga je dalj časa podoživljala. Za nekaj časa so se ji celo povrnile oziroma se prehodno ojačale govorne težave z jecljanjem.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnico, ki je bila v času škodnega dogodka stara osem let in se je skupaj z drugimi otroki igrala na igrišču, v kolenski pregib desne noge ugriznil toženkin pes, ki se je pred tem iztrgal iz rok toženkinega sina. Ker se toženka ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti z dokazom, da je poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo psa, je kot njegova imetnica odgovorna za povzročeno škodo (drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da samoprispevka mladoletne tožnice ni ugotovilo, pač pa je ugotovilo pomanjkljivo skrbnost osebe, ki ji je bila mladoletna tožnica zaupana v varstvo. Tej je prvostopenjsko sodišče pripisalo 40 % krivdni soprispevek k nastali škodi. Pravilen je pritožbeni očitek tožnice, da je tak zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno napačen.

6. Po določilu 171. člena OZ ima oškodovanec, ki tudi sam prispeva k nastanku škode, ali je povzročil, da bi bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Če bi bila v obravnavanem škodnem dogodku oškodovanec odrasla oseba, glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje njenega soprispevka k povzročitvi škode ne bi bilo. Če je v škodnem dogodku poškodovan otrok, zaključek ne more biti drugačen. Tudi, če je ob škodnem dogodku poškodovan otrok, ki še ni voljno oziroma krivdno sposoben, je torej treba presoditi le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek in ni pomembna krivda njegovih staršev oziroma osebe, ki ji je bil otrok zaupan v varstvo, zaradi opustitve potrebne skrbi za otroka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da otrokovo - tožničino ravnanje ni sopovzročilo škodni dogodek. Torej ni pogojev za deljeno odgovornost v smislu citiranega določila OZ.

7. Oškodovancu pripada denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, če okoliščine primera zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oškodovanka v škodnem dogodku zadobila zgolj 0,5 cm dolgo opraskanino, ki ni segala skozi celotno debelino kože, kar pomeni, da ni šlo za pravo rano. Takšne opraskanine izginejo najkasneje v 14-ih dneh in ne puščajo trajnih posledic. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je oškodovanka utrpela lahke bolečine v trajanju največ tedna dni in to predvsem pri fizični aktivnosti in pri močnejšem gibanju kolena, ki niso bistveno spremenile normalnega poteka njenega življenja. Sodišče prve stopnje je tudi sledilo mnenju izvedenca glede neobstoja zatrjevane rane oziroma odtisa zob s podpludbami na zadnji strani desnega stegna oškodovanke. Te poškodbe ni izkazal niti izvid iz urgentnega kirurškega bloka niti izvid splošnega zdravnika. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopnenjskega sodišča, da zadobljene fizične bolečine in nevšečnosti zdravljenja ne dosegajo take intenzivnosti in obsega,. da bi bila priznane kot pravno relevantna škoda.

8. Tožnica pa je utemeljeno zahtevala denarno odškodnino za strah. Po stališču psihiatrije je strah afektivna reakcija oziroma odgovor na nevarno situacijo, ki ga spremljajo določeni somatski, posebej nevrovegatativni znaki in spremembe. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedencev travmatološke in psihiatrične stroke ugotovilo, da je mladoletna tožnica do prihoda na urgenco trpela strah srednje intenzitete, kasneje pa strah le lažje intenzitete, ki je lahko trajal največ en dan. Po ugotovitvah obeh izvedencev se je pri njej razvila blaga posttravmatska motnja, vendar ne s celotno simptomatiko in z relativnim kratkim časom trajanja, približno dva meseca. Z določitvijo denarne odškodnine v znesku 400,00 EUR je izpolnjen standard pravične denarne odškodnine. Prisojena denarna odškodnina ustreza intenzivnosti in trajanju strahu pri mladoletni oškodovanki. Prisojena odškodnina pa je tudi v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnine, ki zahteva, da se škodne posledice posameznega oškodovanca ovrednotijo tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ker je toženka v celoti odgovorna za škodo nastalo tožnici, tej za strah pripada denarna odškodnina v znesku 400,00 EUR.

9. V okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o višini zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo za čas od 5. 12. 2006 do dneva izdaje sodbe (12. 10. 2011) zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Odločitev o zamudnih obrestih za čas do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni pravilna in tudi ne bi mogla biti izvršljiva. Sodišče prve stopnje je pri omenjeni odločitvi očitno izhajalo iz načelnega pravnega mnenja občne seje VSS z dne 26. 6. 2002, ki je temeljil na Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A), ki je posebej določal valorizacijski del obrestne mere (temeljna obrestna mera) in realni del obrestne mere. Od uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list RS, 56/2003, ZPOMZO-1) je določena enotna obrestna mera (brez temeljne obrestne mere). Glede na navedeno v vtoževanem obdobju ni bilo zakonske podlage za zmanjševanje obrestne mere za njen valorizacijski del.

10. Tožnica je uspela s pritožbo po temelju in glede odločitve o višini obrestne mere zamudnih obresti, zato je bilo treba na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem delu je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na stroškovno odločitev. Celoten tožničin uspeh je manjši od polovice (22,22 %), zato se izkaže za pravilno odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP. Tožničin uspeh s pritožbo je 10,25 %. Zato ji od pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 206,54 EUR (375 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV) prisodilo 21,17 EUR pritožbenih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1133/2011
• VSL Sodba I Cp 418/2019
• VSC sodba Cp 640/2014