VSL sklep I Cp 657/2012

Jedro

Kadar izročilna pogodba, ki je bila sklenjena med zapustnikom in (zgolj) enim izmed njegovih potomcev, vsebuje elemente tveganega pravnega posla (aleatornosti), to izključuje možnost presoje, da gre po vsebini za darilno pogodbo.

Sklenjena izročilna pogodba dejansko predstavlja pogodbo o preužitku, torej odplačen pravni posel. Na pravdo je treba napotiti dediča, ki zatrjuje nasprotno, da je šlo za neodplačen posel (darilo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojni zapustnici (točka 1. sklepa). Dedinjo V. R. je napotilo na pravdo zoper sodediča J. B., in sicer zaradi ugotovitve, v kolikšnem delu predstavlja izročilna pogodba, ki sta jo sklenila zapustnica in J. B. dne 14. 3. 1986, odplačen pravni posel in v kolikšnem delu darilo, ter da je dedič J. B. s strani zapustnice prejel darilo – kupnino od parcelne številke 132/6 in 132/7, k. o. X. Dedinji je naložilo, da tožbo zoper dediča vloži v roku 30 dni od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa in o tem obvesti zapuščinsko sodišče.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo na pravdo napotena dedinja V. R.. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ne navaja. Predlaga razveljavitev sklepa (prav: spremembo) tako, da se v zvezi z obema spornima vprašanjema na pravdo napoti dediča J. B.. V zvezi s sporno izročilno pogodbo opozarja na v času sklenitve pogodbe veljavna določila členov 106 do 116 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in na pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14. 12. 1995, po katerih se šteje izročeno premoženje za darilo dano dediču, če se kakšen dedič z izročitvijo ni strinjal. V obravnavanem primeru soglasja vseh dedičev ni bilo. Zato je pravica dediča – prevzemnika izročenega premoženja po izročilni pogodbi v primeru spora o obsegu izročenega premoženja, ki se pod pogoji prvega odstavka 110. člena ZD šteje za darilo, manj verjetna od pravice drugega nujnega dediča, ki se z izročitvijo in razdelitvijo premoženja ni strinjal. Sklicuje se še na dve odločbi višjega sodišča, ki sta odločili na ta način in meni, da bi moral biti na pravdo napoten sodedič. V zvezi z darilom – kupnino sodediču – pa navaja, da jo je sodeč po okoliščinah dedič gotovo prejel in z njo obnovil ter dozidal hišo. Glede na mladost dediča ob prejemu darila, obsežnost investicij, ki jih je v tistem času opravil ter zapustničino privrženost dediču, je verjetno, da mu je za obnovo hiše izročila denar kot darilo.

3. Dedič J.B. na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni bilo sporno, da je zapustnica s svojim sinom J. B. dne 14. 3. 1986 sklenila izročilno pogodbo, ki je bila overjena pred sodnikom 7. 5. 1986, in da pri njeni sestavi pritožnica kot hči zapustnice ni bila navzoča. Po ugotovitvah prvega sodišča je med dedičema nastal spor, ali je dedič prejel izročene nepremičnine odplačno ali neodplačno, poleg tega pa še, ali je od zapustnice prejel še s strani dedinje zatrjevano darilo (kupnino za dve s strani zapustnice prodani parceli), kar je dedič zanikal. Gre torej za spor o obsegu dediču izrečenega nepremičnega premoženja po izročilni pogodbi, ki naj se po določilu prvega odstavka 110. člena ZD po trditvah pritožnice šteje za darilo, ker se z izročitvijo ni strinjala, in za obseg daril, ki naj se mu vračuna v dedni delež. Zaradi navedenih spornih dejstev je bilo treba skladno s 3. točko prvega odstavka 210. člena ZD zapuščinski postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo. Odločitev sodišča pod točko 1 izreka izpodbijanega sklepa je torej pravilna in je tožnica izrecno niti ne graja.

6. Pravilna je tudi odločitev o napotitvi pritožnice (in ne dediča) na pravdo. Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). ZD ne vsebuje meril za to presojo. Določene rešitve so se izoblikovale v sodni praksi. Tako na primer velja, da je verjetnejša pravica tistega, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje, nadalje pravica tistega, ki se sklicuje na zakonsko domnevo. Če si konkurirata vknjižba in domneva, pa je verjetnejša pravica tistega, ki se opira na vknjižbo (povzeto po: dr. Božič - Penko, A., Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, PB 2/2003, stran 117). Vendar te rešitve ne veljajo absolutno. Zapuščinsko sodišče mora namreč v vsakem konkretnem primeru posebej pretehtati nasprotujoče si pravice v smislu prvega odstavka 213. člena, razen v primerih, če je že v zakonu predpisano drugače. Zakonskega navodila za obravnavani primer ni. To pomeni, da je moralo tudi v tem primeru sodišče skrbno pretehtati, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše, oziroma pravica katere je verjetnejša.

7. Oceno verjetnosti pravice strank je opravilo na podlagi predložene izročilne pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z njegovo oceno in ugotovitvijo, da gre za izročilno pogodbo le po naslovu, medtem ko gre po vsebini za odplačno pogodbo. Zapustnica si je namreč ob izročitvi nepremičnine po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča izgovorila dosmrtno brezplačno služnost stanovanja, popolno oskrbo, postrežbo in bolniško nego ter zdravniško pomoč, predvsem za čas bolezni in starostne onemoglosti. Po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča je dedič prevzete obveznosti izpolnjeval več kot 24 let. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, da je šlo za odplačno pogodbo – pogodbo o preužitku, ki je tudi že izvedena v zemljiški knjigi, kar izhaja iz točke 3 in 1 pogodbe.

8. Drži pritožbena navedba, da je bila sporna pogodba sklenjena še pred sprejemom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ko je izročilno pogodbo urejal ZD (členi 106 in naslednji). Če se kateri od dedičev ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, kot je primer v tej zadevi, so se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, v skladu s 110. členom ZD šteli za darila. Vzpostavljena je bila domneva, da je bila sklenjena darilna pogodba (prvi odstavek 110. člena ZD), na katero se sklicuje pritožnica. Zato se je po prednikovi smrti z njimi ravnalo kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Enako določa sedanji 550. člen OZ. Pogodba o preužitku v ZD ni bila urejena. Poznana in uravnavala pa jo je sodna praksa (Načelno mnenje razširjene Občne seje Zveznega Vrhovnega sodišča št. 8/57 in Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 14. in 15. 10. 1980, Poročilo I/1980, stran 25). Tovrstne pogodbe je razlagala po vsebini in ne po naslovu. Njihovo pravno naravo je oblikovala glede na voljo pogodbenih strank, in sicer ali je bil njihov namen v sklenitvi odplačne ali neodplačne pogodbe. Kadar je pogodba vsebovala elemente tveganega pravnega posla (aleatornosti), je po ustaljenih stališčih sodne prakse takšna pravna narava pogodbe, tudi če je bila poimenovana kot izročilna pogodba, preprečevala uporabo 110. člena ZD. Element odplačnosti namreč izključuje možnost presoje, da gre vsebinsko za darilno pogodbo v smislu določila 110. člena ZD (sodba VS RS II Ips 736/93 z dne 22. 9. 1994, sodba VS RS II Ips 515/97 z dne 25. 2.1999).

9. Tako se izkaže, da je prvo sodišče v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno upoštevalo navedena pravna izhodišča. Tudi pritožnica namreč prevzemniku priznava, da je vsaj del premoženja pridobil na odplačen način, saj trdi, da je bila pogodba v pretežnem delu neodplačna in torej ne v celoti. Njeno pritožbeno vztrajanje pri zakonski domnevi o darilni pogodbi v smislu prvega odstavka 110. člena ZD je zato zmotno. Slednja je omajana, ker je zapustnica že v času svojega življenja prenesla na prevzemnika lastninsko pravico na spornih nepremičninah, prevzemnik pa se ji je zavezal do njene smrti nuditi določene dajatve in storitve, ki sta jih pogodbeni stranki celo obračunali in ugotovili, da je izročeno premoženje poplačano z obveznostmi prevzemnik (točka 3 pogodbe). Pravica pritožnice je tudi po mnenju pritožbenega sodišča manj verjetna od pravice dediča, ki je oprta na (odplačno) pogodbo in vknjižbo v zemljiški knjigi.

10. Take ocene in ugotovitve pritožnica ne more omajati niti s sklicevanjem na druge primere v sodni praksi. Prezre namreč, da je treba primerjati le primere, ki so podobni v bistvenih dejanskih okoliščinah, za kar pa v primerih, ki jih navaja, ne gre.

11. Tudi ocena in odločitev o verjetnosti pravice v zvezi z zatrjevano darilno pogodbo (kupnino od prodanih parcel) je pravilna. Okoliščine pri izročitvi zatrjevanega darila pritožnica prvič opisuje šele v pritožbi. Ne opraviči, zakaj tega ni storila na prvi stopnji. Zato gre za neupoštevne pritožbene novote. Po ugotovitvi prvega sodišča pa že na prvi stopnji za svoje skope navedbe ni podala niti nikakršnih dokazov. Trditveno in dokazno breme je bilo že v tej fazi postopka na njej. Ker ga ni zmogla, je sodišče pravilno štelo njeno pravico za manj verjetno od pravice dediča.

12. Odločitev je torej pravilna. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 174. člena ZD. V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške, ki ji nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, Torej to velja tudi za stroške, ki jih je imela pritožnica s to pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2924/2014
• VSL sklep II Cp 3271/2009
• VSL sklep II Cp 4141/2010