<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 2950/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.2950.2011
Evidenčna številka:VSL0068450
Datum odločbe:15.02.2012
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:motenje posesti - spor o meji - izvršljivost zahtevka

Jedro

V pravdah zaradi motenja posesti je odločilno le to, ali je imela tožeča stranka pred motenjem posest na spornem zemljišču in ali je toženec takšno posest motil oziroma ali dejanje, ki ga je storil, pomeni motenje, ne pa, ali ta del zemljišča, s katerega je toženec odstranil trte, pred tem pa je bil v posesti tožnic, spada k parceli 67/2 (ki je last tožnic) ali k parceli 71 (ki je last toženca), niti katera izmed pravdnih strank ima pravico do posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki spremeni tako, da se glasi:

„Ugotovi se, da je toženec F.S. motil tožnice A. L., An. L. in M. M. v neposredni mirni posesti vinograda na sporni mejni površini med parcelo 67/2 in parcelo 71, obe k.o. x, s tem, da je v času med 3. 4. 2010 in 9. 4. 2010 na tem delu izruval petdeset vinskih trt in jih odpeljal neznano kam ter zravnal zemljišče v obsegu dolžine šestdeset metrov in širine dva metra.

Tožencu se prepoveduje v bodoče s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožeče stranke na sporni mejni površini med parcelo 67/2 in 71, obe k.o. x.

Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 izreka ugotovilo, da je toženec motil tožnice v neposredni mirni posesti vinograda na parceli 67/2 k.o. x. s tem, da je v času med 3. 4. 2010 in 9. 4. 2010 na severnem delu parcele, kjer meji na parcelo 71 k.o. x., izruval petdeset vinskih trt in jih odpeljal neznano kam ter zravnal zemljišče v obsegu šestdeset metrov in širine dva metra. Pod točko 2 izreka je tožencu prepovedalo, da v bodoče s takšnimi ali podobnimi ravnanji posega v posest tožeče stranke na delu parcele 67/2 k.o. x., ki meji na parcelo 71 k.o. x.. Glede stroškov je pod točko 3 izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečim povrniti 318,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da sklep sodišča v celoti povzema besedilo tožbenega zahtevka in predpostavlja, da je bilo domnevno motilno dejanje izvršeno na vinogradu, ki se nahaja na parceli 67/2 k.o. x.. Takšna ugotovitev sodišča je napačna, saj tožena stranka s svojimi dejanji ni nikoli posegla v posest tožečih strank na citirani nepremičnini. Tožeča stranka je s tem, ko je v zahtevku navedla jasen in nedvoumen identifikacijski znak posesti, izrecno izključila motenje na parceli 71 k.o. x. in vključila le motenje na parceli 67/2 iste k.o. Toženec je sicer priznaval, da je posekal eno vrsto vinograda, vendar pa je izrecno ugovarjal, da bi se ta vrsta vinskih trt nahajala na parceli 67/2 k.o. x.. Pri presoji sodišče ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Ker so tožeče stranke stvar, ki naj bi bila motena, identificirale s parcelno številko, je dokazno breme, da je temu res tako, na njihovi strani, ne pa na strani toženca. Posledično je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, npr. ogleda na kraju samem in tudi ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo in je posledično bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ni res, da so bile tako tožnice kot tudi njihovi pravni predniki ves čas prepričani, da imajo vinograd samo na eni parcelni številki. Iz izpovedb prič J.V., M.H. in F.K. izhaja, da so tako pokojni mož in oče tožečih strank, kot tudi tožeče stranke same, vseskozi vedele, da njihov vinograd sega tudi na nepremičnino parc. št. 71 k.o. x.. Zmotno je stališče sklepa, da bi moral toženec najprej predlagati ugotovitev meje. To bi veljalo le, če tožeča stranka ne bi izrecno identificirala motilnega dejanja na parceli 67/2. Na podlagi izvedenih dokazov pa je jasno, da nepremičnina s parc. št. 71 k.o. x. obstaja, prav tako pa je v naravi vidna meja med obema parcelama, saj je bila le-ta urejena s pomočjo geodeta in v navzočnosti toženca. Napačne so tudi ugotovitve sodišča o izpolnitvi pogojev za priposestvovanje na nepremičnini parc. št. 71 k.o. x..

3. Tožeče stranke so na pritožbo odgovorile in predlagajo njeno zavrnitev. Opozarjajo, da je sodišče pravilno ugotovilo, da so tožeče stranke dejanske posestnice nepremičnine, kjer je toženec posest motil. Toženec je bil tisti, ki je povsem neuradno sam zabil količke, ki naj bi po njegovem mnenju dokazovali mejo, pri tem pa naj bi mu pomagal geodet, vse brez sodelovanja tožnic. Meni, da je dokazno breme glede sporne meje na strani tožene stranke, ki je tudi predlagala angažiranje sodnega izvedenca geodetske stroke, vendar pa pri tem ni plačala odrejenega predujma. Priglašajo stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik s pritožbo med drugim uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ga ne konkretizira. Pritožbeno sodišče v obsegu uradnega preizkusa (2. odst. 350. člena ZPP) ugotavlja, da uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev sodišče prve stopnje ni storilo. Ker na bistvene kršitve določb postopka po 1. odst. 339. člena ZPP in preostale kršitve po 2. odst. istega določila pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral pritožnik, v kolikor je imel namen uveljavljati katero od njih, le-to uveljavljati obrazloženo. Tej zahtevi pa pritožnik zgolj z očitkom, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem, ni zadostil. Ni namreč dolžnost pritožbenega sodišča, da raziskuje, ali je posamezen očitek mogoče kvalificirati kot eno od kršitev postopka in katero.

6. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niti niso sporne, so bile tožnice posestnice zemljišča na katerem je toženec v času med 3. 4. 2010 in 9. 4. 2010 izruval 50 vinskih trt in zemljišče v obsegu približno dolžine šestdeset metrov in širine dva metra izravnal. Posest tožnic in svoj poseg je priznal tudi sam toženec, ko je bil zaslišan in tega ne izpodbija niti s pritožbo. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo sporno vprašanje, ali je ta del zemljišča, ki so ga do izvršenega motenja imele v posesti tožnice (tam so imele posajene vinske trte enako kot na preostalem svojem zemljišču – to je na parc. št. 67/2 k.o. x.) in kjer je toženec izvršil motilno dejanje, del parc. št. 67/2 ali del parc. št. 71, obe k.o. x.. Toženec je namreč ob tem, ko je odstranitev vinskih trt sicer priznal, trdil, da so vse rasle na njegovi parceli 71.

7. Med pravdnima strankama je torej sporna meja med parcelo 67/2 in parcelo 71, obe k.o. x.. Dokler meja ne bo urejena (v upravnem ali sodnem nepravdnem postopku), bo (ostalo) sporno, ali zemljišče, kjer je prišlo do motenja, spada k eni ali k drugi parceli, posledično pa tudi, ali je last tožnic ali toženca.

8. V zvezi s tem pa je zmotno prepričanje pritožnika, da je dejstvo, kje poteka meja med parcelo 67/2 in 71, obe k.o. x., v tej pravdi odločilno, upoštevajoč pri tem zahtevek, ki so ga tožnice postavile.

9. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v pravdah zaradi motenja posesti, upoštevajoč pri tem prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pomembno zgolj vprašanje

- ali je imela tožeča stranka pred motenjem posest na spornem zemljišču (med pravdnima strankama sicer ni sporno, kje se to zemljišče v naravi nahaja)

- ali je toženec takšno posest motil, oziroma ali dejanje, ki ga je storil, pomeni motenje.

Ni torej pravno odločilno, ali ta del zemljišča, s katerega je toženec odstranil trte, pred tem pa je bil v posesti tožnic, spada k parceli 67/2 ali k parceli 71, obe k.o. x niti katera izmed pravdnih strank ima pravico do posesti.

10. V konkretnem primeru bi se, glede na sporno mejo, lahko postavilo le vprašanje izvršljivosti zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, saj so tožnice v njem sporen del zemljišča opredelile kot del parcele 67/2 k.o. x.. To bi se namreč lahko, ko (in če) bo sporna meja določena, izkazalo za napačno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v 1. in 2. točki na podlagi 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP spremenilo tako, da je zemljišče, kjer je prišlo do motenja, opredelilo kot sporno mejno površino (1) med parcelo 67/2 in parcelo 71 k.o. x.. Takšna opredelitev zemljišča, na katerem je prišlo do motenja in na katerega se nanaša zahtevana prepoved, upoštevajoč tudi v zahtevku opredeljeno dolžino in širino, je za potrebe motenjske pravde in morebitne izvršbe prostorsko dovolj natančna. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo.

11. Ker glede na obrazloženo vprašanje dokaznega bremena v zvezi z potekom meje med obema parcelama ni odločilno, se pritožbeno sodišče podrobneje o tem ne izjavlja.

12. Enako velja glede pritožbenih očitkov, da je tožeča stranka poznala katastrsko stanje na spornem območju oziroma, da je vedela, da posest in uživanje morebiti ne ustreza takšnemu stanju (da vinograd v naravi sega na sosednjo parcelo). Po 1. odst. 33. člena SPZ ima namreč tudi nedobroveren posestnik pravico do varstva svoje posesti (2). Ker je tudi vprašanje pravice do posesti, kot je že bilo navedeno (primerjaj razloge pod točko 9.), za varstvo posesti nepomembno, pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja niti na tisti del pritožbe, ki oporeka pojasnilom sodišča prve stopnje v zvezi z pogoji za priposestvovanje.

13. Ker je pritožba v preostalem delu glede na obrazloženo neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. Ker je pritožnik s pritožbo uspel zgolj v minimalnem delu, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pri tem 154. v zvezi s 165. členom ZPP, odločilo, da pritožbene stroške nosi sam. Enako odločitev je sprejelo glede priglašenih stroškov tožnic v zvezi z odgovorom na pritožbo. Odgovor namreč ni v ničemer prispeval k odločitvi o pritožbi in ga zato pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebnega (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------

(1) Sporna mejna površina je zemljišče med mejama, ki ju vsak drugače zatrjujeta sprta mejaša

(2) Izjemoma ni varovan posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, vendar le v razmerju do tistega, od katerega je na tak način pridobil posest, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. Trditev v tej smeri v postopku ni bilo.


Zveza:

SPZ člen 33.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4MTI0