VSL sodba II Cp 2639/2011

Jedro

Poroštvo po 2. odst. 3. čl. Splošnih pogojev je subsidiarno; da je porok odgovoren, mora oškodovanec najprej zahtevati od glavnega dolžnika izpolnitev obveznosti v danem mu roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 11,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2005 dalje do plačila in odškodnino za materialno škodo v znesku 135.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska glavnice dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 332,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo ugodi temelju tožbenega zahtevka, glede odmere višine škode pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka glede na določbo drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO- plus- 97 (v nadaljevanju Splošni pogoji AO-plus-97) odgovorna kot solidarni porok, ne kot subsidiarni, kakor zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožeča stranka kot oškodovanec je namreč omogočil toženi stranki sodelovanje pri ugotavljanju škode, čemur ni ugovarjala niti tožena stranka. Četudi bi šlo v obravnavanem primeru za subsidiarno poroštvo, je glede na določbo prvega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odločitev sodišča prve stopnje napačna. Po citirani določbi namreč nastopi obveznost subsidiarnega poroka že od tedaj, ko glavni dolžnik ni izpolnil svojih obveznosti v roku, ki mu je pisno določen. Kar je glede na dokaze v spisu nedvoumno, je tožeča stranka pisno zahtevala od povzročitelja škode oziroma njegove zavarovalnice plačilo škode že 12. 11. 2005 in mu tudi dala rok za izpolnitev 30 dni, torej do 12. 12. 2005, ter da zavarovalnica povzročitelja škode tožniku v zahtevanem roku ni poslala kakršnegakoli odgovora in tudi ni plačala kakršnekoli odškodnine. Šele 3. 3. 2006 je zavarovalnica N. tožniku poslala poravnalno ponudbo za 1.846,15 EUR, kar pa ne predstavlja pravične denarne odškodnine za tožniku nastalo škodo. Ker poslane mu ponudbe tožnik ni podpisal, mu zavarovalnica tudi te odškodnine nikdar ni plačala. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila zavarovalnica povzročitelja škode tožniku pripravljena izplačati odškodnino, ki se ji je zdela primerna, česar pa ni storila zato, ker je tožnik ni posebej pozival na to plačilo, in da zato iz tega razloga ni izpolnjen pogoj za uveljavljanje subsidiarnega poroštva. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da je terjatev do tožene stranke kot subsidiarnega poroka nastopila že tedaj, ko povzročitelj škode oziroma njegova zavarovalnica tožnikove terjatve ni izpolnila v določenem roku, torej do 12. 12. 2005. Zmoten je nadalje zaključek sodišča, da bi tožeča stranka morala uveljavljati odškodnino, da bi nastopilo subsidirano poroštvo tožene stranke, tako od povzročitelja škode, kot od njegove zavarovalnice. Za takšno stališče sodišča v izpodbijani sodbi ni razlogov in se zato ne da preizkusiti. Oškodovanec ima pravico odškodnino uveljavljati neposredno od zavarovalnice in že s takim zahtevkom nastopi subsidiarna odgovornost tožene stranke. Poleg tega po določbi drugega odstavka 1019. člena OZ lahko tožnik zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, čeprav je ni prej zahteval od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene izpolnitve. Med postopkom je tožeča stranka zatrjevala, da povzročitelj škode ni plačilno zmožen, saj je kuhar brez zaposlitve in je nesrečo povzročil s tujim vozilom, za kar je podala tudi dokaze. Teh navedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti se o njih ni opredelilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sprejema za pravilnega zaključek sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, da gre pri določbi drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-plus-97 (v spisu priloga B7) za subsidiarno, ne solidarno poroštvo, kar je tudi prepričljivo in pravilno utemeljilo (glej zadnji odstavek 5. strani izpodbijane sodbe). Ko pritožba zatrjuje solidarno poroštvo, zgolj nespretno preobrača zapisano v drugem odstavku 3. člena Splošnih pogojev AO-plus- 97, čeprav je zapisano besedilo nedvoumno, da tožena stranka odgovarja za obveznosti povzročitelja škode in njegove zavarovalnice kot porok, brez navedbe, ali kot solidaren ali kot subsidiaren porok, v nadaljevanju besedila pa je podana višina njene odgovornosti. Torej je sodišče prve stopnje za ugotovitev vrste poroštva pravilno uporabilo določbe OZ.

5. Pritrditi je pritožbenim navedbam o zmotnosti stališča sodišča prve stopnje o tem, da bi moral tožnik zahtevati odškodnino od zavarovalnice, obenem pa tudi od povzročitelja škode, da bi nastopila obveznost toženca kot poroka, in tudi tistim navedbam, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o direktni odgovornosti poroka po drugem odstavku 1019. člena OZ, na kar se je tožnik smiselno skliceval v svojih navedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar ta zmotna stališča sodišča prve stopnje, kot bo razvidno iz razlogov pritožbenega sodišča v nadaljevanju, na pravilnost materialnopravne odločitve o tožbenem zahtevku niso vplivala, oziroma so za odločitev irelevantna in zato brezpredmetna.

6. Nesporno med pravdnima strankama in glede na v izpodbijani sodbi nedvomno ugotovljena dejstva je, da je tožeča stranka dala odškodninski zahtevek zavarovalnici povzročitelja škode pisno z vlogo z dne 12. 11. 2005 (v spisu priloga A61). Kot je razvidno iz vsebine te vloge, pa tožeča stranka v njej ni postavila roka za izpolnitev obveznosti iz odškodninskega zahtevka, to je plačila zahtevane odškodnine, pri čemer je po prvem odstavku 1019. člena OZ ta rok zato, da se lahko zahteva plačilo odškodnine od poroka, bistven. Po citirani določbi se namreč sme zahtevati izpolnitev obveznosti od subsidiarnega poroka šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi. Vse, kar je v pisnem odškodninskem zahtevku z dne 12. 11. 2005 navedenega v zvezi s kakršnimkoli rokom, je to zapis na koncu vloge: „Oškodovanec pričakuje škodi primerno poravnalno ponudbo v roku 30 dni.“. To pa že po sami vsebini zapisanega nedvomno ne pomeni roka, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine oziroma jo mora tožena stranka plačati, da ni v zamudi. Ker tožeča stranka roka za izpolnitev zavarovalnici N. osiguranje kot glavnemu dolžniku nikdar ni dala niti pozneje, kar nedvomno izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, skladno z določbo prvega odstavka 1019. člena OZ odgovornost tožene stranke iz naslova subsidiarnega poroštva po drugem odstavku 3. člena Splošnih pogojev A0-plus-97 ni nastopila že iz tega razloga, kar potrjuje neutemeljenost tu vtoževanega tožbenega zahtevka.

7. Glede na zgoraj pojasnjeno je ugotoviti, da so vse pritožbene trditve o kršitvah določb postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja za odločitev o pritožbi irelevantne, ker se nanašajo na dejstva, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembna in brezpredmetna.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2620/2010
• VSL sklep II Cp 2005/2009
• VSL sodba I Cpg 1460/99