VSL sodba I Cp 2451/2011

Jedro

Ugovor zastaranja se lahko poda do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, če dolžnik dejstva, potrebna za presojo zastaranja, uveljavlja do prvega naroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi 1. in 3. točka izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0004 I 2004/09177 z dne 21.8.2004. Hkrati je tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 168,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da je bil v vtoževanem obdobju dolžan plačati le polovico porabljene energije. Sklicuje se na najemno pogodbo, ki jo je predložil in iz katere v IV. členu izhaja, da je dolžan plačevati le 50 % dobavljene električne energije. Poudarja, da je s tem zanikal trditev tožeče stranke, da bi ob spremembi plačnika predložil najemno pogodbo, na katero se sklicuje tožeča stranka. Priznava, da kot prava nevešča oseba, trditev tožeče stranke ni posebej zanikal, je pa predložil najemno pogodbo, ki je bila med strankama podpisana in s tem dokazoval svojo trditev. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zaslišati, ne da je vero preprosto poklonilo močnejši stranki. Dolžno je bilo izvesti tudi ostale predlagane dokaze in šele nato razsoditi. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je napačno uporabilo 454. člen ZPP, ko je smatralo, da dejansko stanje med strankama ni sporno in je o sporu odločilo brez obravnave. Ugovarja zastaranje terjatev za obdobje od 15.10.2001 do 15.10.2002 po računu št. 127964 z dne 1.7.2003 in delno zastaranje terjatev po računu 127965 z dne 1.7.2003, za dobavljeno električno energijo po mesečnih računih za obdobje od 15.10.2002 do 31.12.2002. Terjatve so zastarale najkasneje 1.1.2004, tožeča stranka pa je predlog za izvršbo vložila šele 22.7.2004. Seznanjen je s sodno prakso, da je ugovor zastaranja sicer možno podati le do konca glavne obravnave, vendar ocenjuje, da ni podlage, da se ugovor zastaranja, podan po opravljenem prvem naroku na prvi stopnji dopusti, medtem ko se tak ugovor v pritožbenem postopku dopusti le pod pogojem izkazane nekrivde. S tem se posega v ustavno zajamčeno pravico enakega varstva pravic.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem sporu gre za spor majhne vrednosti, v katerem, je glede na izrecno določbo 458. člena ZPP, sodbo dopustno izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP in zaradi zmotne oziroma nepravilne uporabe materialnega prava.

6. V predmetnem postopku je bilo sporno, ali je toženec dolžan plačati celotni vtoževani znesek (račun za porabo električne energije v znesku 471.242,60 SIT, sedaj 1.966,46 EUR), ali le polovico. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, ki jih toženec v pritožbi ne more več uspešno izpodbijati:

- da je toženec s prijavo 1.1.2000 spremenil plačnika na odjemnem mestu št. 692203014112 tako, da je postal plačnik sam;

- da je toženec prijavi priložil najemno pogodbo, ki jo je sklenil z M. za Javno zaklonišče ob M. ulici (A14), v kateri je bilo navedeno, da je toženec dolžan plačevati celotno porabo elektrike v zaklonišču;

- da toženec najemne pogodbe, po kateri je dolžan plačevati 50 % dobavljene in zaračunane električne energije (B2), pred izdajo računov, ki so predmet pravde, tožeči stranki ni dostavil,

štelo, da tožeča stranka ni bila obveščena o spremenjenem razmerju plačevanja električne energije. Ocenilo je, da toženec, ki navedb tožeče stranke ni prerekal, s predloženo prvo stranjo najemne pogodbe brez datuma ni dokazal, da je od prijave 1.1.2000 dolžan plačevati le eno polovico porabljene energije. Toženec trditev tožeče stranke, na katerih temeljijo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so podlaga odločitve, ni prerekal. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ima že na podlagi predloženih pisnih dokazov zadostno podlago za odločanje, zato je ravnalo v skladu z drugim odstavkom v povezavi s prvim odstavkom 454. člena ZPP, ko je odločbo izdalo brez naroka. Uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je toženca v pozivu na odgovor na pripravljalno vlogo 7.4.2009 ustrezno in izčrpno poučilo (poziv 21.4.2009) na njegove pravice, zato pravilnosti določitve ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na pravno neukost. Priznava, da trditev tožeče stranke ni posebej zanikal, zmotno pa je njegovo pritožbeno stališče, da je s predložitvijo najemne pogodbe (po ugotovitvi sodišča prve stopnje prvo stran najemne pogodbe brez datuma – B2) dokazal, da je bil že od prijave dalje dolžan plačevati le polovico porabljene električne energije. Predložitev dokazov trditev ne more nadomeščati in tudi ne predstavlja prerekanja trditev. S predloženo najemno pogodbo ni prerekal trditev, da tožeča stranka o spremenjenem načinu plačevanja (da toženec plača le 50 %) pred izdajo spornih računov ni bila seznanjena, kar je za odločitev v predmetni zadevi odločilno.

8. Toženec v pritožbi (prvič) podaja ugovor zastaranja, ne da bi pojasnil, zakaj ga brez svoje krivde ni uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kot sam ugotavlja, stoji sodna praksa na stališču, da je dopustno ugovor zastaranja podati do konca glavne obravnave. Praviloma je torej treba ugovarjati zastaranje v postopku na prvi stopnji. V skladu z določbo 286. člena ZPP je treba dejstva za presojo zastaranja navajati do prvega naroka in le v tem primeru se lahko ugovor zastaranja, podan po opravljenem prvem naroku na prvi stopnji, dopusti. Na zastaranje, ki je ugovor materialnega prava, se v tem primeru dolžnik lahko sklicuje do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji. V predmetni zadevi toženec dejstev, pomembnih za presojo zastaranja, ni navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je odveč njegovo pritožbeno razlogovanje, zakaj se ugovor zastaranja podan po opravljenem prvem naroku na prvi stopnji, dopusti, ugovor v pritožbenem postopku pa le pod pogojem izkazane nekrivde.

9. Pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bilo procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. O pritožbi je na podlagi 366.a člena ZPP odločala sodnica posameznica.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 396/2016
• Sklep III DoR 9/2013
• VSL sklep I Cp 1822/2011