VSL sodba in sklep II Cp 2220/2011

Jedro

V konkurenci originarno pridobljene lastninske pravice in pogodbeno ustanovljene zastavne pravice je ključnega pomena načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kar pomeni, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.

Tožeča stranka bi s svojim zahtevkom lahko uspela le, če bi izpodbila domnevo, da toženi stranki nista vedeli, da podatki v zemljiški knjigi ne odražajo realnega stanja, torej da nista vedeli, da je tožnica solastnica oz. skupna lastnica spornih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da ni dopustna izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 127/1999 ter In 512/2000 s prodajo do 5/12 nepremičnin parc. št. 1020, vpisane v vl. št. ... k.o. x in parc. št. 1021/1, 1021/2 in 1021/3, vpisanih v vl. št. ... k.o. x, v lasti BD. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni plača prvi toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.715,00 EUR in drugi toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.748,30 EUR s pp. S sklepom z dne 8.3.2011 je vrednost spornega predmeta ocenilo na 450.000,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo ter sklep o določitvi vrednosti spora se je pritožila tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje. Navaja, da je v postopku postavila vrednost spora v višini 30.000,00 EUR. Po njenem mnenju je ta znesek primeren, ob upoštevanju, da gre za terjatev ene od strank v višini cca. 166.000,00 EUR in druge v višini cca. 75.000,00 EUR ter ob upoštevanju, da je bilo v izvršilnem postopku iz naslova teh terjatev že izplačanih cca. 60.000,00 EUR. Sodišče je brez izvedbe kakršnihkoli dokazov izdalo sklep in določilo vrednost spornega predmeta v višini 450.000,00 EUR. V danem primeru vprašanje pristojnosti sodišča ni imelo nikakršne zveze s postavljeno vrednostjo. Ta vrednost je določala pristojnost tega sodišča, enako kot na novo ugotovljena. Glede vprašanja revizije pa gre za več kot 15-kratno povišanje vrednosti zadeve, čeprav bi že 50 % zvišanje dopustilo pravico do revizije. Pritožnica nadalje opozarja, da je uporaba SPZ in uporaba Zakona o zemljiški knjigi, ki je pričel veljati 18.6.2003 nepravilna, saj ta določila ob sklepanju pogodb in vzpostavitvi hipotek niso bila v veljavi in je glede teh vprašanj sodišče dolžno uporabiti takrat veljavne predpise in sicer Pravilnik o vodenju zemljiške knjige ter Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Sodišče je svojo odločitev oprlo zgolj na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in načelo publicitete, pri čemer predvsem rešuje vprašanje dobrovernosti ali nedobrovernosti tožene stranke pri sklepanju pogodb in hipotek. Tožnica pri sklenitvi pogodb ni sodelovala, o tem je nihče ni obvestil, še manj pa jo povabil, da bi podala svoje strinjanje. V to smer sodišče ni izvedlo nobenega dokaza. Toženi stranki sta vedeli oziroma sta se celo zelo dobro zavedali, da mora pri takšnem postopku v skladu z določilom 51. člena ZZZDR in takrat veljavnega ZTLR, pri vzpostavitvi hipoteke sodelovati vsak od lastnikov in da malomarnost ne more varovati hipotekarnega upnika. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma v smeri izvajanja dokazov za ugotovitev dejanskega stanja ni izvedlo niti enega dokaza, zato je ostalo le-to zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi glede vprašanja, ali je tožnica vedela za zadolževanja JD in ostalih ter ali je bila deležna kakršnihkoli ugodnosti ali sredstev od tako dobljenega denarja. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, čeprav je v sami obrazložitvi sodbe večkrat omenjalo tako dobrovernost in zaupanje strank ene in druge, kakor tudi s strani toženih strank podano navedbo, da je bila tožnica o vsem obveščena oziroma celo prisotna na sestankih in vabljena k podpisu.

3. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je glede na navedbe pravdnih strank ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri tem se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene niti zatrjevane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve postopka.

6. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prva tožena stranka na podlagi posojilne pogodbe št. 9/97 z vpisom v zemljiško knjigo dne 25.4.1997 pridobila veljavno pogodbeno zastavno pavico na nepremičninah parc. št. 1021/3, 1021/2 in 1021/1, vpisanih v vl. št. ... k.o. x in parc. št. 1020, vpisane v vl. št. ... k.o. x, na katerih je bil kot solastnik do 5/6 vpisan JD, druga tožena stranka pa je na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa z vpisom v zemljiško knjigo 17.3.1998 pridobila veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičninah parc. št. 1021/3, 1021/2 in 1021/1, vpisane v vl. št. ..., k.o. x, na solastnem delu JD do 5/6. Tožnica zatrjuje, da je lastnica predmetnih nepremičnin do 5/12, torej nepremičnin, ki so predmet prodaje v izvršilnem postopku, ki jih je pridobila na podlagi skupnega premoženja zakoncev na originaren način v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR.

7. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ker gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, pridobi zakonec lastninsko pravico na nedeljenem delu skupnega premoženja, ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Izločitveno tožbo ima po Zakonu o izvršbi in zavarovanju na razpolago oseba, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Med pravdnimi strankami ni sporno, da sta toženi stranki vpis pogodbeno ustanovljene zastavne pravice v zemljiško knjigo dosegli pred vpisom tožničine solastninske pravice na podlagi zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.8.2009, torej je bil v trenutku vknjižbe zastavne pravice na spornih nepremičninah kot edini lastnik vpisan pokojni JD. V konkurenci originarno pridobljene lastninske pravice in pogodbeno ustanovljene zastavne pravice pa je ključnega pomena načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kar pomeni, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (četrti odstavek 5. člena tedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi – ZZK, Ur. list RS, št. 33/1995, enako sedaj prvi odstavek 8. člena ZZK-1, Ur. list RS, št. 58/2003). To pa po drugi strani pomeni, da tisti, ki bi lahko dosegel vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, pa tega ne stori, nosi vse posledice takšne opustitve.

8. Odločilno vprašanje v tej zadevi je torej, ali sta bili toženi stranki ob podpisovanju pogodbe o zastavni pravici v dobri veri. Toženi stranki sta se sklicevali na zaupanje v zemljiškoknjižne podatke ter na dobro vero. Tožeča stranka bi zato s svojim zahtevkom lahko uspela le, če bi izpodbila domnevo, da sta toženi stranki vedeli, da podatki v zemljiški knjigi ne odražajo realnega stanja, torej da sta vedeli, da je tožnica solastnica oz. skupna lastnica spornih nepremičnin. Dejstvo, da nekdo ni v dobri veri, mora druga stranka izrecno zatrjevati in tudi dokazati. Tovrstnih navedb pa tožeča stranka v tej pravdi ni podala. Ker tožnica v tej smeri ni postavila trditvene podlage, zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), sodišče prve stopnje v tej smeri tudi ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka. Tožnica se je v postopku sklicevala zgolj na to, da je solastninsko pravico na spornih nepremičninah do ½ pridobila na originaren način in sicer v skladu z ZZZDR ter na dejstvo, da pri sklenitvi kakršnihkoli poslov ali pogodb ni bila udeležena. Tožničino zatrjevanje, da ni dala soglasja in da tudi ni vedela za moževo razpolaganje s skupnimi nepremičninami, je pravno nepomembno, saj je bil JD, tožnica pa, kot je bilo že navedeno, nedobrovernost toženih strank ob sklenitvi pogodb ni zatrjevala. Zgolj zatrjevanje obstoja zakonske zveze, pa ne dopušča sklepanja o nedobrovernosti tožencev oz. ne izključuje možnosti, da premoženje, ki je bilo predmet pogodbe, izhaja iz dolžnikovega posebnega premoženja. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč ščiti dobrovernega pridobitelja. Pritožbena trditev, da bi tožena stranka mogla in morala vedeti, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

9. Ker je bila pogodbena zastavna pravica v korist obeh toženih strank vknjižena, ko je bil kot lastnik spornih nepremičnin vpisan izključno pok. JD, torej zastavni dolžnik, zastavna upnika pa sta bila glede tega dejstva v dobri veri, je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da izvršba na sporne nepremičnine ni nedopustna.

10. Po določbi drugega odstavka 44. člena ZPP je v primeru, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Sodišče pa lahko preizkusi ocenitev spornega predmeta, bodisi po uradni dolžnosti, bodisi na predlog tožene stranke. Prav za slednji primer pa gre v obravnavani zadevi. Druga tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da je glede na cenitve in priložene odredbe o prodaji spornih nepremičnin v izvršilnem postopku, vrednost spora v tej zadevi določena neustrezno in občutno prenizka. Po njenih navedbah vrednost spornega predmeta znaša 450.000,00 EUR. Tožeča stranka tako ugotovljeni vrednosti spornega predmeta na naroku 8.3.2011 ni nasprotovala in je šele na drugem naroku za glavno obravnavo navajala, da naj sodišče vrednost spornega predmeta ugotovi na največ 180.000,00 EUR. Ker je očitno prenizko navedena vrednost odprla vprašanje o pravici do revizije, je prvo sodišče utemeljeno opravilo postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Pri tem je pravilno brez posebnega obravnavanja izhajalo iz ocenjenih vrednosti nepremičnin v postopku izvršbe in pravilno vrednost spornega predmeta ocenilo na 450.000,00 EUR.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. in 365/2. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

12. ZPP v prvem odstavku 165. člena določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovora na pritožbo pa tudi nista prispevala k odločitvi, zato morajo pravdne stranke v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 143/2015
• VSL sodba in sklep II Cp 370/2009
• Sklep II Ips 597/2004