VSL sklep I Cp 2857/2011

Jedro

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka torej temelji ne le na dejanski ugotovitvi, da toženka ni storila motitvenega dejanja, ampak tudi na pomanjkanju ekonomskega interesa in s tem pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi motenja posesti ter majhnega pomena zatrjevanega motitvenega ravnanja.

Tožnik kot motilna zatrjuje dejanja, ki predstavljajo takšno neznatno spremembo dejanskega stanja, ki nima nobenega praktičnega pomena. S tem, ko naj bi toženka 14. 6. 2010 rezala in ščipala poganjke na živi meji ter s koso kosila travo in podrast južno od žive meje, bi bil tožnik le v neznatnem delu lahko oviran v izvrševanju posesti žive meje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo tožbo v 1. točki tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je toženka s posegom, ki ga je pričela izvrševati neznane dni pred 4. 6. 2010, motila tožnikovo zadnjo mirno posest njegove nepremičnine parc. št. 617 k.o. x., na katere severnem delu se nahaja leskova oziroma jesenova živa meja s tem, da je na tej živi meji rezala in ščipala poganjke, s čimer je onemogočila tožnika, da bi po svoje oblikoval rez in izgled žive meje in pa s tem, da je dne 14. 6. 2010 okrog 7.30 ure zjutraj s koso kosila travo in podrast južno od navedene žive meje, s čimer je onemogočila tožnika pri košnji tega dela svojega travnika, prav tako pa znova ščipala poganjke. Zavrnilo je 2. točko tožbenega zahtevka, da se toženi stranki prepoveduje, da bi s ščipanjem in rezanjem žive meje ali košnjo trave in podrasti južno od te žive meje, ki se nahaja na parc št. 617 k.o. x., ali s kakšnim drugim podobnim načinom, posegala v posest tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 353,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se proti sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sklepa. Meni, da je zavrženje ugotovitvenega zahtevka sicer v skladu s sodno prakso, ker pa sodna praksa glede tega ni poenotena, predlaga, da se o ugotovitvenem zahtevku odloči meritorno. Glede motilnega dejanja je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo je, da je tožnik toženko videl pri motilnem dejanju in je o njem prepričljivo izpovedal na glavni obravnavi. Vse ostale priče, predlagane s strani tožeče stranke, so izpovedale, da so toženo stranko spornega dne zjutraj videle doma. S tem je ovržena pavšalna obramba toženke, da naj bi šla obirat borovnice. Sodišče je povsem nekritično verjelo izpovedbama toženkinih prič. Pri tem je očitno vsako neujemajočo podrobnost tožeče stranke oziroma z njene strani predlaganih prič ocenilo kot nedokazano trditev. Tožnik meni, da je ekonomski interes glede same obrazložitve ključen in bi ga po njegovi oceni moralo sodišče zapisati v uvodu obrazložitve. Pojasnjuje, da ne gre zgolj za količino porezanega materiala, ampak gre pri živi meji tudi za oblikovanje le-te. Glede na sodno prakso in stališče Ustavnega sodišča RS izkaz ekonomskega interesa ni več potreben. Če nadalje izhajamo iz dejstva, da med strankama poteka nepravdni postopek za določitev meje, pri katerem je eden od možnih kriterijev določena zadnja mirna posest, tožeča stranka upravičeno dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stvarnopravni zakonik – SPZ v določbah 24. do 36. člena ureja posest in posestno varstvo. Namen posestnega varstva po teh določbah je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo pravno podlago za posest. Sodišče torej ugotavlja, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta, pri čemer ne sme upoštevati niti pravice do posesti niti dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče najprej ugotavljalo, ali je toženka sploh storila motilna dejanja, kot so ji očitana v tožbi ter ali bi takšna ravnanja sploh opravičevala posestno varstvo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da tožnik ni dokazal toženkinih dejanj (rezanje in ščipanje poganjkov žive meje ter košnjo trave in podrasti južno od žive meje), ki naj bi predstavljala motenje posesti žive meje na njegovi parceli št. 617 k.o. x., hkrati pa, da takšne neznatne spremembe dejanskega položaja, brez posebno zaznavne škode, ne opravičujejo posestnega varstva. Zato zadnjega stanja posesti ni ugotavljalo.

5. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka torej temelji ne le na dejanski ugotovitvi, da toženka ni storila motitvenega dejanja, ampak tudi na pomanjkanju ekonomskega interesa in s tem pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi motenja posesti ter majhnega pomena zatrjevanega motitvenega ravnanja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno sklepa, da tožnik v tožbi kot motilna zatrjuje dejanja, ki predstavljajo takšno neznatno spremembo dejanskega stanja, ki nima nobenega praktičnega pomena. S tem, ko naj bi toženka 14. 6. 2010 rezala in ščipala poganjke na živi meji ter s koso kosila travo in podrast južno od žive meje, bi bil tožnik le v neznatnem delu lahko oviran v izvrševanju posesti žive meje. Oblikovanje žive meje po svojem okusu in uporaba pokošene trave v konkretni zadevi zagotovo ne izkazujejo ekonomskega in s tem pravnega interesa, enako velja za v pritožbi izpostavljeno opozorilo na potek nepravdnega postopka za določitev meje, pri katerem je eden od možnih kriterijev določena zadnja mirna posest. Utemeljitev pomanjkanja ekonomskega interesa tožnika za posestno varstvo je pravilna, zato se pritožbeno sodišče na razloge sklepa v tem delu tudi samo sklicuje. Podlago za odločitev sodišča daje tudi ustaljena sodna praksa (1).

6. Pritožbeno sodišče ne posega v odločitev o ugotovitvenem delu zahtevka, ki bi bil tudi sicer glede na zgoraj obrazloženo neutemeljen. Sodna praksa je res glede ugotovitvenega zahtevka pri motenjskih pravdah neenotna. Novejša sodna praksa je pristopila k teoretično pravilnejšemu izhodišču, ki ugotovitvene dele motenjskih tožb zavrača iz razlogov, ki jih vsebuje tudi izpodbijani sklep.

7. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

----------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako VSL v sklepih I Cp 1496/98, II Cp 2075/99, I Cp 476/2000, I Cp 2900/2005, II Cp 796/2009, I Cp 3598/2010.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 386/2011
• VSL sklep I Cp 1456/2009
• VSL sklep I Cp 621/2011