VSL sklep I Cp 2316/2011

Jedro

Tožnik je s tem, ko je zatrjeval, da plačila za opravljena suhomontažna dela od toženca ni prejel, navedel negativno dejstvo, za katerega po naravi stvari dokaza ne more predložiti. Po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu je torej toženec tisti, ki mora dokazati, da je suhomontažna dela plačal.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27938/2009 z dne 9. 3. 2009 v 1. odst. izreka v veljavi za glavnico 74,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je naveden sklep za glavnico 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 1. in 3. odst. izreka razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 603,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi zahtevku v celoti, podredno pa predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje, ki naj odloči tudi o pravdnih in pritožbenih stroških. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o dokaznem bremenu. Tožnik je trdil, da toženec ni plačal storitev, ki izhajajo iz predloženega računa, toženec pa bi moral dokazati, da je opravljene storitve plačal, vendar mu to ni uspelo. Dokazni postopek je pokazal, da je toženec izročil tožniku le 1.200,00 EUR, kar pa je bilo plačilo za zidarja za pozidavo dimnika. Ker ta denar ni pomenil plačila suhomontažnih del, tožnik v tej smeri ni podal tožbenih navedb, je pa predlagal zaslišanje zidarja I. K. o tem, da je prejel 1.200 EUR na roke od tožnika, denar zanj pa je dal toženec. Ker ta dokaz ni bil izveden, je tožniku kršena pravica do poštenega postopka in onemogočeno dokazovanje. Tožniku ni jasno, kako sodišče domneva, da je v računu za suhomontažna dela zajeto tudi plačilo storitve pozidave dimnika. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, kako je bila terjatev plačana, zato je sodba v tem delu neobrazložena in se je ne da preizkusiti, tožniku pa je tako kršena ustavna pravica do enakega varstva v postopku in pravica do učinkovite pritožbe. Dejstva in dokazi, ki jih v obrazložitvi sodbe navaja sodišče prve stopnje, kažejo na izročitev 1.200 EUR. Toženčeve trditve, da je trikrat prinesel denar očetu tožnika v kuverti, oče tožnika (priča J. V.) ni potrdil v celoti, saj je pojasnil, da je bil toženec pri njem dvakrat, enkrat je prinesel 1.200 EUR, drugič pa nekaj malega bankovcev po 20 EUR, kar je bilo skupaj okrog 100 EUR. Tožnik opozarja, da toženčevo prikazovanje plačila obveznosti temelji na osebnih zapiskih. Ti zapiski nimajo nobene dokazne vrednosti, iz njih pa izhaja le, da je imel toženec v določenem času stroške z raznimi obrtniškimi deli in materialom na svojem stanovanjskem objektu, kar si je beležil. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali so ti zapiski resnični in verodostojni oziroma ali so bili vsi stroški tudi dejansko plačani. Tožnik opozarja, da so zneski, za katere toženec trdi, da jih je plačal, v zapiskih zavedeni izven predvidenih vrstic in čisto spodaj na koncu listov oziroma na praznem papirju, poleg tega pa zapiski niso datumsko usklajeni, zato je očitno, da jih je toženec dopisal naknadno in za namene tega pravdnega postopka.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno ali je toženec izpolnil svojo obveznost plačila opravljenih del po računu z dne 4. 2. 2009, ki je bil izstavljen na podlagi specifikacije opravljenih del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da so bila dela, navedena v omenjeni specifikaciji, opravljena. Prav tako tudi ni sporna vrednost opravljenih del. Sporno je, ali jih je toženec plačal. V nasprotju s takšno ugotovitvijo je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so tudi dela, ki jih je opravil zidar (pozidava dimnika) zajeta v navedenem računu. Ta dejanski zaključek sodišča prve stopnje temelji zgolj na izpovedi toženca, ko je bil zaslišan kot stranka.

6. Prvostopenjsko sodišče še ugotavlja, da se do same višine plačila ne more z gotovostjo opredeliti, da pa se mu zdi bolj kot izpoved tožnika, ki je zatrjeval, da znesek po omenjenem računu oziroma specifikaciji ni bil plačan in da je bil plačan le znesek za zidarja, ki pa ni predmet tožbenega zahtevka in bolj kot izpoved priče J. V., ki je potrdil zgolj prejem zneska 1.200,00 EUR in enkrat „100,00 EUR in nekaj malega“, verjetnejša izpoved toženca. Takšne svoje dokazne ocene pa ni obrazložilo.

7. Hkrati je svojo odločitev utemeljilo s tožnikovo neizpolnitvijo dokaznega bremena dejstva neplačila računa. Takšno materialnopravno izhodišče o dokaznem bremenu pravdnih strank je zmotno. Tožnik je s tem, ko je zatrjeval, da plačila za opravljena suhomontaža dela od toženca ni prejel, navedel negativno dejstvo, za katerega po naravi stvari dokaza ne more predložiti. Po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu je torej toženec tisti, ki mora dokazati, da je suhomontažna dela plačal, sodišče prve stopnje pa je glede pravno odločilnega vprašanja o izpolnitvi obveznosti napačno prevalilo dokazno breme na tožnika.

8. Obrazložitev sodbe mora biti takšna, da omogoča strankam na njeni podlagi ugotoviti, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ki je vsebovana v izreku sodbe. Določilo 324. čl. ZPP, ki določa obvezne sestavine sodbe, je treba razlagati v povezavi s 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki opredeljuje, kdaj sodba ne vsebuje vsega potrebnega.

9. Glede na to, da so razlogi sodišča prve stopnje o izpolnitvi obveznosti v nasprotju, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer pa naj to ugotovljeno pomanjkljivost oziroma nasprotje odpravi s ponovno izdelavo sodbe (1. odst. 354. čl. ZPP). Sodišču torej ni treba ponovno izvesti glavne obravnave, temveč naj le odpravi ugotovljene procesne kršitve z izdelavo sodbe in v obrazložitvi navede, zaradi katerih razlogov šteje izpolnitev za dokazano ali nedokazano ter se opredeli do relevantnih trditev pravdnih strank, s katerimi tem dejstvom pritrjujejo ali jim oporekajo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Cpg 43/2006
• VSL sodba I Cp 378/2016
• VSK sklep II Cpg 176/2005