VSL sodba I Cp 2502/2011

Jedro

Pravilna je ocena, da zatrjevana premoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega dejanskega stanja, zato velja triletni zastaralni rok, ki začne teči od trenutka, ko je tožnik izvedel ali mogel izvedeti za vrsto in obseg škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter da je dolžna odstraniti vodovodno pipo z objekta P. 12, ki se nahaja pod oknom stanovanja tožnika. Tožniku je naložilo, da je dolžan v 15 dneh povrniti toženki pravdne stroške v višini 1.071,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb ZPP in napačno uporabo materialnih predpisov. Poudarja, da mu je škoda zaradi nevzdrževanja žlebov in vodovodne pipe nastajala res od leta 2002 dalje, vendar je nastajala tudi v zadnjih dveh letih pred vložitvijo tožbe. Tožnik ni pričakoval, da mu bo nastala tako velika škoda, zato tožbeni zahtevek v tem delu ni zastaral. Sodišče bi moralo z izvedencem gradbene stroke ugotoviti, katera škoda je tožniku nastala v zadnjih treh letih, kar bi se dalo ugotoviti z ogledom nepremičnine. Glede parkiranja avtomobilov pred stanovanjem tožnika pa sodišče zmotno meni, da upravnik hiše ni pasivno legitimiran za urejanje parkiranja. Pritožnik se sprašuje, kdo je potem sploh odgovoren za urejanje zadev na dvorišču pred hišo. Neutemeljen je očitek tožniku, da je on solastnik stanovanja le do 2/3, saj sam uporablja stanovanje in ga sam vzdržuje in mu je zato nastala škoda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik s tožbo zahteva plačilo denarne odškodnine od tožene stranke za premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi opustitve izvajanja nujnih vzdrževalnih del v stanovanjskem objektu P., za katera je zadolžena tožena stranka kot upravnik stanovanjske stavbe. Poleg plačila denarne odškodnine za premoženjsko škodo zahteva tudi odstranitev vodovodne pipe, ki se nahaja pod oknom njegovega stanovanja.

5. Glede odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi škode, ki naj bi bila posledica zamakanja na objektu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi tožnik škodo zaradi nevzdrževanja vodne pipe trpel od leta 1992, škodo zaradi nevzdrževanja žlebov pa od leta 2002 do 2009. Hkrati je ugotovilo, da je tožnik že leta 2003 oziroma najkasneje leta 2004, ko je bila izdana odločba RS Ministrstva za okolje, prostor in energijo, Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo z dne 11. 5. 2004, izvedel tako za obseg škode, kot tudi za tistega, ki naj bi jo napravil. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost zaključka, da je tožnik tožbo, s katero uveljavlja zahtevek za povrnitev premoženjske škode, dne 17. 8. 2009 vložil po izteku subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ oziroma iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki vsebuje enako določbo. Stališče prvostopenjskega sodišča je v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse o začetku teka roka za zastaranje odškodninske terjatve. Ta rok začne teči, ko oškodovanec zve za škodo oziroma ko so mu oziroma bi mu morale biti znane vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode. Napačno je stališče pritožbe, da zastaralni rok ne velja v tožnikovem primeru, ker da mu je škoda zaradi nevzdrževanja žlebov in vodovodne pipe nastajala postopoma od leta 2002 oziroma 1992 dalje ter da bi moralo sodišče z izvedencem gradbene stroke ugotoviti, kakšna škoda je tožniku nastala v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da zatrjevana premoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega dejanskega stanja, zato velja triletni zastaralni rok, ki začne teči od trenutka, ko je tožnik izvedel ali mogel izvedeti za vrsto in obseg škode.

6. Tožniku naj bi škoda nastajala tudi zaradi načina parkiranja vozil drugih etažnih lastnikov, za kar naj bi bila po njegovem odgovorna tožena stranka kot upravnik stanovanjske hiše. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe, da tožena stranka tudi za tovrstno morebitno škodo ni pasivno legitimirana glede na določila Stanovanjskega zakona in Stvarnopravnega zakonika.

7. Odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odstranitev vodovodne pipe pritožba obrazloženo ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa sodbe v tem delu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker je pritožba v celoti neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 7/2004
• VSL sodba I Cp 2037/2014
• VSC sodba Cpg 130/2015