VSL sklep I Cp 2695/2011

Jedro

Tožnica je podala zadostno trditveno podlago o tem, da je v času motenja bila posestnica spornega prehoda in o tem, kako je njena dejanska oblast nad prehodom zaradi motilnega ravnanja omejena.

Pri odločanju o upravičenosti zahtevka za sodno varstvo iz naslova motenja posesti je potrebno upoštevati ekonomski interes posestnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta toženi stranki motili posest tožnice s tem, da sta izpred pritličnega poslovnega prostora na naslovu K. odstranili fiksno nameščena vrata, ki so ločevala prehodni prostor med notranjim vhodom v poslovni prostor in nasproti stoječim straniščem od ostalega dela hodnika, ter s tem, da sta izpred stranišča odstranili in odtujili lijak in porezali odtočne cevi. Zavrnilo je tudi nadaljnji del zahtevka po vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja, po prepovedi takšnih in podobnih nadaljnjih motilnih ravnanj in po povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnici je naložilo plačilo stroškov postopka toženih strank v višini 965,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper omenjeni sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico na toženi stranki. Navaja, da je v zapisniku z dne 6.5.2011 več pomotnih zapisov trditev tožnice, v delu, v katerem je ta dopolnila svoje navedbe. S tem je prišlo do takšne kršitve postopka, ki je očitno vplivala na izrek sodbe (pravilno sklepa). Pooblaščenec tožeče stranke na obravnavi zapisniku ni ugovarjal, misleč, da je identičen nareku sodnice. Tudi sicer je ustrezna trditvena podlaga podana že v tožbi. V njej je navedeno, da je tožnica posestnica hodnika, ki povezuje poslovni prostor in stranišče. Opisano je, kako je ta prostor zagradila in s tem tretjim onemogočila posest nad njim. Zatrjevano je tudi, da nihče razen nje ni imel posesti na vratih, steni in prehodu. Tožnica ima ekonomski in uporabniški interes, da tretjim osebam omeji dostop do prehodnega prostora in da si umiva roke pred svojim straniščem. Navedeno predstavlja splošno znana dejstva.

Četudi bi tožnica opustila trditev o posesti prehoda, ji sodišče ne bi smelo odreči posestnega varstva nad montažno steno z vrati in lijakom. Oboje ima pravno naravo sestavine glavne stvari. Tožnica je opisala, kako sta bili sestavini nepremičnine odstranjeni in na tej podlagi zahtevala posestno varstvo. S tem je podala zadostno trditveno podlago. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in posledično sprejelo preuranjeno odločitev.

Tožnica ugovarja tudi odločitvi o pravdnih stroških. Ti so v izreku bistveno višji kot v obrazložitvi. Toženi stranki niso mogli nastati stroški v višini 965,00 EUR.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravno podlago za odločanje v tej zadevi predstavljajo določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ta v 33. členu določa, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Po 426. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Poglavitni namen takega varstva ni v varovanju pravic, ampak v preprečitvi in sankcioniranju samovoljnega in nasilnega uveljavljanja zatrjevanih pravic.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja trditvene podlage. Ocenilo je, da trditve tožnice ne zadoščajo za zagotavljanje sodnega varstva iz naslova motenja posesti. Ta namreč ni pojasnila, kako je bila, zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja, ovirana pri izvrševanju posesti hodnika med poslovnim prostorom in straniščem (v nadaljevanju prehod) ter posesti lijaka v prehodu pred straniščem. Ni navedla v čem se je spremenil dejanski način izvrševanja njene posesti. Do posestnega varstva zato ni upravičena. Motenje posesti predstavlja samo takšno dejanje, ki spreminja stanje zadnje mirne posesti s tem, da onemogoča konkretno izvrševanje posesti na način, kot se je izvajal pred nastankom zatrjevanega motenja. Sporni prehod tožnica nedvomno še vedno uporablja, čeprav so vrata odstranjena. Trditev, da bi ga sedaj uporabljal še kdo drug, ne podaja. Tudi glede lijaka ne podaja trditev kdaj in kako ga je uporabljala ter kako je zaradi odstranitve njena posest ovirana. Zgolj trditev, da je bil odstranjen, ne predstavlja zadostne trditvene podlage. Iz navedenih trditev tudi ne moremo sklepati, da je podana takšna sprememba dejanskega stanja, ki ima, poleg pravnega, tudi ekonomski in praktični pomen. Ta ni podan niti za posestno varstvo na premični steni z vrati (kot stvari). Slednja je bila zgolj premaknjena iz prvotnega mesta v klet. To posesti tožeče stranke ne omejuje.

Glede trditvene podlage:

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožničin zahtevek zavrne, zaradi pomanjkljive trditvene podlage, je napačna. Tožnica je v pritožbi povzela tožbene navedbe s katerimi je po njenem mnenju podana zadostna trditvena podlaga za odločitev o zahtevku iz naslova motenja posesti. Navedla je, da:

- je bila posestnica nepremičnine – poslovnega prostora v pritličju hiše K. v neto izmeri 10,11 m2, s pripadajočim straniščem, ki se nahaja nasproti notranjega vhoda v poslovni prostor ter s pripadajočim hodnikom, ki povezuje poslovni prostor in stranišče;

- je prej omenjeni hodnik zagradila in s tem tretjim onemogočila posest nad tem prostorom;

- nihče razen nje ni imel posesti niti na vratih in steni, niti na prehodu, ki povezuje poslovni prostor s straniščem.

Pravica do varstva posesti pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast oziroma dotedanjo uporabo stvari, da z motenjem preneha in da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred posegom (34. člen SPZ). Nesporno je pred motilnim dejanjem tožnica imela dejansko oblast tako nad prehodom kot nad lijakom. V takšno oblast poseže tisti, ki vsili drugačen način uporabe stvari od dotedanjega. Iz tožničinih navedb izhaja logičen zaključek, da je bila z odstranitvijo vrat njena dejanska oblast nad prehodom omejena tako, da je sedaj dostop do prehoda omogočen tudi drugim osebam (ne več zgolj tožnici). Tožnica je torej z omenjenimi navedbami podala zadostno trditveno podlago o tem, da je v času motenja bila posestnica spornega prehoda in o tem, kako je njena dejanska oblast nad prehodom zaradi motilnega ravnanja omejena. Podobno je glede trditvene podlage v zvezi z motilnim ravnanjem odstranitve lijaka. Tožnica res ni izrecno zatrdila, da je lijak uporabljala za umivanje rok. Predstavlja pa to normalno uporabo lijaka, ki je splošno znana in izvira iz stvari same. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je, zgolj zaradi odsotnosti takšne trditve, zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede ekonomskega interesa:

8. Motilno dejanje je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tem je potrebno upoštevati vse okoliščine primera in paziti, da zahtevki za posestno varstvo ne preidejo v šikaniranje. V sodni praksi je večkrat poudarjeno, da je pri odločanju o upravičenosti zahtevka za sodno varstvo iz naslova motenja posesti potrebno upoštevati ekonomski interes posestnika. Ugotavljanje slednjega ima v tovrstnih pravdah funkcijo preizkusa, ali tožnik kot posestnik s tožbo ne zlorablja pravic, ki mu jih daje pravni red. Vsaka neznatna sprememba dejanskega stanja namreč ne pomeni motenja posesti. Dejanje je motilno le v primeru pravno upoštevnega posega v posest. Odsotnost neposrednega ekonomskega interesa tako lahko povzroči, da postane sporen tudi tožnikov pravni interes za posestno varstvo.(1)

9. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnici odreče ekonomski interes za posestno varstvo, je napačna. Ekonomski interes je razlagalo preozko. Tožnica si je z zagraditvijo hodnika olajšala uporabo poslovnega prostora in stranišča (na primer ni bilo potrebno po vsaki uporabi zakleniti stranišča, da bi preprečila uporabo drugim osebam). Tako nedvomno ima ekonomski interes, da obdrži izključno posest na omenjenem delu hodnika. Tudi lijak je pomenil določeno ugodnost za tožnico, saj ji je omogočal umivanje rok neposredno pred straniščem. Z njegovo odstranitvijo in odtujitvijo je to ugodnost izgubila. Tako ima tudi ekonomski in praktičen interes za posestno varstvo zaradi odstranitve lijaka in odtočnih cevi.

Glede ostalih pritožbenih navedb

10. Pritožba je utemeljena že iz zgoraj opisanih razlogov. Višje sodišče ji je v celoti ugodilo. Na ostale pritožbene navedbe (glede pomot v zapisniku z naroka za glavno obravnavo, utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti na pregradni steni z vrati kot stvari, napačne uporabe materialnega prava iz razloga, da sta vrata in lijak sestavini nepremičnine na kateri je prišlo do motenja ter glede napačnega izračuna pravdnih stroškov) zato ne odgovarja.

11. Do sodnega varstva iz naslova motenja posesti je upravičen tisti, ki dokaže, da je bil pred nastalim motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest, da njeno dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je motilno dejanje samovoljno oziroma protipravno (določbe 24. do 35. člena SPZ). V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Pri tem ni ugotavljalo obstoja vseh zgoraj omenjenih predpostavk za posestno varstvo. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Višje sodišče je moralo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je povzročilo tudi pomanjkljivo ugotavljanje pravno odločilnih dejstev, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 366. člena v zvezi s 355. členom in 424. členom ZPP).

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti obstoj preostalih predpostavk za upravičenost posestnega varstva (predvsem ali sta motilno dejanje res storila toženca in ali je bilo storjeno dejanje samovoljno oziroma protipravno), nato pa o zadevi ponovno odločiti.

13. V skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo, pridrži za končno odločbo.

--------------------------------------------------------------------------------

(1) Podobno tudi: VSL sklep I Cp 3325/2005, VSL sklep I Cp 476/2000, VSK sklep I Cp 476/2006

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 44/2019
• VSL sklep I Cp 386/2011
• VSL Sklep I Cp 1366/2018