VSL sodba I Cp 2825/2011

Jedro

Sodišču se ni bilo potrebno ukvarjati s presojo višine tožbenega zahtevka, saj je le–ta bila izkazana z računom, tožena stranka pa glede višine vtoževane terjatve ni podala nobenih pravočasnih obrazloženih ugovorov. Trditve tožene stranke, da cena ni bila dogovorjena, zato predstavljajo nedovoljeno in s tem neupoštevno pritožbeno novoto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64643/2010 z dne 14. 5. 2010 v veljavi v 1. in 3. točki izreka v celoti, poleg tega pa je toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.428,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. V pritožbi navaja, da prvo sodišče ni ugotovilo odločilnega dejstva, da cena predmeta dobave sploh ni bila dogovorjena. Tožeča stranka ni zatrjevala, da obstaja dogovor o ceni. Zatrjevala je le obstoj pisne ponudbe. Zatrjevane ponudbe tožeča stranka ni predložila. Trditveno in dokazno breme o obstoju dogovora o bistvenih sestavinah kupoprodajne pogodbe (predmet in cena) je na strani tožeče stranke. Tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala obstoja dogovora o ceni. Če ni dogovora o ceni pogodba ni sklenjena in odpade zahtevek za plačilo kupnine. Tožeča stranka ni dokazala obstoja ponudbe, ki vsebuje predmet in ceno. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena, čeprav ni bilo dogovora o ceni. Sodišče sploh ni ugotavljalo, ali dogovor o ceni obstaja, pri čemer gre za odločilno dejstvo. Napačno je sodišče tudi ugotovilo, da sta toženi stranki sklenili kupoprodajno pogodbo s tožečo stranko. Zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je bilo dogovorjeno plačilo s kompenzacijami, pri čemer ni pojasnil, za kakšno vrsto kompenzacij je šlo. Logična je kompenzacija med pravnimi osebami, pri čemer toženec ni zastopnik gospodarske družbe, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi posel sklenila s toženko kot zastopnico pravne osebe. Iz tega izhaja, da tudi tožeča stranka toženih strank kot fizičnih oseb ni štela. za stranke posla. Poznejša enostranska določitev pogodbene stranke s strani tožeče stranke je brez podlage. Sodišče je napačno ocenilo, da naj bi bila toženca stranki predmetne kupoprodaje. Napačno je bilo ugotovljeno tudi, da je tožeča stranka prodajalec dobavljenih stvari. Tožeča stranka ni navajala, da bi sama dobavila stvari. Navajala je le, da je opravila montažo potem, ko so bile stvari dobavljene. Toženca sta prerekala, da bi bila tožeča stranka prodajalec stvari. Tožeča stranka ni dala ponudbe in ni bila prodajalec dobavljenih stvari. Tožeča stranka ni navajala, da dobavljeno blago ni bilo plačano. Ker je trditvena podlaga o neizpolnitvi obveznosti predpostavka za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo, bi moralo sodišče zavrniti zahtevek, ker ni ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka toži na izpolnitev kupoprodajne pogodbe, hkrati pa ni zatrjevala, da naj bi pogodba ne bila izpolnjena s strani tožencev kot kupcev. Zaradi pomanjkanja trditev o neizpolnitvi obveznosti kupcev bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je navajala, da je tožena stranka naročila pri njej blago, kot izhaja iz računa št. 150/2010. Sklicevala se je na račun, iz katerega je razvidno, za kakšno vrsto blaga je šlo in kakšna je bila njegova cena (z montažo vred). Smiselno je torej trdila, da je šlo za dogovor o dobavi in montaži tistega blaga in za tisto ceno, kot je to razvidno iz navedenega računa, saj je takšen smisel zatrjevanih dejstev moč izluščiti tudi iz trditve tožeče stranke, da je tožena stranka predlagala v poplačilo (očitno vtoževane terjatve) vrsto kompenzacij, ki pa jih nato ni realizirala. Čim je govora o pobotu kot načinu prenehanja obveznosti, pa že iz narave stvari same izhaja, da trditve o plačilu s kompenzacijami temeljijo tudi na izhodišču, da je višina te obveznosti znana oziroma nesporna (oziroma da je cena bila dogovorjena). Tožena stranka tem trditvam tožeče stranke do konca prvega naroka ni opredeljeno ugovarjala v smeri, da cena izračuna ni bila dogovorjena. Zato se prvemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s presojo višine tožbenega zahtevka, saj je le–ta bila izkazana z računom, tožena stranka pa glede višine vtoževane terjatve ni podala nobenih pravočasnih obrazloženih ugovorov. Trditve tožene stranke, da cena ni bila dogovorjena, zato predstavljajo nedovoljeno in s tem neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka v trditveni podlagi ni zatrjevala okoliščin v zvezi s svojo ponudbo (o njej je zastopnik tožeče stranke le izpovedoval), s tem v zvezi pa tudi tožena stranka pravočasno ni podala nobenih trditev, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto tudi trditve tožene stranke v zvezi s ponudbo.

6. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o dobavi in montaži naročenega blaga s toženo stranko. Njegovi razlogi o tem so jasni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Z njimi je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka izpodbija pravilnost dejanskega zaključka prvega sodišča o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnimi strankami. Na njegov obstoj ne vpliva okoliščina, da je bil račun izstavljen šele po dobrem letu dni od dobave oziroma montaže in da je po stališču tožene stranke kompenzacija kot način plačila logična (le) med pravnimi osebami. To stališče je zmotno, ne glede na to pa predstavlja pobot le način prenehanja obveznosti, pri čemer lahko obveznost izpolni tudi tretja oseba (prvi odstavek 271. člena OZ). Tožeča stranka je med drugim tudi zatrjevala, da je dobavila blago in opravila montažo na kraju oziroma v objektu kot je to želela tožena stranka, zato so protispisne pritožbene trditve, da tožeča stranka ni navajala, da je dobavila stvari. Neresne in nesmiselne so pritožbene trditve, da tožeča stranka ni navajala, da dobavljeno blago ni bilo plačano, zato ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča (tožeča stranka je sicer navedla, da se tožena stranka izogiba plačilu obveznosti).

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (odločitev o tem je zajeta v zavrnitvi pritožbe), kar velja tudi za tožečo stranko, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1893/2011
• VSL sodba I Cpg 1501/2010
• VSC Sodba Cp 219/2022