<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 2547/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.2547.2011
Evidenčna številka:VSL0068423
Datum odločbe:22.02.2012
Področje:STVARNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:objektivne meje pravnomočnosti - tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - pridobitev lastninske pravice v postopku izvršbe na nepremičnini - sklep o domiku - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - služnost stanovanja - prekarij - najemno razmerje - stanovanjska pravica

Jedro

Stanovanje lahko poleg imetnika služnosti stanovanja uporabljajo tudi člani njegove družine, ki pa sicer niso imetniki osebne služnosti. Vendar pa toženca ni mogoče šteti za družinskega člana imetnice služnosti stanovanja, kar bi mu dajalo pravico uporabljati to stanovanje. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da toženec z imetnico služnosti stanovanja ne biva v skupnem gospodinjstvu in da živi čisto sam zase v prizidku stanovanjske hiše, torej ju ni mogoče šteti za družinsko življenjsko skupnost.

Sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku upošteva (le) dejstva, ki so obstajala v času do zaključka glavne obravnave. Ob zaključku glavne obravnave dne 6. 5. 2011 je bila lastnica sporne nepremičnine tožnica. Na ta zaključek v ničemer ne vpliva sklep o domiku te nepremičnine kupcu z dne 3. 5. 2011, ki je bil izdan v izvršilni zadevi sodišča prve stopnje In 99/2007. V postopku izvršbe na nepremičnini kupec res pridobi lastninsko pravico na originalen način, vendar ne že s sklepom o domiku, pač pa s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da toženec brez pravnega naslova uporablja nepremičnino v lasti tožnice, in sicer tri sobe, kopalnico in predprostor v prvem nadstropju severovzhodnega dela hiše na naslovu K., stoječe na parc. št. 502/5 k.o. x.. Nadalje je razsodilo, da se je toženec dolžan iz te nepremičnine izseliti ter jo prosto oseb in stvari izročiti tožnici. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.004,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo opozoril, da je bila v izvršilnem postopku razpisana tretja javna dražba sporne nepremičnine in da je zato vprašljivo, če je tožnica sploh še lastnica te nepremičnine. Pojasnjuje, da je bila sporna nepremičnina na tej javni dražbi dejansko prodana in da je bil izdan sklep o domiku te nepremičnine kupcu, ki ga sodišču dostavlja s to pritožbo. Tožnica torej ni več lastnica sporne nepremičnine, zato za predmetno tožbo nima več pravnega interesa, prav tako pa ni podana njena aktivna legitimacija. Nadalje navaja, da stranke ne morejo ustanavljati drugih pravic stvarnega prava kot tistih, ki so izrecno določene v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ). Tako tudi sodna odločba ne more v nasprotju z zakonom dati pravnega varstva stvarni pravici, ki je stvarno pravo ne pozna. Osebne služnosti stanovanja namreč ni mogoče omejiti le na osnovnega upravičenca, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak so v skladu z 247. členom SPZ do uporabe stanovanja vedno upravičeni tudi njegovi družinski člani. Služnostna upravičenka sporne nepremičnine je njegova mati, torej njegova družina, s katero živi v skupnem gospodinjstvu. Nadalje navaja, da je imel za bivanje v sporni nepremičnini dovoljenje njenih prejšnjih lastnikov – svojih staršev. Tako je bilo med njim in starši vzpostavljeno pravno razmerje brezplačne uporabe nepremičnine za nedoločen čas, ki se izvršuje že od leta 1960 dalje. To pravno razmerje ni prenehalo, saj ga ni nihče odpovedal. Zmoten je torej zaključek sodišča prve stopnje, da nepremičnino uporablja brez pogodbe oziroma pravnega naslova. Nadalje navaja, da je tožnica skladno s 107. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) kot nova lastnica stopila v pravni položaj prejšnjega lastnika. Posel, na podlagi katerega uporablja to nepremičnino, torej zavezuje tudi tožnico. Pojasnjuje, da je pravico do brezplačne uporabe sporne nepremičnine pridobil še pred uveljavitvijo SZ-1, in sicer kot stanovanjsko pravico, kar je edina izjema, ki jo 111. člen SZ-1 določa glede prenehanja uporabe stanovanja brez pravnega naslova. Zaključuje, da če bi tožnica uspela z odpovedjo pogodbe o brezplačni rabi nepremičnine, bi mu morala skladno s 106. členom SZ-1 zagotoviti drugo primerno stanovanje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. V zvezi s pritožbeno navedbo glede lastništva sporne nepremičnine pojasnjuje, da se dogovarja z banko o kreditu za poplačilo dolga. Dodaja še, da toženec ne vzdržuje in da nikoli ni vzdrževal sporne nepremičnine, ki sedaj propada.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku upošteva (le) dejstva, ki so obstajala v času do zaključka glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila ob zaključku glavne obravnave dne 6. 5. 2011 lastnica sporne nepremičnine tožnica. Na ta zaključek v ničemer ne vpliva sklep o domiku te nepremičnine kupcu z dne 3. 5. 2011, ki je bil izdan v izvršilni zadevi sodišča prve stopnje In 99/2007 in na katerega se sklicuje pritožba. V postopku izvršbe na nepremičnini kupec res pridobi lastninsko pravico na originalen način, vendar ne že s sklepom o domiku, kot to očitno meni pritožba, pač pa s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu (192. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. Toženec meni, da ima pravico bivati v sporni nepremičnini kot družinski član – sin E. V., v katere korist je bila ustanovljena in vknjižena služnost stanovanja v obsegu celotne sporne stanovanjske hiše. Služnost stanovanja je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca (prvi odstavek 247. člena SPZ). Stanovanje torej lahko poleg imetnika služnosti stanovanja uporabljajo tudi člani njegove družine, ki pa sicer niso imetniki osebne služnosti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženca, čeprav je sin imetnice služnosti stanovanja, ni mogoče šteti za njenega družinskega člana, ki bi bil v skladu z navedenim zakonskim določilom upravičen bivati v sporni nepremičnini. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da toženec z imetnico služnosti stanovanja ne biva v skupnem gospodinjstvu (kar je izrecno izpovedal tudi sam toženec) in da živi čisto sam zase v prizidku stanovanjske hiše, torej ju ni mogoče šteti za družinsko življenjsko skupnost (primerjaj 2. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Služnost stanovanja v korist toženčeve mame torej ne more biti pravni naslov za bivanje toženca v sporni nepremičnini.

7. Podlago za sedanje bivanje toženca v tožničini nepremičnini je mogoče iskati le v razmerju z njunimi starši – prejšnjima lastnikoma te nepremičnine, ki sta tožencu dovolila brezplačno uporabljati nepremičnino oziroma v njej bivati. Šlo je torej za uporabo stvari do preklica oziroma za prekaristično razmerje (ki je v našem pravu urejeno v tretjem odstavku 583. člena Obligacijskega zakonika – OZ, prej pa ga je urejal paragraf 974 Občega državljanskega zakonika - ODZ). To razmerje pa je s prodajo oziroma podaritvijo te nepremičnine tožnici prenehalo in se nje ne tiče. Tožnica tožencu ne dovoljuje uporabljati te nepremičnine, kar nenazadnje kaže tudi predmetna tožba za izselitev in izročitev nepremičnine.

8. Toženec se neutemeljeno sklicuje na določilo 107. člena SZ-1, ki določa, da sprememba lastnika stanovanja ne vpliva na obstoječa najemna razmerja in da vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju vstopi v pravni položaj najemodajalca. Navedeno zakonsko določilo se torej nanaša na najemna razmerja, toženec pa s starši, kot rečeno, ni bil v najemnem razmerju (ni sklenil najemne pogodbe niti ni plačeval najemnine), pač pa mu je bila dovoljena brezplačna uporaba nepremičnine (kot to tudi sam zatrjuje), ki pa mu jo tožnica kot nova lastnica odreka. Zato se toženec v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno sklicuje tudi na določilo prvega odstavka 106. člena SZ-1, v skladu s katerim lahko lastnik stanovanja odpove najemno pogodbo iz nekrivdnih odpovednih razlogov le, če najemniku priskrbi drugo primerno stanovanje.

9. Prav tako pa je neutemeljeno toženčevo sklicevanje na stanovanjsko pravico v smislu določil Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR), ki naj bi (tudi) predstavljala njegov pravni naslov za bivanje v sporni nepremičnini. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je stanovanjska pravica pridobila na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja (10. člen ZSR). Toženec pa ne le, da ni predložil navedene odločbe, pač pa je hkrati zatrjeval, da je bila pred tožničino pridobitvijo lastninske pravice na sporni nepremičnini ta več desetletji v lasti njunih staršev, torej sploh ni bila v družbeni lastnini in tako na njej sploh ni bila možna pridobitev stanovanjske pravice.

10. Ker torej toženec ni izkazal nobenega veljavnega pravnega naslova za bivanje v sporni nepremičnini, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za izselitev in izročitev nepremičnine tožnici (92. in 93. člen SPZ).

11. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZIZ člen 192.
SPZ člen 247.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4MDk3