VSL sklep IV Cp 333/2012

Jedro

Prvo sodišče ni bilo dolžno opraviti razgovora z otroki, saj po sodni praksi zadostuje, če otroci dajo izjavo izvedencu ali strokovnjaku na CSD, in le v izjemnih primerih sodišče pridobi izjavo neposredno od otrok.

Pritožbeno sodišče je izjemoma sledilo predlogu tožnika za postavitev novega izvedenca, ki ga je dal že pred sodiščem prve stopnje, ker na nekatera vprašanja izvedenka ni odgovorila, predvsem pa nasprotujoči si dokazi mnenje svetovalcev CSD, izjave otrok, dvoletno bivanje otrok pri očetu, izvedeniško mnenje, izjemoma dopuščajo, da se postavi nov izvedenec, ki bo na podlagi strokovnega mnenja na nek način tudi preveril že izdelano ekspertizo, saj ima izvedeniško mnenje v takšnih sporih usodni pomen za končno odločitev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v celoti in se sodba v celoti, sklep pa v II. točki razveljavita ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper I. točko sklepa se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da se sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 113/2007 z dne 6. 6. 2008 v izreku o dodelitvi otrok pravdnih strank, plačevanju preživnine in stikih, spremeni tako, da se mld. otroci pravdnih strank A. P., roj. 18. 6. 2003, B. P., roj. 6. 8. 1999 in C. P., roj. 24. 2. 2001, zaupajo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožniku, toženka pa je zavezana plačevati preživnino (točka I sodbe). S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo začasno odredbo, da se z dnem izdaje sklepa dodelijo mld. otroci pravdnih strank tožniku in da je toženka dolžna izročiti otroke tožniku z vsemi njihovimi osebnimi stvarmi in jih prepustiti tožniku v varstvo, vzgojo in oskrbo za čas do pravnomočnega zaključka te pravde, za primer, da obveznosti ne bi izpolnila, se ji izreče denarna kazen 4.000,00 EUR, s tem, da stiki potekajo po sprotnem dogovarjanju pravdnih strank, da ugovor zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve, ter da začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe o predodelitvi otrok (1-6/I sklepa). S sklepom je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 528,94 EUR (II. točka sklepa).

2. Pritožbi navaja, da izpodbija sodbo in sklep. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati mnenja otrok, ki so bila dana svetovalcem centra za socialno delo in izvedenki, da želijo živeti pri očetu. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja otrok, s tem pa je kršilo določbe ZZZDR, ZPP in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Sodišče prve stopnje otrok ni povabilo na razgovor, kar je že utemeljen razlog za razveljavitev sodbe. Otroci so dovolj stari, da so sposobni razumeti pomen in posledice svoje izjave. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni sledilo predlogu tožnika, da se postavi novega izvedenca, ki bi si vzel več časa za pogovore z otroki in bolj podrobno preveril resnicoljubnost navedb strank, hkrati pa tudi iz razgovora z otroki ugotovil, kako starši skrbijo za otroka in kdo pomaga otrokom pri šoli.

3. Toženka vlaga pritožbo zoper sklep o odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov, v katerem navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo toženki priglašenih stroškov izvedenine in pristopa izvedenke na narok.

4. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika je deloma utemeljena.

5. Sodba prvega sodišča skrbno, pregledno in podrobno pojasnjuje razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločitev temelji na ugotovitvah izvedenke, ki jih tudi pritožbeno sodišče sprejema. Prvo sodišče ni bilo dolžno opraviti razgovora z otroki, saj po sodni praksi zadostuje, če otroci dajo izjavo izvedencu ali strokovnjaku na CSD, in le v izjemnih primerih sodišče pridobi izjavo neposredno od otrok (1). V postopku dodelitve otroka tudi ni odločilna le volja otroka, ki ima pomembno dokazno vrednost in jo je treba upoštevati, vendar hkrati ni edini kriterij za odločitev o (pre)dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo. Drugačna pritožbena stališča so zmotna in neutemeljena.

6. Ustava RS v 56. členu nalaga sodiščem in drugim organom posebno varstvo, ko odločajo o pravicah otroka. V postopku (pred)dodelitve otroka enemu izmed roditeljev se odloča o pomembni pravici otroka, od odločitve katere je odvisen nadaljnji osebnosti razvoj otroka, zato mora sodišče izvesti vse dokaze, na podlagi katerih bo brez kakršnega dvoma lahko sprejelo s stopnjo prepričanja odločitev, ki bo v korist otroka. Kakšna je dejanska možnost bodočega uspešnega osebnostnega razvoja otroka, je odvisna od dejanskih okoliščin, ki jih s svojimi ravnanji odločilno (so)oblikujeta starša. Dejanske okoliščine pokažejo ali ima sodišče pri odločanju o (pre)dodelitviti otroka enemu izmed staršev na izbiro dve enako dobri možnosti ali pa ima dve slabi možnosti izbire in mora izbrati tisto, ki je manj slaba, ali celo dodeliti otroka tretji osebi.

7. Konkretna pravdna zadeva je še posebej občutljiva, saj na podlagi navedenih dokazov (še) ni moč dati povsem prepričljivega odgovora, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče vodi pri odločanju le korist otrok, posamezna ravnanja roditeljev, ki bodo deloma povzeta v nadaljevanju, so dokazno ocenjena in podlaga za ugotovitev relevantnih dejstev, ki so potrebna za prepričljivo odločitev o utemeljenosti zahtevka na predodelitev otrok. Otroci so čustveno navezani na starša in starša sta zavzeta za otroke. Vendar tožnik s svojim kritičnim odnosom do toženke spravlja otroke v hudo stisko in s tem ruši toženkino avtoriteto pri otrocih in toženki (in predvsem otrokom) onemogoča normalno vzgojo, kar kaže na to, da (povsem) ne razume pomembne vloge matere v procesu varstva in vzgoje otrok, kar potrjuje pričakovanja izvedenke, da se bo v primeru, če bodo otroci dodeljeni tožniku, pričelo aktivno odtujevanje otrok od matere, ki bodo posledično z njo prekinili odnose. Tožnik je zmotno prepričan, da bodo ta izpad lahko nadomestile njegova mati, sestra in sedanja partnerka, ki (so) bodo tudi zaradi delovnih obveznosti tožnika, nosile breme varstva in vzgoje. Pomembna je ugotovitev izvedenke, da tožnik ravna na ta način v skladu z mentaliteto kulturnega okolja, iz katerega izhaja in da potreb otrok do matere ne vidi. Navedene ugotovitve kažejo, da so na strani tožnika številne okoliščine, ki bi negativno vplivale na osebnostni razvoj otrok, zato dodelitev otrok očetu predstavljajo slabo izbiro.

8. Kljub navedenim ugotovitvam in pozitivni vlogi matere v procesu varstva in vzgoje, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja, pa ni moč dati prepričljivega odgovora, kako bi odločitev sodišča, da otroci ostanejo pri materi, glede na njihove izjave, vplivala na njihov nadaljnji psihosocialni razvoj in s tem povezano vzgojo, ki jo bo izvajala toženka, še posebej, ker izvedenka ugotavlja, da tudi zaradi negativnih ravnanj tožnika, se otroci upirajo zahtevam in vzgojnim ukrepom matere. V navedenem delu je izvedeniško mnenje pomanjkljivo, saj ne daje odgovora, kako bo odločitev, ki je v nasprotju z izjavami otrok vplivala na uspešnost predvsem vzgojnega procesa matere do otrok, tudi glede na starost otrok, ob že navedenih neprimernih ravnanjih tožnika, kljub sicer pomembni ugotovitvi izvedenke, da otroci ne zavračajo življenja pri materi. Poleg izjav otrok, ne gre prezreti mnenja CSD, da bi bilo smotrno upoštevati mnenje otrok in jih dodeliti očetu. Treba je tudi upoštevati, da so otroci skoraj dve leti po razpadu življenjske skupnosti živeli pri tožniku (oziroma bolje rečeno v njegovi širši družini) in da so imeli kar nekaj težav s prilagoditvijo v novo okolje. Tudi v navedeni smeri je treba dokazni postopek dopolniti, da se bo ugotovilo, kakšni so dejanski razlogi zaradi katerih dajejo otroci prednost očetu, njihove izjave, pa je treba umestiti v zagotovitev čim boljših pogojev za njihov psihosocialni razvoj, glede na dane okoliščine, ki so zaradi nerešenih osebnih sporov pravdnih strank vse prej kot dobri.

9. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku sledi dokaznemu predlogu tožnika in postavi novega izvedenca (prvi odstavek 362. člena ZPP), da se preverijo trditve tožnika o pomanjkljivostih izvedeniškega mnenja A. U.. Pritožbeno sodišče je izjemoma sledilo takšnemu predlogu tožnika, ki ga je dal že pred sodiščem prve stopnje, ker na nekatera vprašanja izvedenka ni odgovorila (in na katera je pritožbeno sodišče v obrazložitvi te odločbe že opozorilo), predvsem pa nasprotujoči si dokazi mnenje svetovalcev CSD, izjave otrok, dvoletno bivanje otrok pri očetu, izvedeniško mnenje, izjemoma dopuščajo, da se postavi nov izvedenec, ki bo na podlagi strokovnega mnenja na nek način tudi preveril že izdelano ekspertizo, saj ima izvedeniško mnenje v takšnih sporih usodni pomen za končno odločitev.

10. Pritožba opredeljeno ne izpodbija zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso izkazane okoliščine, ki bi opravičevale izdajo začasne odredbe. Otrokom ne grozi nobena škoda, zato začasna odredba ni potrebna, da bi se preprečila nenadomestljiva škoda.

11. Pritožba tožnika zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe je bila neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Utemeljena pa je bila pritožba tožnika zoper sodbo, zato je bila sodba razveljavljena in zadeva vrnjena prvemu sodišču v novo sojenje, posledično je bil razveljavljen tudi sklep o stroških in s tem je bilo tudi ugodeno pritožbi toženke, da se odločitev sodišča o stroških razveljavi, odločitev o povrnitvi vseh pravdnih stroškov pa je bila pridržana za končno odločitev.

----------------------------------------------------------------------

(1) Takšna izjemna okoliščina bo morda nastopila, če se bo novo izvedeniško mnenje bistveno razlikovalo od že izdelanega.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1044/2010
• VSM sklep I Cp 1223/2014
• VSK sodba Cp 830/2008