VSL sodba II Cp 2707/2011

Jedro

Okoliščina, da se pritožnik ne strinja z ugotovitvami v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke, ne pomeni, da je izvedenčevo mnenje nestrokovno ali celo pristransko oziroma da je zato potrebno postaviti novega izvedenca. Tožnik ni navedel (oziroma izkazal) nobenih utemeljenih okoliščin v zvezi z zatrjevano pristranskostjo izvedenca, prav tako ni vzbudil dvoma v pravilnost izvedenčevih ugotovitev.

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 28.3.2011 zavrnilo tožnikov predlog po izločitvi izvedenca dr. M. T. in ugotovilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe za znesek 500,00 EUR v tem delu ustavi (1. in 2. točka izreka sklepa), toženi stranki je naložilo, da mora tožniku plačati 530,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.2009 do plačila (1. točka izreka sodbe), višji zahtevek tožnika na plačilo zneska 9.201,24 EUR s pripadki, njegov zahtevek na plačilo odvetniških stroškov v zvezi z uveljavljanjem odškodnine v predpravdnem postopku v višini 800,50 EUR ter na plačilo pravdnih stroškov pa je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka sodbe).

2.Zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca oziroma zavrnilni del sodbe (vključno z odločitvijo o stroških) se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V obširni pritožbi kot bistveno poudarja, da naj bi v konkretnem primeru prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni izločilo pristranskega (in neobjektivnega) mnenja sodnega izvedenca T. in ni izvedlo dokaza z novim sodnim izvedencem. Tožnik se ne strinja z izvedenčevo ugotovitvijo, da ni utrpel hudih bolečin, saj sodni izvedenci medicinske stroke skoraj brez izjeme ugotavljajo obstoj hudih telesnih bolečin tudi v primerih, ko gre zgolj za lažje poškodbe vratne hrbtenice, ne pa v primeru kot je ta, ko je moral opraviti kar 39 fizioterapij in je šlo za poškodbo vratne hrbtenice. Izvedenec je zanemaril raztrganino nosu, v posledici katere je tožnik trpel zelo hude bolečine, in pa zamolčal, da je tožnikovo zdravljenje v obliki fizioterapij in protibolečinskih tretmanov trajalo še vse do 13.2.2010, torej še skoraj tri mesece po formalnem zaključku bolniškega staleža. Prav tako je ocena trajanja srednjih bolečin prekratka (tožnik je izpovedal, da jih je trpel približno pol leta). Tožnik je ob zaslišanju na naroku dne 30.8.2009 opisal, kakšne bolečine je trpel, zaradi česar (in glede na sam potek dogodka) ni razumljivo, da izvedenec hudih telesnih bolečin ne ugotavlja. Tudi v izvidu Kliničnega centra v Ljubljani z dne 20.9.2009 se navaja, da ima tožnik še vedno bolečine v vratni hrbtenici. Pomanjkljivo so navedene tudi neugodnosti tekom zdravljenja (izvedenec ni upošteval, da je moral tožnik, da se je sploh gibal, neposredno po nezgodi uporabljati bergle). Zmotno je izvedenčevo mnenje v delu, ko ne ugotavlja trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnik izpovedal bistveno drugače. Izvedenec in sodišče bi morala pri presoji zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati navedbe tožnika, zaradi česar je dejansko stanje (nepravilno) nepopolno ugotovljeno. Izvedenec tožnika ničesar ni vprašal glede dela. Ni res, da naj bi mu tožnik dejal, da je svoje delo opravljal brez težav in da nima težav, ki bi vplivale na njegovo življenjsko aktivnost. Iz mnenja izdelanega ob pregledu v Šmarjeških Toplicah z dne 2.12.2010 in dne 15.12.2010 izhaja, da je gibljivost vratu omejena (za eno tretjino), kar je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca T., da je gibljivost vratne hrbtenice popolna. Tožnik je že ob pregledu povedal, da ga bolita vrat in hrbtenica. Vse to kaže, da je mnenje izvedenca T. pristransko oziroma nepopolno in napačno. Te dokaze (zdravniška potrdila) je tožnik dobil šele po odhodu iz Šmarjeških Toplic (torej po 15.12.2010) in jih predložil naknadno (ker prej ni mogel vedeti, da izvedenec svojega dela ne bo opravil nepristransko oziroma strokovno). Te dokaze je potrebno v postopku upoštevati, saj so sicer novi, a se nanašajo na staro dejstvo, ki ga je tožnik omenil že ob izpovedbi. Izvedenca T. je potrebno (glede na 6. točko prvega odstavka 70. člena ZPP) izločiti (in določiti drugega izvedenca) tudi zato, ker ne navaja resničnih navedb tožnika. Slednji se je v dopolnitvi mnenja izognil odgovorom glede bistvenih vprašanj, ki jih je tožnik podal v drugi pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje je neprimerno ocenilo prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prav tako je bil strah (glede na vrsto nesreče) podcenjen. Nadalje je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo tudi ob takšnem dejanskem stanju prisoditi višjo odškodnino. Pritožnik se ne strinja z razlago sodišča, da so zgolj navedbe v tožbi tiste, ki jih je potrebno upoštevati v predmetnem pravdnem postopku, saj to pomeni kršitev celega sklopa ZPP. Vprašanje gibljivosti vratu in hrbtenice je dejansko (strokovno) vprašanje, ki ga je moč rešiti le z izvedencem. Zato je mnenje sodišča prve stopnje, da naj bi bil s tem kršen 7. člen ZPP nerelevantno, še posebej zato ker je tožnik v tožbi predlagal svoje zaslišanje in je lahko vse okoliščine opisal tudi neposredno v obliki zaslišanja (takšna navedba sodišča prve stopnje predstavlja kršitev pravil postopka po 1. točki 339. člena in 14. ter 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni angažiralo novega izvedenca, čeprav ga je bil tožnik pripravljen plačati, gre za kršitev po 1. odstavku 339. člena v zvezi s 6. odstavkom 246. člena ZPP. Tožnik upravičeno uveljavlja tudi predhodne odvetniške stroške (po tar. št. 2200) kot nagrado za postopek pred pravdo, saj jih je priglasil že v tožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, podredno pa da pritožbi ugodi in odmeri pravično odškodnino.

3. Pritožba je bila poslana toženi stranki v odgovor, ki pa le-tega ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožniku iz naslova nepremoženjske škode (oziroma njenih posameznih utemeljeno zatrjevanih oblik/postavk).

6 .Okoliščina, da se pritožnik ne strinja z ugotovitvami v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke T., ne pomeni, da je izvedenčevo mnenje nestrokovno ali celo pristransko oziroma da je zato potrebno postaviti novega izvedenca. Tožnik ni navedel (oziroma izkazal) nobenih utemeljenih okoliščin v zvezi z zatrjevano pristranskostjo izvedenca, prav tako ni vzbudil dvoma v pravilnost izvedenčevih ugotovitev. To velja tudi za uvodno povsem splošno pritožbeno navajanje, da izvedenčevo mnenje ne odraža objektivne ocene poškodb, ki naj bi jih tožnik ob dogodku z dne 25.9.2008 utrpel, oziroma z njimi povezanih posledic. Izvedenec T. (glej dopolnitev mnenja z dne 6.12.2010) je prepričljivo obrazložil svojo ugotovitev, da pri tožniku hudih bolečin ni bilo (pri tem velja pripomniti, da izrecnih pravočasnih trditev o obstoju hudih bolečin - kot bi jih moral - tožnik niti ni podal, in sicer ne v tožbi, ne v vlogi z dne 25.1.2010 in ne na prvem naroku dne 21.6.2010; okoliščina da jih je omenjal ob zaslišanju pa - kar bo ponovno obrazloženo nekoliko kasneje - neobstoječih trditev ne more nadomestiti). Tožnik v pritožbi omenja, da (v sodni praksi) izvedenci skoraj brez izjeme v primerih, kot je obravnavani, ugotavljajo obstoj hudih telesnih bolečin, a kljub temu nobenega od takšnih primerov konkretno ne navede (število fizioterapij, ki jih opravil tožnik, pa samo po sebi seveda ne vodi k zaključku o obstoju hudih bolečin). Trditev, da naj bi hude telesne bolečine trpel zaradi šivanja raztrganine nosu, je nedopustna pritožbena novota (v zvezi s tem v pritožbi omenja skaženost, iz naslova katere pa v tem postopku odškodnine niti ni uveljavljal), kar enako velja za trditev, da naj bi protibolečinski tretmani trajali vse do 13.2.2010. Glede nevšečnosti, ki naj bi jih tožnik trpel med zdravljenjem, izvedenec T. v mnenju jasno navaja (in to je edino relevantno), da je slednji 39-krat izvajal fizioterapijo. Okoliščina, da so bile nekatere od teh 39 fizioterapij izvedene že po koncu bolniškega staleža (ki je trajal do 20.11.2008, kar je edino, kar je izvedenec v zvezi s tem navajal), na obseg škode iz tega naslova nima nobenega vpliva. Glede trditve, da je tožnik hude bolečine omenjal ob zaslišanju, velja ponovno poudariti, da ne samo, da izvedenec takšnih bolečin ne ugotavlja (pri čemer je jasno obrazložil, zakaj jih ni bilo, enako pa velja tudi glede trajanja srednjih bolečin), ampak jih tožnik v postopku niti ni konkretno in pravočasno zatrjeval (tudi glede bolečin srednje stopnje nikoli ni podal konkretnih in pravočasnih trditev o njihovem trajanju v obdobju približno pol leta). V čem naj bi bile izvedenčeve navedbe o tožnikovih nevšečnostih med zdravljenjem pomanjkljive, v pritožbi ni pojasnjeno (omenja se sicer uporaba bergel, v zvezi s katerimi pa je izvedenec v dopolnitvi z dne 6.12.2010 navedel, da uporaba le-teh iz medicinske dokumentacije ni razvidna).

7. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je že sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi izrecno poudarilo, da tožnik trditev o „trdem vratu“, o bolečinah v nogi ob spremembi vremena ter omejeni gibljivosti vratu nikoli ni podal in da teh neobstoječih trditev ne more oziroma jih ni mogel nadomestiti z lastno izpovedbo (v tem okviru je pravilno navedlo, da je bil izvedenec postavljen za dokazovanje tožnikovih trditev ne pa njegove izpovedbe; ker teh trditev ni bilo, sodišče morebitnih ugotovitev izvedenca v tej zvezi - ki jih tudi sicer ni bilo - niti ne bi smelo upoštevati). Da naj bi mu tožnik ob pregledu povedal, da nima nobenih težav, je izvedenec navedel tako v dopolnitvi svojega mnenja z dne 6.12.2010 kot nato ob zaslišanju dne 28.3.2011 (in pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da mu ne bi verjelo). Bolj pomembno je, da je bilo ob samem pregledu tožnika z dne 27.12.2010 s strani izvedenca ugotovljeno, da je gibljivost (tožnikove) vratne hrbtenice popolna. Pritožbeno sklicevanje na mnenji pridobljeni v Šmarjeških Toplicah z dne 2.12.2010 in 15.12.2010 je v prvi vrsti prepozno. Ni namreč nobenega utemeljenega razloga, da si jih tožnik ne bi mogel priskrbeti prej. Njegovo pritožbeno sklicevanje, da je imel te preglede zaradi zdravstvenih problemom dalj časa načrtovane, je neizkazano, spričo dejstva, da sta bili obe predmetni mnenji pridobljeni v roku približno enega mesecu po prejetju mnenja izvedenca T. z dne 28.10.2010, pa tudi sicer neprepričljivo. Take pozne predložitve novih listin ne opravičuje niti nestrinjanje z izvedenskim mnenjem izdelanim v tem pravdnem postopku oziroma navedba, da ni mogel vedeti, da izvedenec ne bo strokovno opravil svojega dela (ta trditev je poleg tega v protislovju s trditvijo, da naj bi imel zdravljenje v Šmarjeških Toplicah, ob katerem sta mu bili mnenji izdani, načrtovano že dlje časa). Tudi sicer pa mnenja, kot ga je dobil v Šmarjeških Toplicah (ki ugotavlja zgolj omejitve oziroma zdravstvene težave in se ne ukvarja z vzroki), v pravdnem postopku ni možno obravnavati kot izvedensko mnenje (torej tudi če bi ga bilo moč šteti za pravočasnega oziroma dopustnega), saj konkretnega zdravnika kot izvedenca ni določilo sodišče v tem pravdnem postopku (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 305/2008 z dne 8.9.2011). Pravilnost v postopku postavljenih trditev se preverja s pomočjo izvedenca, ki ga določi sodišče samo v sodnem postopku (zato se takšno izven pravde pridobljeno mnenje obravnava zgolj v okviru trditev stranke ne pa kot dokaz, ki bi konkuriral mnenju izdelanem po sodnem izvedencu postavljenem s strani sodišča).

8. Pritožnik ni izkazal nobene okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost izvedenca T. (247. člen ZPP v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP) oziroma strokovnost (pravilnost in popolnost) z njegove strani izdelanega mnenja. Zato niso podani ne razlogi za njegovo izločitev ne za postavitev novega izvedenca (stališče, da bi bilo potrebno novega izvedenca angažirati že zato, ker ga je pritožnik pripravljen plačati, je seveda napačno) in je zato odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnikov predlog zavrnilo, povsem pravilna. Okoliščina, da se pritožnik z izvedenčevimi ugotovitvami ne strinja in meni, da niso pravilne, pa ni razlog za izvedenčevo izločitev oziroma postavitev novega izvedenca. Nobena od procesnih kršitev, ki jih pritožnik v zvezi s tem navaja, zato ni podana.

9. Po oceni pritožbenega sodišča je višina odškodnine, ki jo je glede na ugotovljene dejanske okoliščine (do katerih je v veliki meri lahko prišlo prav na podlagi prepričljivih ugotovitev v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke T.) sodišče prve stopnje tožniku prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, več kot primerna. Te ocene pavšalno pritožbeno nasprotovanje v ničemer ne omaja. Enako velja tudi glede prisojene odškodnine za strah, v zvezi s katerim (sam tožnik je v tožbi trdil, da je šlo za nekaj sekunden hud primarni strah) je sodišče prve stopnje izhajalo iz ugotovitev izvedenca (ki je ugotovil, da naj bi primarni strah trajal en dan po poškodovanju). Vse relevantne okoliščine (trajanje in intenzivnost) ugotovljene v zvezi s primarnim in sekundarnim strahom je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in iz tega naslova prisodilo pravično odškodnino. Sodišče prve stopnje nikjer ni navedlo, da so zgolj navedbe tiste, ki jih je potrebno upoštevati. Več kot jasno (in seveda pravilno) pa je poudarilo, da neobstoječih (manjkajočih) trditev ni možno nadomeščati z izpovedbo oziroma da je ta lahko samo sredstvo za dokazovanje predhodno postavljenih trditev, pri čemer je povsem vseeno, ali gre za dejanske trditve, katerih resničnost se dokazuje z izvedencem (za pravočasno postavitev trditev o „trdem vratu“, o bolečinah v nogi ob spremembi vremena ter omejeni gibljivosti vratu, ki jih je tožnik podal zgolj ob svojem zaslišanju, predhodno angažiranje strokovnjaka prav gotovo ni bilo potrebno). Neobstoječe trditve (kot izhaja že iz samega pojma) pa (upoštevaje 7. člen ZPP) seveda ne morejo biti predmet dokazovanja. Skratka stališče sodišča prve stopnje je povsem pravilno, pritožbeno sklicevanje na bistvene kršitve ZPP (oziroma »kršitve celega sklopa določb ZPP«) pa neutemeljeno.

10 .Sodišče prve stopnje je torej glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, in upoštevaje obstoječo sodno prakso prisodilo primeren znesek odškodnine, s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ (pri tem je ustreznost podana tako z vidika odškodnine določene za posamezne oblike ugotovljene nepremoženjske škode kot glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode določen skupen znesek odškodnine). Očitki o napačni uporabi materialnega prava (češ da prisojena odškodnina ne ustreza standardu pravične odškodnine) so splošni in neutemeljeni.

11. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je nadalje pravilno pojasnjeno, da se stroški nastali zaradi predpravdnega uveljavljanja zahtevka štejejo za del stroškov postopka (tudi tako imenovani predpravdni stroški torej nosijo usodo ostalih stroškov postopka). Ker je glede na uspeh strank v postopku sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka od njiju nosi svoje stroške postopka (te odločitve pa pritožnik niti ne osporava), to pomeni, da tožnik sam nosi tudi stroške nastale z uveljavljanjem zahtevka pred pravdo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje (ki je v obrazložitvi tudi pripomnilo - tožnik pa tega v pritožbi niti ne osporava - da je stroške, ki so mu nastali pred pravdo, dobil plačane že ob nakazilu nespornega zneska) o zavrnitvi zahtevka na plačilo teh stroškov pravilna.

12.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3202/2009
• VSL Sklep I Cp 2764/2017
• VSL sodba II Cp 3872/2011