VSL sklep II Cp 2625/2011

Jedro

Ker je prvostopno sodišče kot dokaz upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca, ki ga je pred pravdo angažirala ena od strank, med pravdnim postopkom pa mu je druga stranka nasprotovala, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 7.004,73 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 4% letno od prisojenega zneska odškodnine, ki teče od 31.1.2007 dalje do plačila (I. točka). V umaknjenem delu zahtevka je sodišče postopek ustavilo (II. točka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (III. točka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.257,34 EUR z zamudnimi obrestmi (IV. točka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vtoževala odškodnino 20.000,00 EUR, kar je primerljivo s slovensko sodno prakso. Tudi po sodni praksi Republike Avstrije se prisojajo odškodnine, ki so po višini primerljive z odškodninami slovenskega pravosodnega sistema. Sodišče je ravnalo napačno, ko je izvedlo valorizacijo, saj je avstrijsko pravo ne pozna. Obstaja tudi bistvena razlika v višini zakonske obrestne mere, ki je po avstrijskem pravu nižja in znaša zgolj 4% letno. Valorizacijska stopnja po slovenskem pravu pa je izjemno visoka. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče upoštevati zgolj seštevek nominalnih zneskov delno izplačane odškodnine, sicer pa bi moralo, če bi upoštevalo visoko valorizacijo, toženo stranko zavezati tudi k plačilu zakonskih zamudnih obrestih po istih kriterijih in merilih z uporabo slovenskega prava. Ne pa zgolj v višini 4% obrestne mere letno. Tudi glede obrestnega izreka bi moralo sodišče uporabiti slovensko pravo. Napada tudi stroškovno odločitev, kolikor se nanaša na stroške prevodov.

4. Tožena stranka napada izpodbijano sodbo v celoti razen v točki II. izreka, ki zajema sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je izvedeniškemu mnenju v odgovoru na tožbo izrecno ugovarjala, zato je potrebno sklepati, da se z vsebino mnenja ne strinja. Ugotovitev sodišča, da je bilo napravljeno izvedeniško mnenje v soglasju obeh strank, je napačna. Sodišču očita, da je v obrazložitvi sodbe neskladje v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, saj je na drugi strani sodbe navedeno, da zahteva tožnik iz naslova nepremoženjske škode 11.557,90 EUR, za premoženjsko škodo pa 3.256,29 EUR. Na 4. strani sodbe pa sodišče navaja, da tožnik zahteva plačilo nepremoženjske škode v znesku 14.814,19 EUR ter premoženjske škode v znesku 3.256,29 EUR. Tožnik je na naroku 2.12.2009 tožbeni zahtevek spremenil in zahteva plačilo enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 11.557,90 EUR. Iz navedenega je potrebno sklepati, da je tožnik zahtevek za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za strah umaknil. Sodišče je neupravičeno dosodilo tožniku odškodnine za psihične bolečine zaradi omejitev delovne sposobnosti in odškodnino za strah, ki je avstrijsko pravo ne priznava. Prav tako je previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine. Sodišče je sledilo navedbam tožnika glede intenzivnosti in trajanja bolečin ter jih ocenilo za verodostojne. Prav tako je verjelo tožniku, da po nesreči dolgo ni delal in da zaradi bolečin v roki ni mogel zdraviti bolečin v hrbtenici, hkrati pa je toženi stranki očitalo, da trditev glede preobremenjevane roke in povzročitve razmajanja vijakov, ni podprla z dokazi. Taka ocena je napačna, saj iz spisne dokumentacije izhaja, da je tožnik prekinil zdravljenje na lastno željo, zaslišan pa ni znal pojasniti, zakaj ni šel na drugo operacijo. Ugovarja tudi izračunu valorizacije plačane akontacije in odškodnine. Ugovarja teku zamudnih obresti od 31.1.2007, saj takrat škoda še ni bila znana. Avstrijska sodišča ne priznavajo obresti od datumov poslanih poravnalnih ponudb. Ugovarja tudi dosojenim obrestim in pravdnim stroškom.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je med razlogi navedlo, da ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj predujem za izvedbo tega dokaza ni bil založen v roku, ki ga je določilo sodišče. Zato je upoštevalo kot dokaz izvedensko mnenje dr. R. L. z dopolnitvijo. Verjelo je tožeči stranki, da je bil izvedenec pred pravdo angažiran sporazumno in ne gre za enostransko pridobljeno izvedeniško mnenje, kar je običajno razlog, da se mnenje ne sprejme kot dokaz, ampak le kot trditveno podlago ene pravdne stranke. Take ugotovitve prvostopnega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno napada. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da ne sprejema v celoti priloženih mnenj, zlasti v delu, v katerem izvedenec ocenjuje zmanjšanje poškodovančevih življenjskih aktivnosti, saj sta bili narejeni po naročilu tožnika. Na poziv sodišča, na naroku dne 25.3.2011, naj se stranki opredelita, ali sta sporazumno angažirali izvedenca L. v predpravdnem postopku, je tožena stranka navedla, da gre za izvedeniško mnenje, ki ga je izven pravde v spis vložila tožeča stranka, tožena stranka pa mu v celoti nasprotuje. Izvedeniško mnenje izvedenca dr. R. L. je bilo pridobljeno s strani tožeče stranke pred pravdnim postopkom.

7. Pravica strank do sodelovanja v postopku (pravica do izjavljanja, kontradiktornost) je osrednja in najpomembnejša procesna pravica. Kršitev te pravice je podana takrat, ko je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku s kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (1). Bistveno je, da je stranka imela možnost sodelovanja v postopku ter je lahko v dokaznem postopku svoje interese učinkovito varovala. Take možnosti pa stranka ni imela, če je sodišče dokazno oceno oprlo na dokaz, ki je bil izveden v kakšnem drugem postopku ali pred sodnim postopkom, v katerem stranka ni imela možnosti sodelovanja (ni imela možnosti npr. postavljati vprašanj izvedencu ter se nato izjaviti o rezultatih dokazovanja). V takih primerih je stranka prikrajšana za dokazovanje dejstev, ki so za odločitev v zadevi usodnega pomena. Tako ravnanje pa pomeni absolutno bistveno kršitev določil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Prvostopno sodišče je štelo, da je bil pred pravdo angažiran izvedenec sporazumno, saj je tako zatrjevala tožeča stranka že v pripravljalni vlogi, tožena stranka pa je v odgovoru navedla, da izvedenskega mnenja „ne sprejema v celoti“. Tožena stranka je pred pravdo zahtevala dopolnitev izvedeniškega mnenja, kar je razvidno iz dopisa z dne 20.3.2006 in se nanj sklicevala v kopiji poravnalne ponudbe. Iz listin pred pravdo pa je razvidno tudi, da je postopek na strani tožene stranke vodila druga oseba. Take ugotovitve in zaključki prvostopnega sodišča pa ne omogočajo zaključka, da je bilo izvedeniško mnenje napravljeno v soglasju obeh strank in da je to neizpodbita trditev tožnika. Tožena stranka je izvedeniškemu mnenju nasprotovala tako v odgovoru na tožbo (sicer ne v celoti) kot tudi na naroku 25.3.2011.

9. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Izvedensko delo opravijo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče (prvi odstavek 244. člena ZPP). Sklep o postavitvi izvedenca ima različne učinke. Najpomembnejši je za samega izvedenca ta, da z njim dobi dolžnosti in pravice, ki jih ima kot izvedenec v postopku. Za stranko pa ta, da ima možnost, da se izjavi in lahko zahteva izločitev izvedenca. Sodišče vodi dokazovanje z izvedencem, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja (prvi odstavek 252. člena ZPP). Stranka ima med drugim tudi pravico, da sodeluje v dokaznem postopku in se izjavi o rezultatih dokazovanja, zato ji mora sodišče omogočiti, da se seznani z izvidom in mnenjem ter glede njiju opredeli.

10. Ker prvostopno sodišče ni tako ravnalo, ampak je kot dokaz upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca, ki ga je pred pravdo angažirala ena od strank, med pravdnim postopkom pa mu je druga stranka nasprotovala, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ko naj prvostopno sodišče navedeno kršitev odpravi (prvi odstavek 354. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 2014/2009
• VSL sodba II Cp 3303/2010
• VSL sklep II Cp 2573/2006