VSL sodba II Cp 2850/2011

Jedro

Država odgovarja za tiste zamude pri sodnem odločanju, ki jih je mogoče pripisati njenemu ravnanju, med katere pa ne sodi le neprimerno postopanje sodišča v konkretnem primeru, pač pa tudi objektivno stanje zaostankov na sodiščih, zaradi katerih konkretna zadeva ni mogla biti pravočasno obravnavana. Dejstvo, da narok v določeni zadevi zaradi sodnih zaostankov ni mogel biti prej razpisan, povzroča kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Država je namreč dolžna organizirati pravosodni sistem tako, da bodo sodišča lahko uresničila zahtevo po sojenju v razumnem roku

Čeprav tožnika na sodišče nista vložila prošenj za pospešitev obravnavanja zadeve in čeprav je bil prvi narok za glavno obravnavo preložen na njuno prošnjo, jima ne gre očitati, da sta bistveno prispevala k trajanju postopka. Se pa takšno ravnanje tožnikov upošteva pri odločanju o sami višini odškodnine, saj kaže na to, da jima hitra odločitev o zadevi ni bila prioriteta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnikoma odškodnino, in sicer vsakemu v znesku 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2007 dalje do plačila. Kar sta tožnika zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma njune pravdne stroške v znesku 2.535,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da prva tožnica kot pravna oseba nima pravice do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Vrhovno sodišče je namreč napotilo sodišče prve stopnje na uporabo meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, ki so določena v ustreznih določbah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Ker je zatrjevana kršitev nastala in prenehala pred uveljavitvijo ZVPSBNO, se uporabljajo le navedene ustrezne določbe tega zakona in ne cel zakon, kot je to zmotno menilo sodišče prve stopnje in tako tudi prvi tožnici dosodilo odškodnino. Meni torej, da glede prve tožnice ni mogoče uporabiti določil ZVPSBNO, določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa ne nudijo pravne podlage za priznanje odškodnine pravni osebi zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje je tako s tem, ko je prvi tožnici dosodilo odškodnino, zmotno uporabilo materialno pravo, pri tem pa svoje odločitve tudi ni ustrezno obrazložilo. Nadalje navaja, da je presoja nerazumnosti dolžine sodnega postopka odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera, pri tem pa je potrebno upoštevati določilo tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO, ki napotuje na uporabo meril iz 4. člena tega zakona. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo vseh navedenih meril. Tako ni ugotavljalo zapletenosti zadeve, narave in vrste zadeve, spoštovanja pravil o vrstnem redu, hkrati pa je napačno zaključilo, da je imela zadeva precejšni pomen za tožnika. Slednja si namreč nista prizadevala, da bi se spor rešil hitreje in na miren način, poleg tega pa sta prosila še za preložitev glavne obravnave, glede česar je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila zamuda zaradi te preložitve v primerjavi z zamudo, za katero je kriva toženka, časovno zanemarljiva. Meni, da sodišču pri postopanju v zadevi III P 3289/2001 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj zadeva ni bila prednostna niti nujna, sodišče je pri razpisu naroka ravnalo skladno z zakonom in Sodnim redom in glede na tedanje razmere ni moglo odločati hitreje. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in neobrazložitev odločitve glede višine odmerjene odškodnine v znesku 900,00 EUR. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo tudi o pričetku teka zamudnih obresti, saj bi bila tožnika do teh upravičena kvečjemu od izdaje sodbe dalje. Na koncu se pritožuje še zoper odločitev o pravdnih stroških, saj meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo obravnavati uspeha strank v pravdi ločeno po temelju in višini.

3. Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (prvi odstavek 23. člena Ustave RS). Podobno določa tudi prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je tako zagotovljena vsakomur, ki kot stranka nastopa v sodnem postopku, torej posamezniku in pravni osebi (tako tudi Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 254). Nadalje ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (prvi odstavek 26. člena Ustave RS). Prva tožnica (glede katere pritožba meni, da ni upravičena do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že zato, ker je pravna oseba in ker ji je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala že pred 1. 1. 2007 in do takrat ni vložila zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče – 25. člen ZVPSBN) ima tako pravico do odškodnine zaradi kršitve navedene pravice že na podlagi Ustave RS. Ker pa je obema tožnikoma kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala že pred 1. 1. 2007 in ker do takrat nista vložila zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, je potrebno glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določila ZVPSBN, kot to določa odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, ki ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Pritožbeni očitek, da prva tožnica zato, ker je pravna oseba, nima pravice do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je tako neutemeljen.

6. Pritožba skoraj pet let dolgo obdobje, v katerem sodišče v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 3289/2001 (glede katere tožnika zahtevata odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ni razpisalo naroka za glavno obravnavo in za katero sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zaključuje, da predstavlja dolgo obdobje popolne neaktivnosti sodišča, neutemeljeno opravičuje s trditvami, da zadeva ni bila niti prednostna niti nujna in da je sodišče pri razpisu naroka ravnalo skladno z zakonom in Sodnim redom ter da glede na tedanje razmere pač ni moglo odločati hitreje. Država odgovarja za tiste zamude pri sodnem odločanju, ki jih je mogoče pripisati njenemu ravnanju, med katere pa ne sodi le neprimerno postopanje sodišča v konkretnem primeru, pač pa tudi objektivno stanje zaostankov na sodiščih, zaradi katerih konkretna zadeva ni mogla biti pravočasno obravnavana. Dejstvo, da narok v določeni zadevi zaradi sodnih zaostankov ni mogel biti prej razpisan, povzroča kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Država je namreč dolžna organizirati pravosodni sistem tako, da bodo sodišča lahko uresničila zahtevo po sojenju v razumnem roku (glej Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, str. 344 – 349).

7. Čeprav tožnika v zadevi III P 3289/2001 na sodišče nista vložila prošenj za pospešitev obravnavanja zadeve in čeprav je bil v tej zadevi prvi narok za glavno obravnavo enkrat preložen na prošnjo tožnikov, jima ne gre očitati, da sta bistveno prispevala k trajanju postopka, saj je bil ta narok, kot rečeno, razpisan skoraj pet let od vložitve tožbe, zadeva pa se je s poravnavo zaključila na naslednjem razpisanem naroku, ki je bil čez pol leta. Se pa sicer takšno ravnanje stranke, kot je nevložitev prošnje za pospešitev obravnavanja zadeve in predlaganje preložitve naroka, upošteva pri odločanju o sami višini odškodnine, saj takšno ravnanje kaže na to, da stranki hitra odločitev o zadevi ni bila prioriteta (glej Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, str. 351 - 352), na kar opozarja tudi pritožba in kar bo omenjeno še v nadaljevanju (glede višine odškodnine). Tudi v pritožbi izpostavljena okoliščina, da se je spor končal s sklenitvijo sodne poravnave, ne gre v breme tožnikov, saj se s sklenitvijo sodne poravnave nista odpovedala pravici do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja za čas od vložitve tožbe oziroma odgovora nanjo do sklenitve sodne poravnave (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2010).

8.Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnikoma kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da toženka ni dokazala, da je poseg v pravico tožnikov do sojenja brez nepotrebnega odlašanja nastal izven njene sfere.

9.V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje pri odločanju o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni upoštevalo vseh meril iz 4. člena ZVPSBN, in sicer zapletenosti zadeve, narave in vrste zadeve, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje jasno in pravilno obrazložilo, da o tem ni mogoče sprejeti nobene ocene, saj sodišče v omenjeni pravdni zadevi dokaznega postopka sploh ni izvajalo.

10.Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o odmeri višine odškodnine tožnikoma. Sodišče prve stopnje je na strani 6 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo pravno podlago za določitev višine odškodnine, in sicer 16. člen ZVPSBN, in presodilo v tem določilu navedena merila glede na obravnavano zadevo. Z izpodbijano sodbo odmerjena odškodnina (900,00 EUR za vsakega tožnika) se zdi pritožbenemu sodišču glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) celo nekoliko nizka (prim. npr. zadevo Maksimovič proti Sloveniji, upoštevaje seveda dejstvo, da so tovrstne odškodnine domačih sodišč v povprečju za 55% nižje od tistih, ki bi jih v podobni zadevi prisodilo ESČP). Tudi ob upoštevanju že omenjenega ravnanja tožnikov glede preložitve naroka in odsotnosti kakršnekoli aktivnosti v smeri pospešitve postopka, česar sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine ni upoštevalo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tako odmerjena odškodnina še vedno ustrezna glede na merila ZVPSBNO in sodno prakso in torej ni previsoka.

11. Nadalje je neutemeljena pritožba zoper odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. ZVPSBN ne določa, da tečejo zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, kot to trdi pritožba. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je dne 2. 3. 2007, od katerega je sodišče prve stopnje tožnikoma dosodilo zakonske zamudne obresti, potekel rok za izpolnitev obveznosti, ki je bil določen toženki v odškodninskih zahtevkih tožnikov (nenazadnje to priznava tudi pritožba). Sodišče prve stopnje je zato tožnikoma pravilno, v skladu z 299. členom OZ, dosodilo obresti od tega dne dalje.

12. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških oziroma zoper metodo izračuna uspeha strank v pravdi. Pritožbeno sodišče se strinja z metodo izračuna sodišča prve stopnje, ki je uspeh strank v pravdi izračunalo glede na uspeh po temelju in glede na uspeh po višini (drugi odstavek 154. člena ZPP), saj sta bila v pravdi sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka oziroma je celo večji del pravdnega postopka tekel glede temelja zahtevka.

13. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 823/2012
• Sodba II Ips 220/2010
• Sodba II Ips 234/2010