<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 2652/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.2652.2011
Evidenčna številka:VSL0068412
Datum odločbe:15.02.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:nepremoženjska škoda - odmera odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

Jedro

Presoja višine odškodnine. Tožnik je utrpel površinsko poškodbo skalpa, izvin in nateg vratne hrbtenice ter udarnino desne rame in desne nadlakti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v točki 1 prisojeni znesek zniža za 3.700,00 EUR, to je na znesek 14.050,00 EUR, in se v tem delu (za znesek v višini 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2008 dalje do plačila) tožbeni zahtevek zavrne,

- v točki 2 znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči, zniža za 791,45 EUR, to je na znesek 1.006,52 EUR.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 108,99 EUR pritožbenih stroškov v roku 15. dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo postopek za znesek 2769,79 EUR. S sodbo na podlagi pripoznave in sodbo je toženki naložilo v plačilo 17.750,00 EUR iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2008 do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka 1 izreka). V posledici takšne odločitve je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.797,97 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka 2 izreka).

2. Zoper sodbo in sicer del s katerim je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je prisojeni znesek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pretiran, saj je bila intenziteta poškodb blažjega značaja, tožeča stranka ni trpela hudih telesnih bolečin, ampak le srednje intenzivnosti in le 90 dni, tudi nevšečnosti med zdravljenjem niso bile take narave, da bi tožeča stranka zaradi njih doživljala večje neprijetnosti. Meni, da znaša pravična denarna odškodnina 3.000,00 EUR. Sodišče je prisodilo previsoko odškodnino tudi za strah, saj po 12.4.2007 tožeča stranka ni mogla trpeti intenzivnega sekundarnega strahu, ampak je bil ta zgolj blage narave. Meni, da znaša pravična denarna odškodnina 1.000,00 EUR. Glede na ugotovitve izvedenca, da je prometna nezgoda zanemarljivo malo prispevala k poškodbi vratne hrbtenice (zgolj v višini 10 %) in da je nezgoda k poškodbi desne rame prispevala v višini 70 %, je tudi prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka in ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Meni, da bi pravično odškodnino iz tega naslova predstavljal znesek 4.000,00 EUR. Ker bi bil glede na obrazloženo tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo zgolj v znesku 8.000,00 EUR, upoštevajoč pripoznavo zahtevka v višini 6.000,00 EUR in izvršeno plačilo, pa bi moralo sodišče prisoditi tožniku samo še 2.000,00 EUR odškodnine. Nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti, saj bi moralo sodišče uporabiti 20.a člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju (ZOZP). Tožena stranka je tako v zamudi šele od 27.12.2008 dalje. Napačna je tudi odmera stroškov postopka. Sodišče je nepravilno priznalo strošek za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v znesku 589,00 EUR. Gre za nepotreben pravdni strošek v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. O tem se je izreklo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 663/2010. Napačno je bil uporabljen tudi Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v pogledu priznane nagrade za udeležbo za vsak narok posebej. Sodišče bi moralo tožeči stranki priznati samo eno nagrado pod postavko 3102. Stroški tožeče stranke tako znašajo le 3.221,16 EUR, upoštevajoč morebitno spremenjeno odločitev pa je tudi uspeh tožeče stranke manjši in je potrebno to upoštevati pri odmeri stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Glede na to, da se je proti sodbi pritožila le tožena stranka in sicer zoper ugodilni del, je sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu postala pravnomočna (2. odst. 1. točke izreka).

6. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. čl. ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s škodnim dogodkom, saj se je oprlo na izpovedbo tožnika glede subjektivnega doživljanja posledic nesreče (telesnih in duševnih bolečin ter strahu), in na objektivne ugotovitve izvedenca medicinske stroke, vendar pa ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava, in sicer 179. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Drugi odstavek tega določila sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Glede slednjega kaže poudariti, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v t.i. satisfakciji, kar pomeni, da se je s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine je, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil.

7. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik utrpel površinsko poškodbo skalpa, izvin in nateg vratne hrbtenice ter udarnino desne rame in desne nadlakti. Po presoji prvega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 8000 EUR, prestani strah 2000 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ob upoštevanju, da je škodni dogodek k posledicam prispeval v višini 70 %) 7700 EUR. Skupaj je bilo pritožniku iz naslova nepremoženjske škode tako prisojeno 17.700 EUR (6000 EUR s sodbo na podlagi pripoznave in 11.700 EUR s sodbo), kar znaša 18,1 povprečne plače (1).

8. Tožnik, kot je ugotovilo prvo sodišče, v posledici poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, ni trpel hudih bolečin, pač pa le bolečine srednje in lahke intenzivnosti (bolečine srednje intenzivnosti so trajale 90 dni, bolečine lahke intenzivnosti pa preostali čas zdravljenja, to je do 17.10.2008, občasno pa se bodo pojavljale tudi v bodoče – ob spremembah vremena, obremenitvah, naglih gibih in prisiljeni drži). Tožnik je bil podvržen rentgenskim preiskavam, nosil je mehko vratno ortozo, užival je protibolečinske tablete, nosil mitelo, opravil več kontrolnih pregledov, opravljeno je bilo funkcionalno slikanje vratu, podvržen je bil večkratnim fizikalnim terapijam, ultrazvočnim preiskavam desne rame in MR preiskavi desne rame.

9. Opisana intenzivnost in trajanje bolečin ter povzete nevšečnosti tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dopuščajo prisoje tako visokega denarnega zneska za to vrsto škode. Prisojeno odškodnino je bilo zato potrebno znižati za 2000 EUR, to je na znesek 6000 EUR.

10. Glede na ugotovitev, da je tožnik v trenutku prometne nesreče sicer utrpel intenziven primarni strah, ki pa je bil kratkotrajen, nato pa je trpel prve tri mesece strah zaradi negotovega izida zdravljenja, ki pa je bil manj intenziven in se je v intenzivnejši strah spremenil šele, ko so se pričele pojavljati večje težave z desno ramo in je trajal po ugotovitvah sodišča do zaključka zdravljenja 17.10.2008, je previsoko odmerjena tudi odškodnina za strah in sicer za 1000 EUR.

11. V zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožnica neutemeljeno opozarja na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da so stare poškodbe vratne hrbtenice v 90% prispevale k izidu zdravljenja tega dela telesa, saj sodišče prve stopnje tožniku v zvezi s poškodbo vratne hrbtenice iz tega naslova ni prisodilo odškodnine (primerjaj razloge v drugem odstavku na strani 7 sodbe). V pogledu poškodbe desne rame pa je prvo sodišče pri presoji upoštevalo, da je stara poškodba vplivala na izid zdravljenja v višini 30 % in je posledično odškodnino, ki bi jo sicer tožniku prisodilo, znižalo za 30 %.

12. Je pa, na kar pritožba utemeljeno opozarja, upoštevajoč objektivne ugotovitve izvedenca in tožnikovo subjektivno doživljanje posledic, tudi za to vrsto škode odmerjena previsoka odškodnina. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da ima tožnik omejeno gibljivost desne rame s posttravmatskim adhezivnim kapsulitisom in artrozo desnega AC sklepa. Zaradi bolečin ne more dvigniti desne roke nad horizontalo, omejeno je odročenje in notranja rotacija. Tožnik je posledično omejen pri vsakdanjih in službenih opravilih. Tako se ne more več aktivno ukvarjati s športom (smučanje, tenis, badminton, ping-pong, skoraj popolnoma je moral opustiti tudi plavanje), oviran je pri vsakdanjih opravilih (npr. pri nakupovanju, umivanju zob), pri delu z računalnikom ga prične boleti rama. Upoštevajoč vse navedeno in starost oškodovanca (ob nesreči je bil star 29 let) znaša po oceni pritožbenega sodišča, upoštevajoč tudi primerljive odškodninske primere iz sodne prakse (2), pravična odškodnina 10.000,00 EUR. Ker je stara poškodba rame na posledice vplivala v višini 30 %, je tožnik posledično upravičen do zneska 7.000,00 EUR. Prisojeno odškodnino je bilo v tem delu zato potrebno znižati za 700,00 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi v delu, ki se nanaša na višino (s sodbo) prisojene odškodnine ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP odločitev v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je (s sodbo) prisojeni znesek odškodnine znižalo za 3700 EUR, to je na znesek 8000 EUR. Upoštevajoč tudi odškodnino, ki je bila tožniku prisojena na podlagi sodbe na podlagi pripoznave (po tej sodbi je tožnik upravičen do odškodnine v višini 6000 EUR), je torej tožnik po spremembi upravičen za nepremoženjsko škodo do odškodnine v višini 14.000 EUR, upoštevajoč še prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo v višini 50 EUR, pa do odškodnine v višini 14.050 EUR.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki od prisojene odškodnine prisodilo zakonske zamudne obresti od 17.10.2008 dalje, je pravilna. 20.a člen ZOZP se namreč na podlagi 38. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP-D) uporablja za nesreče, ki so se zgodile od dneva uveljavitve tega zakona, to je od 27.6.2007 dalje. Ker se je konkretna nesreča zgodila 9.11.2006, to je pred uveljavitvijo novele, je sklicevanje pritožnice na to določilo neutemeljeno. Na kakšni podlagi je prvo sodišče sicer prisodilo zamudne obresti in kaj je pri tem upoštevalo, pa je pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

15. Delno je pritožba utemeljena tudi v pogledu stroškovne odločitve. Tako pritožnica pravilno opozarja, da po tar. št. 3102 ZOdvT tožeča stranka ni upravičena do nagrade za udeležbo za vsak narok posebej, pač pa zgolj do nagrade za en narok, torej le do ene nagrade v višini 706,80 EUR. O tem je sodna praksa, po tem, ko se je o tem izreklo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 56/2011, enotna. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem pritožnice, da uveljavljanje odškodninskega zahtevka ni strošek, ki bi bil v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP potreben za pravdo. Večinska sodna praksa tak zahtevek namreč priznava kot potreben strošek (3) , saj gre za strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo. Drugačno stališče bi namreč oškodovance odvračalo od tega, da bi pred vložitvijo tožbe poskušali glede odškodnine doseči dogovor. Je pa sodišče prve stopnje ob tem, ko je tožeči stranki priznalo za odškodninski zahtevek nagrado po tar. št. 2200 ZOdvT spregledalo, da se polovica te nagrade, vendar največ 0,75, všteva v nagrado za postopek (primerjaj opombo 3, točka 3 ZOdvT). Pritožbeno sodišče je iz tega razloga od priznane nagrade za postopek v višini 765,70 EUR odštelo 294,50 EUR.

16. Tožeča stranka je glede na obrazloženo tako upravičena do nagrade za vložen odškodninski zahtevek po tar. št. 2200 v višini 589,00 EUR, do zmanjšane nagrade za postopek v višini 471,20 EUR, nagrade za en narok v višini 706,80 EUR in do povračila stroškov izvedenine in stroškov plačane sodne takse, kar znaša skupaj 2.962,00 EUR. Ob upoštevanju 20 % DDV, ki se na podlagi tar. št. 6007 ZOdvT obračuna od osnove, ki jo predstavljajo tako nagrada kot izdatki, znaša skupen znesek stroškov tožeče stranke 3.554,40 EUR.

17. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke deloma ugodilo in znižalo prisojeno odškodnino, se je, upoštevajoč enake okoliščine kot sodišče prve stopnje, zmanjšal tudi uspeh tožeče stranke in sicer na približno 36%. Tožeča stranka je sorazmerno temu uspehu upravičena tudi do povračila stroškov, to je do povračila zneska 1.279,58 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo 426,66 EUR, česar s pritožbo ne izpodbija, upoštevajoč njen uspeh pa ima zato pravico do povračila zneska 273,06 EUR. Po izvršenem pobotanju je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.006,52 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo tudi v tem delu ugodilo pritožbi in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči, znižalo za 791,45 EUR.

18. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela le delno in sicer približno v višini 21 %. Upoštevajoč 154. čl. ZPP je zato upravičena le do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je priznalo plačano sodno takso za pritožbo v višini 519,00 EUR in nato tožeči stranki naložilo, da ji povrne sorazmeren del, to je znesek 108,99 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V primeru, da bi s plačilom zamujala, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

---------------------------------------------------------------------------------

(1) Na dan zaključka obravnave je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji 975,98 EUR.

(2) Primerjaj npr. prisojeno odškodnino v zadevi II Ips 1172009, II Ips 521/2009, II Ips 704/2008, II Ips 356/2008

(3) primerjaj npr. sodbo VSK I Cp 1043/2001, VSL I Cp 4046/2010, VSL II Cp 3318/2010


Zveza:

OZ člen 179, 182.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4MDg2