VSL sodba I Cp 3041/2011

Jedro

Četudi se je mogoče strinjati, da se "od povprečno skrbnega lastnika hiše oziroma stanovanjskih prostorov pričakuje, da tla v stanovanjskih prostorih vzdržuje tako, da so suha in v posledici varno prehodna," pa ni nobenega (niti pravnega niti običajnega) pravila, ki bi mu nalagalo, da morajo biti tla vsak trenutek suha.

V primeru opustitve fizikalne vzročnosti ni. Zato je treba v takšnem primeru vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v konkretnosti pripetil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.059,28 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 394,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2009 in znesek 140,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2008 dalje. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren njegovemu uspehu v pravdi.

2.Toženka s pritožbo, v kateri uveljavlja razlog bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka in iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in razlog zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija sodbo v celoti. Trdi, da nihče od zaslišanih ni izpovedal, da bi bila tla mokra. Njen zavarovanec je povedal, da dopušča možnost, da je bilo mokro in da je bila posoda z vodo tri metre stran od vhoda. Povsem neživljenjsko in tehnično nemogoče je, da bi pes polil vodo, ki je bila tako oddaljena od vhodnih vrat, in bi bila mokra površina več kvadratnih metrov, pa tega ne bi nihče opazil. Poleg tega bi bil tožnik moker, pa tega ni zatrjeval. Njen zavarovanec je tudi povedal, da za psom pospravi. Prav tako ne drži ugotovitev, da je tožnikova žena potrdila navedbe o mokrem hodniku. Priče so samo ugibale, kaj bi bil lahko vzrok za padec, ta pa v dokaznem postopku ni bil ugotovljen. Glede na to obstaja nasprotje med zapisnikom in razlogi sodbe o vsebini zapisnika. Ker nobena od prič ni videla mokrih tal, niti mokrih oblačil tožnika in ker je bila posoda z vodo oddaljena tri metre od vhoda, je zmotna ugotovitev, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Še bolj neutemeljeno je sklepanje sodišča, da bi njen zavarovanec lahko vedel, da je zelo verjetno v hodniku polita voda in je ni pobrisal. Če je vedel, da pričakuje obisk direktorja in da je zelo verjetno v hodniku polita voda, bi jo sigurno pobrisal, saj je sam povedal, da je za psom vedno počistil. V skladu s stališčem, zavzetim v sodbi VSL II Cp 778/2010, mora tožnik dokazati, kako je do škodnega dogodka prišlo in katero pravilo toženkinemu zavarovancu nalaga določeno ravnanje. Prisojena odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka. Odločitev o stroških je napačna, ker je sodišče tožniku priznalo strošek za sestavo odškodninskega zahtevka, toženki pa ni priznalo potnih stroškov za dva naroka. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma določi primerno odškodnino, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je toženkin zavarovanec odškodninsko odgovoren za škodo, ki izvira iz tožnikovega padca na mokrih tleh pri vstopanju v stanovanjsko hišo toženkinega zavarovanca.

6.V skladu s pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o krivdni odškodninski odgovornosti je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Oškodovanec mora poleg obstoja škode (zatrjevati in) dokazati tudi nedopustno ravnanje povzročitelja škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. V primeru opustitve fizikalne vzročnosti ni. Zato je treba v takšnem primeru vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v konkretnosti pripetil (1).

7.Tožnik je odgovornost toženkinega zavarovanca utemeljeval s trditvijo, da s ploščicami obloženih tal na hodniku ni vzdrževal tako, da bi bila suha. Četudi se je mogoče strinjati s tožbeno trditvijo, da se "od povprečno skrbnega lastnika hiše oziroma stanovanjskih prostorov pričakuje, da tla v stanovanjskih prostorih vzdržuje tako, da so suha in v posledici varno prehodna," pa ni nobenega (niti pravnega niti običajnega) pravila, ki bi mu nalagalo, da morajo biti tla vsak trenutek suha. Na opustitev dolžnega ravnanja toženkinega zavarovanca ni mogoče sklepati niti iz ugotovitve izpodbijane sodbe, da je imel pes toženkinega zavarovanca na hodniku svoj prostor s hrano in vodo. Četudi je toženkin zavarovanec po škodnem dogodku možen vzrok tožnikovega padca videl v politi vodi iz pasje posode, to še ne pomeni, da je pred tem "vedel, da je zelo verjetno v hodniku polita voda od psa ali kakšna nesnaga", kot sklepa izpodbijana sodba. Na vedenje o viru bližnje in neposredne škodne nevarnosti ni mogoče sklepati zgolj na podlagi kasnejšega sklepanja o možnih vzrokih za nastanek škode. Drugih ugotovitev, ki bi utemeljevale tak sklep, pa v izpodbijani sodbi ni (niti jih tožnik ni zatrjeval).

8.Ker ugotovitve izpodbijane sodbe ne omogočajo sklepa, da je toženkin zavarovanec opustil dolžno ravnanje, ki bi utemeljevalo njegovo odškodninsko odgovornost, se v presojo o utemeljenosti drugih pritožbenih očitkov ni bilo treba spuščati.

9.Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena v zvezi s s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

10.Toženkini očitki v zvezi z odločitvijo o stroških postopka niso utemeljeni. V skladu s prvim odstavkom 163. člena ZPP sodišče odloči o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, je toženka na zadnjem naroku priglasila potne stroške v skupni višini 90,28 EUR in jih opredelila z navedbo relacije in izračunom 244 km x 0,37 EUR. V taki višini so v sodbi tudi upoštevani. Navedba, da gre za stroške za pristop na vse tri naroke, ne more biti odločilna, ker je bilo sodišče pri odločanju omejeno s toženkino opredelitvijo na glavni obravnavi.

11.Spremembo odločitve o stroških v izpodbijani sodbi pa je narekovala sprememba uspeha v pravdi. Ker je bil tožnikov zahtevek v celoti zavrnjen, je toženka upravičena do povrnitve vseh stroškov, potrebnih za pravdo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po ugotovitvah izpodbijane sodbe znašajo 1.059,28 EUR.

12.Ker je toženka uspela s pritožbo, ji je tožnik dolžan povrniti tudi stroške, nastale v tem postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je upravičena do nagrade za pravno sredstvo (312 EUR po tar. št. 3210), povečane za 20 % davek na dodano vrednost, in do povrnitve materialnih stroškov (20 EUR po tar. št. 6002), kar skupaj znaša 394,40 EUR.

13.Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

----------------------------------------------------------------------

(1) Prim. sodbo in sklep VS RS III Ips 190/2008 z dne 18. 5. 2010 ter sodbi VSL II Cp 778/2010 z dne 26. 5. 2010 in II Cp 2267/2010 z dne 20. 10. 2010.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 761/2022
• VSL sodba II Cp 845/2009
• VSL sodba I Cp 862/2013