<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 3073/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.3073.2011
Evidenčna številka:VSL0068403
Datum odločbe:11.04.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:prometna nezgoda - nepremoženjska škoda - odmera odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico poškodb v prometni nesreči (tožnik je utrpel pretres možganov, zlom prsnice in nateg vratnih mišic, tožnica pa nateg vratnih mišic, udarnino prsnice in leve rame).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (v zvezi z dopolnilno sodbo) v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

II. Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se prisojena odškodnina prvo tožeči stranki zniža za 2.000,00 EUR, ter v III. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki sta jih tožeči stranki dolžni povrniti drugo toženi stranki, zviša za 933,41 EUR.

III. V preostalem se pritožbi toženih strank zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem obsodilnem delu potrdi.

IV. Tožnika sta dolžna prvo toženi stranki povrniti 289,20 EUR, drugo toženi stranki pa 186,60 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

1.Po odločitvi sodišča prve stopnje sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožniku S. M. (v nadaljevanju tožnik) 3.034,56 EUR, tožnici K. M. (v nadaljevanju tožnica) pa 808,48 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2007 do plačila, v 15 dneh. Oba pa sta solidarno dolžna nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, in sicer prvo toženi stranki 1.014,42 EUR in drugo toženi stranki 1.967,42 EUR. Z dopolnilno sodbo z dne 3.8.2011 je sodišče tožbeni zahtevek obeh tožnikov v presežku zavrnilo.

2.Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožeča stranka napada sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku. Sodišču očitata, da je s svojim ravnanjem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Do izdaje sodbe namreč še ni bilo odločeno o njuni pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu. Poleg tega v drugi točki izreka sodbe ni navedlo, da po poteku roka za izpolnitev tečejo zakonske zamudne obresti, kar je v nasprotju z veljavno sodno prakso. Nadaljnjo procesno kršitev pa predstavlja tudi navedba o izvedenih dokazih (listine A5 in A6), saj tožnika ob branju sodbe nimata vpogleda v spis in ne moreta preveriti, za katere listine gre. Po mnenju pritožbe je sodišče pomanjkljivo oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži, da sta tožnika deloma že dobila odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.200,00 in 2.100,00 EUR. Odvetnik, ki ju je zastopal pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici, je namreč zlorabil pooblastilo in prejeto odškodnino poračunal z domnevno opravljenimi pravnimi storitvami. Zato sodišče te odškodnine ne bi smelo pobotati. Pritožnika nadalje opisujeta, katerih aktivnosti zaradi nesreče ne zmoreta več opravljati. Ne strinjata se z oceno sodišča, da tožnik že zaradi starosti ne bi mogel ohraniti enake stopnje aktivnosti, saj za takšno oceno sodišče nima strokovnega znanja. Glede poškodb, ki jih je v nesreči utrpel tožnik, sodba vsebuje nasprotujoče si razloge. Sodišče na podlagi izvedenskega mnenja zaključi, da preudartroze ni bilo, nato pa navede, da bi bila ta možnost lahko izključena le s preiskavo CT, ki pa ni bila opravljena. Sodišče je napačno ugotovilo tudi, da tožnica zaradi poškodb v nesreči nima trajnih posledic. Da tožnica zaradi tega slabše sliši, je povedala ob zaslišanju, sodišče pa se do njene izjave ni opredelilo. Pritožba meni, da je sodišče pri odmeri odškodnine napačno uporabilo določbe 179. in 182. čl. Obligacijskega zakonika. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da o zadevi ponovno odloči.

4.Prvo tožena stranka se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je tožnici prisodilo 2.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti ter 800,00 EUR za strah, kar skupaj znaša 3.300,00 EUR in ne 3.100,00 EUR. Sicer pritožba meni, da je sodišče obema prisodilo previsoko odškodnino. Odškodnina tožnici iz naslova strahu ne bi smela presegati 500,00 EUR. Glede na intenzivnost trčenja tožnica ni mogla čutiti strahu za življenje, strah zaradi nezavesti moža pa ni pravno priznan. Previsoka je tudi odškodnina tožnika zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti. Primeren znesek iz tega naslova je po oceni pritožbe 5.000,00 EUR in ne 6.500,00 EUR. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo spremeni in prisojeno odškodnino pri tožniku zniža za 1.500,00 EUR, pri tožnici pa za 300,00 EUR.

5.Drugo tožena stranka v pritožbi opozarja, da sodišče ni zavrnilo tožbenega zahtevka v presežku, t.j. do zahtevanih 20.000,00 EUR. S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja tudi na napako pri seštevku odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo tožnici, zaradi česar sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sicer meni, da je sodišče obema tožnikoma prisodilo previsoko odškodnino. Tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti ne bi smelo prisoditi več kot 3.000,00 EUR. Sodna praksa višje zneske priznava v primerih, ko je zdravljenje povezano z operativnimi posegi in dolgotrajno rehabilitacijo, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo. Previsoka je tudi odškodnina za strah v znesku 800,00 EUR. Primarnega strahu tožnik ni trpel, saj je bil po trčenju v nezavesti. Tudi če bi se trčenja spomnil, pa bi šlo le za kratkotrajen strah, ki ni za dalj časa porušil duševnega ravnovesja. Zdravljenje tožnika je potekalo brez zapletov, dolgotrajnost je mogoče pripisati zgolj osebnostni strukturi tožnika, ki se je posluževal določenih zdravstvenih institucij preko osebnega poznanstva, vse zato, da bi lahko uveljavljal rento. Iz naslova sekundarnega strahu mu gre zato največ 400,00 EUR. Bistveno previsoka je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je namreč ugotovil, da so pri tožniku te le nekoliko okrnjene. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri trajnih funkcionalnih posledicah upoštevalo tudi glavobole ter občasne bolečine v hrbtenici in prsnici, saj te sodijo v okvir telesnih bolečin in nevšečnosti. Sodišče tudi sicer ni ugotavljalo, ali tožnik sploh duševno trpi zaradi zmanjšanih aktivnosti, saj sodba o tem odločilnem dejstvu ne vsebuje razlogov. Že izplačana odškodnina tožniku v višini 6.200,00 EUR po mnenju pritožbe povsem zadostuje. Primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti tožnice je po mnenju pritožbe 1.700,00 EUR. Sodišče je spregledalo, da so sedanje telesne bolečine, povezane predvsem z njeno starostjo. Za prestani strah pa ji gre največ 200,00 EUR, saj intenzivnega strahu ob nesreči ni trpela, takoj po nesreči pa je lahko ugotovila, da ni huje poškodovana. Nazadnje pritožba napada še odmero stroškov postopka. Sodišče je napačno ovrednotilo vrednost spora, zato je nagrada za drugega toženca po vseh postavkah višja in znaša 3.229,92 EUR. Pritožbenemu sodišče glede na navedeno predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

6.Na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila nobena stranka.

7.Pritožbi toženih strank sta delno utemeljeni, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa tudi z vidika kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), vendar je pri odmeri odškodnine tožniku deloma napačno uporabilo materialno pravo.

9.Sodišče prve stopnje je 3.8.2011 izdalo dopolnilno sodbo (list. št. 156), s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnikov v presežku, t.j. nad prisojenih 3.034,56 EUR oziroma 808,48 EUR. O tožbenem zahtevku je torej odločilo v celoti, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

10.Neutemeljena je tudi graja, da sodišče ni ustrezno obrazložilo, katere dokaze je izvedlo. Kaj se nahaja pod prilogami A5 in A6, je razvidno iz spisa, v katerega stranka lahko kadarkoli vpogleda. S takšnim ravnanjem sodišče ni zagrešilo nobene procesne kršitve.

11.Ne drži, da o pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 3.6.2010 o odmeri nagrade izvedencu še ni bilo odločeno. Tukajšnje sodišče je o tem odločilo s sklepom II Cp 468/2011 z dne 8.6.2011 (list. št. 151 spisa), ki je bil tožnikoma (po odvetniku) tudi vročen (pisanje je bilo puščeno v hišnem predalčniku, vročilnica pod list. 154). Pritožba pa tudi sicer ne pojasni, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo.

12.Med strankami ni bilo sporno, da je zavarovalnica iz naslova nepremoženjske škode, ki sta jo tožnika utrpela v prometni nesreči dne 25.7.2006, že izplačala akontacijo odškodnine 6.200,00 EUR (za tožnika) in 2.100,00 EUR (za tožnico). Če tega denarja tožnika nista prejela, ker ga je zadržal njun odvetnik, je to stvar njihovega medsebojnega razmerja, ki ne more iti v škodo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je od odmerjene odškodnine zato pravilno odštelo (valorizirano) akontacijo in tožnikoma prisodilo le še razliko.

13.Odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 9.800,00 EUR, kot jo je sodišče priznalo tožniku, je po presoji pritožbenega sodišča nekoliko previsoka. Temeljni načeli za odmero škode za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede konkretno prizadetost posameznika (kako se ta odraža glede na starost, spol, poklic). V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (1. in 2. odst. 179. čl. OZ).

14.Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa dr. M. C. ugotovilo, da je tožnik v nesreči utrpel pretres možganov, zlom prsnice in nateg vratnih mišic. Glede vrste in obsega poškodb v sodbi ni nikakršnega nasprotja med razlogi, kot to prikazuje pritožba. Sodišče je pač štelo, da pseudartroze pri tožniku ni bilo, saj izvedenec takšne diagnoze ni potrdil (prim. obrazložitev v četrtem odst. na 3. strani sodbe). Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter ostale nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem, so razvidne iz obrazložitve sodbe na strani 3 in 4 in pritožbeno niso izpodbijane. Upoštevaje okoliščine primera, kjer je hospitalizacija trajala le 2 dneva, operativni poseg ni bil opravljen, telesne bolečine ter ostale nevšečnosti pa tudi ne odstopajo od običajnih za tovrstno poškodbo, pravična denarna odškodnina iz tega naslova zanaša 4.500.00, EUR, višja odškodnina pa ne bi bila združljiva z njenim namenom.

15.Za prestani (primarni in sekundarni) strah je sodišče tožniku prisodilo 800,00 EUR. Pomisleki toženca, da se tožnik ob nesreči ni mogel ustrašiti in da njegovo duševno ravnovesje ni bilo porušeno, saj je bil takoj po trčenju nezavesten, so sicer upravičeni. Vendar navedeno na pravilnost odločitve ne vpliva, saj dosojeni znesek kljub temu ni previsok.

16. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca travmatologa pravilno ugotovilo, v kakšni meri so pri tožniku zmanjšane življenjske aktivnosti kot posledica poškodb iz prometne nesreče. Mnenje izvedenca je jasno in prepričljivo, zato sodišče ni imelo razloga, da mu ne bi sledilo. Izvedenec je ugotovil, da tožnik vsakdanja opravila še vedno lahko opravlja, le da mora pri tistih opravilih, kjer je potrebna večja fizična aktivnost in prisiljena drža, zaradi bolečin v vratu in prsnem košu večkrat počivati. Njegove življenjske aktivnosti so tako le v manjši meri, a vseeno omejene. Pritožbeno vztrajanje pri tem, da tožnik ne zmore več praktično nobenih aktivnosti, ki jih je opravljal pred prometno nesrečo, zato ne more biti uspešno. Glede na strokovnost in objektivnost izvedenca pri podajanju odgovorov je sodišče utemeljeno dalo večjo težo izvedenskemu mnenju, kot pa izpovedi tožnika, ki vse svoje težave pripisuje nesreči. Pojasnilo sodišča, da tožnik že zaradi starosti (84 let) ne more biti tako aktiven, kot je bil nekdaj, je življenjsko logično in prepričljivo. Da aktivnost pri človeku s starostjo upada, je splošno znano, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o pomanjkanju znanja sodišča za takšne zaključke. Upoštevajoč vse okoliščine primera, odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih v znesku 2.500,00 EUR, kot jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče, predstavlja primerno zadoščenje.

17.V sodbi sicer res ni izrecno zapisano, da tožnik zaradi teh omejitev trpi. Iz njene obrazložitve pa je kljub temu mogoče razbrati, da je to dejstvo sodišče štelo za ugotovljeno. Navedlo je namreč, da zgolj zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnine ni mogoče priznati. Svojo odločitev je nato oprlo tudi na izpoved tožnika (na list. št. 105), iz katere pa nedvomno izhaja, da je zaradi svojih (fizičnih) omejitev prizadet (v psihičnem smislu). Sodba torej vsebuje vsa odločilna dejstva, zato zatrjevana procesna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Odškodnino mu je (pravilno) priznalo zaradi duševnih bolečin zaradi manjših aktivnosti, katerih vzrok so bolečine v vratu in v prsnem košu in ne zgolj zaradi prisotnih bolečin, kot to zmotno meni pritožba drugo tožene stranke.

1

8.Pravična denarna odškodnina, ki gre tožniku za vse oblike nepremoženjske škode, torej znaša 7.800,00 EUR, kar predstavlja 8 povprečnih plač. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (II.), v tem razredu pa poprečna prisojena odškodnina znaša ravno toliko. Za njeno povišanje, kot se zavzema pritožba tožnika, oziroma za še večje znižanje, kot to predlaga drugo tožena stranka, zato ni podlage.

19.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri odmeri odškodnine tožnice v obrazložitvi sodbe očitno prišlo do napake. Seštevek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti (2.500,00 EUR) ter strah (800,00 EUR) znaša 3.300,00 in ne 3.100,00 EUR, kot (po odštetju valorizirane akontacije) izhaja iz izreka sodbe. Takšno pomanjkljivost pa pritožbeno sodišče lahko odpravi samo, saj gre le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

20.Tožnica je v nesreči utrpela nateg vratnih mišic, udarnino prsnice in leve rame. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah v višini 3.100,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna. Sodišče prve stopnje je tožničino škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato neutemeljen. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Giblje se v razponu, kot jih za tovrstne primere prisoja sodna praksa, t.j. od 2 do 4 povprečne plače (prim. II Ips 1259/2008, II Ips 175/2008, II Ips 130/2008 in ostale). Posebne okoliščine, ki bi opravičevale višjo odškodnino, pa tudi niso podane.

21.Drugo tožena stranka svoje stališče, da bi bilo treba odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti znižati, zmotno opira na okoliščino, da je tožnica starejša oseba ter da so blažje bolečine povezane z njeno starostjo. Odškodnina je bila priznana le za tiste bolečine, ki so posledica poškodb iz prometne nesreče.

22.Glede na izpoved tožnice, da se je ob trčenju vozil ustrašila, da je bila čisto trda, saj ni vedela, ali bosta z možem preživela, drugo tožena stranka neutemeljeno zmanjšuje intenzivnost njenega strahu, zaradi česar bi šlo tožnici nižja odškodnina.

23.Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča, da v nesreči dobljene poškodbe pri tožnici niso pustile trajnih posledic. Takšen zaključek je napravilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa oziroma otorinolaringologa, s čemer se je (posredno) opredelilo tudi do njene (povsem drugačne) izpovedbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna in jo pritožbeno sodišče sprejema. Zakaj je mnenje izvedenca bolj verodostojno od izpovedbe tožnice, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Pritožba pa ne navede ničesar, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Odločitev sodišča, ki ji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni priznalo, je zato pravilna.

24.Pritožba tožnikov je nerazumljiva v delu, kjer sodišču očita, da ni priznalo zakonskih zamudnih obresti. V II. točki izreka, ki jo pritožba napada, je namreč od prisojene glavnice priznalo zakonske zamudne obresti od 5.7.2007 do plačila, torej tako, kot je bilo zahtevano v tožbi (2. čl. ZPP).

25.Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo (353. čl. ZPP). Pritožbama toženih strank pa je delno ugodilo in odločitev sodišča v razmerju do prvega tožnika spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 2.000,00 EUR (5. alineja 358. čl. ZPP), v preostalem pa je pritožbi zavrnilo.

26.Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je glede na uspeh v pravdi tudi ponovno odločalo o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Te je sodišče prve stopnje tudi sicer napačno odmerilo, kot pravilno opozarja drugo tožena stranka. Glede na vrednost spora (40.000,00 EUR) bi moralo v skladu z Odvetniško tarifo tožencu priznati za odgovor na tožbo, za prvo vlogo in prvi narok priznati po 900, za drugo vlogo 675 točk, za tretjo vlogo in narok po 450 točk. Ob ostalih postavkah, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno priznalo, znašajo stroški toženca za postopek 3.093,27 EUR. Stroški tožnikov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in v pritožbi niso izpodbijani, zanašajo 2.333,31 EUR. Glede na uspeh tožnikov 4,6% (1.843,04 EUR od zahtevanih 40.000,00 EUR) in uspeh drugo tožene stranke 95,4%, ter po medsebojnem pobotanju, sta tožnika drugo toženi stranki dolžna povrniti 2.900,83 EUR.

27.Tožnika sta prvo toženi stranki dolžna povrniti tudi vse pritožbene stroške, ki znašajo 289,20 EUR (1. odst. 154. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Drugo toženi stranki pa sta sta glede na uspeh s pritožbo (52%) dolžna povrniti 186,60 EUR (pritožba 375 točk, 2% stroškov, 20% DDV, sodna taksa 147,78 EUR).


Zveza:

OZ člen 179, 182.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4MDc4